Ponedeljek, 18. 9. 2006
goran
Primerov, ko se glasbeniki prelevijo iz pop zvezdnikov v obskurneže in vice versa je precej, tistih, ki jim transformacija uspe, pa precej manj. Najpomembnejši dejavnik za uspešno menjavo vlog je gotovo iskrenost, tisti drugi, vsaj s stališča vsebine, pa je sposobnost izrabiti nabrane izkušnje sebi v prid. Napisati hitropotrošniško pop skladbo verjetno za resnega glasbenika ne bi smel biti problem. Napisati pop skladbo, ki ne izgubi svoje izrazne moči, oziroma ne utone v pozabo že po dveh tednih, je verjetno nekoliko težje. Znati prenesti ideje, ki si jih nabiraš skozi leta ustvarjanja v neko pop formo na spontan, neprisiljen način, pa terjajo popolno predanost in neobremenjenost s trendi. David Pajo, glasbenik neokrnjenega pedigreja, s svojo novo ploščo '1968' dokazuje, kako za dobro, širšim množicam všečno glasbo nista potrebna ne patetičnost ne kvazi eksperimentiranje, pa tudi ekscentričnost tu nima kaj iskati. Ne, dovolj sta iskrenost in da imaš pač kaj povedati. (v celoti!) ...
* Primerov, ko se glasbeniki prelevijo iz pop zvezdnikov v obskurneže in vice versa je precej, tistih, ki jim transformacija uspe, pa precej manj. Najpomembnejši dejavnik za uspešno menjavo vlog je gotovo iskrenost, tisti drugi, vsaj s stališča vsebine, pa je sposobnost izrabiti nabrane izkušnje sebi v prid. Napisati hitropotrošniško pop skladbo verjetno za resnega glasbenika ne bi smel biti problem. Napisati pop skladbo, ki ne izgubi svoje izrazne moči, oziroma ne utone v pozabo že po dveh tednih, je verjetno nekoliko težje. Znati prenesti ideje, ki si jih nabiraš skozi leta ustvarjanja v neko pop formo na spontan, neprisiljen način, pa terjajo popolno predanost in neobremenjenost s trendi. David Pajo, glasbenik neokrnjenega pedigreja, s svojo novo ploščo '1968' dokazuje, kako za dobro, širšim množicam všečno glasbo nista potrebna ne patetičnost ne kvazi eksperimentiranje, pa tudi eksentričnost tu nima kaj iskati. Ne, dovolj sta iskrenost in da imaš pač kaj povedati.
Zakaj 1968? Morda zato, ker je Pajo našel inspiracijo v katerem od dogodkov, ki so jih zabeležili v tem letu. Spomnimo se nekaterih, ki bi mu morda lahko bili blizu; Nick Drake podpiše svojo prvo diskografsko pogodbo, Syd Barrett zapusti Floyde in se v psihiatrični kliniki odloči nadaljevati samostojno pot, na glasbeno sceno se po večletnem premoru vrne Elvis. Simon & Garfunkel posnameta skladbo 'Mrs. Robinson', rodijo se Led Zeppelin, Deep Purple, progresivci Yes, spričkata se Lou Reed in John Cale, izide cela kopica pomembnih plošč; 'Beli album' Beatlov, Hendrixov 'Electric Ladyland', pa novi albumi Scotta Walkerja, The Monkees, Vana Morissona in še množica drugih pomembnih izdaj. Bilo je posebno obdobje in bržkone gre Pajev navdih iskati kar v skupku celotnega dogajanja v tistem letu, vendar pa zdravemu duhu na ljubo ne gre le še za en poizkus obujanja izrazov iz polpretekle zgodovine. Sicer se vzporednice z nekaterimi omenjenimi glasbeniki lahko najde, a to ne moti, saj se Pajo drži smernic, ki si jih je postavil že z nekaterimi svojimi zadnjimi albumi. Izraz, ki ga predstavlja z novo ploščo, je nastavil z albumom 'Papa M Sings', na katerem se je ta odlični multiinstrumentalist prvič predstavil tudi kot imeniten pevec in tekstopisec. Kantavtorstvo je izpopolnjeval skozi nekatere naslednje izdelke pod znamko Papa M, v kateri je glasbeno še vedno ostajal blizu njemu domačega post rocka, ki ga je tako uspešno prakticiral z Slinti. Z lanskoletnim albumom 'Pajo' se je podal v folk rock, ki pa ga je z novim albumom '1968' nadgradil z idejami, ki jih je razvijal z zasedbo Slint, še bolj pa s tistimi, ki so mu v kri pronicale med sodelovanjem s Tortoise (tortis)*. Akustično kitaro in vokal je nadgradil z kompleksnejšimi aranžmaji, ki so njegovi že tako krhki glasbi odvzeli še nekoliko ostrine in posledično je '1968' njegov morda najbolj senzibilen album doslej. Šel je tako daleč, da se v nekaterih skladbah približa noir-pop viziji, kakršno goji dvojec Air, vendar pa z besedili in še nekoliko bolj intimnim razpoloženjem svojo glasbo približa bolj izkušenemu poslušalcu. Ker se je želel izogniti sentimentalnosti, s katero je po njegovem mnenju na prejšnjem albumu pretiraval, je ideje za tekste tokrat bojda iskal v grozljivkah. Vendar pa verzi o umoru, življenju, smrti in ljubezni skozi njegovo rahločutno interpretacijo ne zvenijo prav nič strašljivo. Je pa res, da ta kontradiktornost doda novi dimenziji skrivnostnosti in tesnobnosti in to je še eden od dejavnikov, ki bodo vplivali na to, da album tudi skozi čas ne bo izgubil svoje vrednosti. '1968' je zelo koherenten album in vse skladbe so kot del celote povsem na mestu, velja pa izpostaviti predvsem tiste skladbe, v katerih se je najbolj oddaljil od klasične »vokal in akustična kitara« formacije.
David Pajo v svoji več kot 15-letni karieri, ki ga je uveljavila kot enega najopaznejših kreativcev v indie rockovski sceni, še ni storil napačnega koraka in to kljub temu, da menjava svoj izraz tako pogosto kot znamko, pod katero ustvarja. S svojim talentom je doprinesel k množici albumov bendov kot so Slint, Zwan, Stereolab, Tortoise in mnogi drugi, vzporedno pa je vedno ustvarjal tudi povsem svojo glasbo, v katero je prenašal izkušnje, ki si jih je nabiral skozi vsa ta sodelovanja. '1968' je eden tistih albumov, ki jih ne vzameš iz predvajalnika, tudi ko jih slišiš desetič zapored ...
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>