Sreda, 27. 9. 2006
bruc
Nocoj predstavljamo že šesti studijski album enega od bolj ekstravagantnih ameriških avtorjev, ki se je z muziciranjem resneje pričel ukvarjati šele pri svojih petdesetih letih. To ni prav pogost pojav. Pred tem se je »Johnny« bolj posvečal svojemu selitvenemu podjetju in veliko manj svoji kitari. Po načelu »nikoli ni prepozno« je leta 1998 prodrl na popularno glasbeno sceno, s prvencem »Wrong Side of Memphis« in zasvojil javnost z odštekano godbo, ki je glasbeni kritiki nikakor ne uspejo stlačiti v primeren predalček. Njegovi godbi se je pripisalo že vse možne in tudi neprimerne oznake, kot so na primer »country blues«, »acid jazz«, »new punk«, »country noir« in celo »free jazz«. Posamezni elementi teh žanrov so v njegovi godbi resda zajeti, a na zelo razpršen način. Pri »Johnnyju Dowdu« gre namreč za izrazit avtorski slog, ki ga težko zajamemo z enoznačno izpeljanko. (v celoti!) ...
* Nocoj predstavljamo že šesti studijski album enega bolj ekstravagantnih ameriških avtorjev, ki se je z muziciranjem resneje pričel ukvarjati šele pri svojih petdesetih letih. To ni prav pogost pojav. Pred tem se je »Johnny« bolj posvečal svojemu selitvenemu podjetju in veliko manj svoji kitari. Po načelu »nikoli ni prepozno« je leta 1998 prodrl na popularno glasbeno sceno s prvencem »Wrong Side of Memphis« in zasvojil javnost z odštekano godbo, ki je glasbeni kritiki nikakor ne uspejo stlačiti v primeren predalček. Njegovi godbi se je pripisalo že vse možne in tudi neprimerne oznake, kot so na primer »country blues«, »acid jazz«, »new punk«, »country noir« in celo »free jazz«. Posamezni elementi teh žanrov so v njegovi godbi resda zajeti, a na zelo razpršen način. Pri »Johnnyju Dowdu« gre namreč za izrazit avtorski slog, ki ga težko zajamemo z enoznačno izpeljanko. Verjetno prav zaradi svojega avtorskega pečata deluje tako eminentno. Zanimivo je, da se nad njegovimi albumi navdušujejo tako jazzovski »underground« sladokusci, »blueserski fani« in »soul« ali »funk freaki« kot tudi garažni rokerji. To dokazuje, kako širok razpon godbenega »groovea« poganja »Johnny Dowd«. In nič drugače ni na njegovem zadnjem albumu »Cruel Words«.
Odštekane zgodbe o marginalnih junakih ameriškega vsakdana so ponovno predstavljene z izrednim občutkom za ritem. »Johnny Dowd« je ponovno poklical k sodelovanju svojega starega prijatelja »Briana Wilsona«, ki predstavlja zelo pomemben vidik za zvočno linijo albuma. Že v uvodni skladbi »House of Pain« nas zapelje z izrednim zvokom svojega malega bobna, ki opazno izstopa iz njegove dobro uglašene bobnarske baterije. Poleg prepričljivega bobnanja skozi celoten album, izredno vešče igra tudi na bas pedala in proizvaja zapeljive »grooverske«, »funkoidne« zvoke. Ekstravaganten in nevsakdanji je zvok teh basovskih pedalov, ki jih nadgrajuje »Michael Stark« s svojimi orglami in sintetizatorjem. Dva gostujoča glasbenika iz dobro poznane zasedbe »Mekons«, »Sally Timms« in »Jon Langford«, sodelujeta pri impresivni izvedbi skladbe z naslovom »Drunk«. V zasedbo se je vrnila tudi odlična spremljevalna vokalistka »Kim Sherwood – Caso«, ki ponovno zapeljuje s svojo preprosto, neizstopajočo interpretacijo. Da ne omenjamo vokala samega »Johnnyja Dowda«, ki je izrazito samosvoj. Njegov bariton je napol govoreč, nekoliko skrhan, a tudi zelo izviren. V posameznih skladbah se morda na trenutke približa »waitsovskim« vokalnim registrom ali pevskim akrobacijam »Captaina Beefhearta«, spet drugje ga zalotimo v bližini »talking bluesa« ali celo »Lou Reeda«, vendar bomo, ne glede na to, katero primerjavo bomo izvedli, brcnili v temo, ker je »Johnny Dowd« preveč samosvoj, da bi ga lahko sploh primerjali. Je izreden vokalni interpret, ki se zna resnično vživeti v vloge svojih marginalnih junakov. Zaradi izjemne »Johnnyjeve« karakterizacije nam vsaka njegova skladba dobesedno pričara zgodbo pred naše oči, tako da ni naključje, da se njegovo delo večkrat skuša povezovati s filmskim svetom. Način igranja kitare se pri »Johnnyju« giblje v sferi ritmičnih »funkoidnih« linij, ki se kaj hitro prevesijo v bluesovske in rockovske prehode. Spretno uspeva vplesti tudi krajše solistične izlete, ki popestrijo zvočno zgradbo njegovih dinamičnih in raznolikih skladb.
Sama besedila obravnavajo probleme malega ameriškega človeka. Vendar to niso zgolj preprosta besedila, saj gre za prepoznaven avtorski slog pisanja z izjemnim občutkom za dinamiko, ritmiko in melodiko jezika, tako da lahko brez predsodkov v njegovem izrazu odkrivamo poetski naboj. »Johnny Dowd« se s kančkom »beatniškega« sarkazma ali celo cinizma loteva problemov pijancev, »psihičev«, vojnih invalidov in drugih zahtevnih karakterjev iz obrobja ameriške sodobne družbe. Socialne tematike so morda na zadnjem albumu predstavljene še nekoliko temačneje kot v preteklosti. Tega ne morejo skriti niti naslovi skladb, kot je na primer »Miracles Never Happen« ali pa »Poverty House«. Brezkompromisno se torej izraža kritični »Johnny«, vendar z veliko mero pozitivne energije in tipičnega »noir« humorja, ki verjetno privlači tudi njegove »garažne« oboževalce. V nekaterih površnih kritikah ga primerjajo z »Nickom Caveom«, v drugih ga navezujejo na »Johnnyja Casha« ali celo »Franka Sinatro«. Po našem mnenju so vse te primerjave zgrešene in neutemeljene.
Ali ne bi bilo bolje reči: to je »Johnny Dowd« in to je njegov zadnji album »Cruel Words«, ki predstavlja sodobno različico rock'n'rolla v najboljši možni izvedbi? No, to bi morda zvenelo nekoliko preveč slengovsko, v nekaterih ušesih celo nestrokovno, glede na to, da je »Johnnyjeva« najljubša plošča iz mladosti plošča »Jamesa Browna«: »Live at The Apollo«. Vendar naša »strokovna« navihanost potrjuje, da so meje med posameznimi godbenimi praksami zelo lahko prehodne, glasbeniki na albumu »Cruel Words« pa to dokazujejo v praksi. Oktobra jih bo možno preveriti tudi na evropskih koncertnih nastopih.
pripravil Bruc
Komentarji
komentiraj >>