V tokratni Arteriji se posvečamo razmisleku o novomedijski umetnosti. Skušali bomo analizirati problematiko nenehno razvijajoče se digitalne tehnologije tako v vsakdanjem življenu, kot tudi v raznovrstnih projektih znotraj področja sodobne umetnosti. Prebrali bomo poročilo Miha in Petje iz festivala Ars Electronica v Linzu, kamor sta odpotovala prejšnji vikend. Jaz pa sem razmišljala o vplivu javne sfere interneta na kolektivno identiteto.V severnoavstrijskem Linzu je leta 1979 pričel delovati festival tehnološko napredne umetnosti – Ars Electronica. Uspelo mu je osvojiti mnoge lokacije tega sicer zaspanega mesta, terobiskovalcem ponuditi celostno dogajanje ter animacijo. Festival je zasedel tudi mnoge pomembne mestne institucije in prav tako na prvi pogled ne-razstavne prostore v centru mesta. V soboto, na predzadnji dan festivala, je bil aktualen premik na podeželje, v baročni samostan Sankt Florian. Ta je bil spremenjen v multimedijsko igrišče, polno inštalacij, performansov, koncertov nekonvencionalne glasbe in preprostejših vizualnih prezentacij. V Sankt Florianu je bilo prisotno vse, kar si zaželi uživalec tehnološko napredne umetnosti.
Festival je bil, vsaj za videnje povprečnega slovenskega ljubitelja umetnosti, nasičen z dogodki. Predstavitve projektov, predavanja in delavnice so se kar vrstili. V teh okvirih se je odvijal tudi Ars Electronica simposium, katerega kustos je bil ameriški umetnik in teoretik John Maeda.
John Maeda si je za izhodišče izbral razmišljanje o preprostosti oziroma »Simplicity of the Art Complexity«. Takšna postavitev utripajočih luči in sintetičnih zvokov, bi seveda navadnemu smrtniku izzvenela kot nerazumljiva umetniška stvaritev in zato zgolj velika parodija. John Maeda se je spraševal kaj odnos preprosto–zahtevno pomeni. Razmerje med enostavnim in zapletenim ga ni zanimalo zgolj v umetnosti, temveč tudi v širši povezavi s politiko, ekonomijo in visoko tehnologijo.
Ars Electronica je sicer tudi ime multimedijskega centra, specializiranega za visoko tehnološke in večinoma nekomercialne umetniške projekte. Omenjena institucija si lasti enega najstarejših in najobsežnejših arhivov digitalnega medija zadnjih petindvajsetih let, ki sestoji tako iz katalogov kakor tudi iz materialne dokumentacije preteklih festivalov Ars Electronice.
V slovenskem okolju je sodobna visokotehnološka umetnost še vedno globoko v povojih, saj razen v nekaterih pol-urbanih središčih, pa še tam dokaj marginalizirano, ne beleži nekega vidnega porasta produkcije in zanimanja občinstva. Ne glede na to, da živimo v tako imenovani postindustrijski družbi, ki svoje največje obede že pregovorno polaga na tehnološki razvoj in odpravo proizvodnega dela, pa so v Sloveniji tovrstni premiki le redko podprti tako v izobraževanju in gospodarstvu, kot tudi v umetnosti. Naša država ne premore kakšne večje ugledne ustanove za širjenje razvoja visoke tehnologije. Znotraj tega pa dejstvo, da je tudi muzej sodobne umetnosti zgolj pobožna želja, sploh ne preseneča.
Seveda so naši umetniki pametnejši od države in njenih voditeljev, saj po izkušnje in znanje hodijo na tuje. V določenih primerih naša domača umetniška srenja niti ne zaostaja za globalnimi trendi. Kljub temu izstopajo predvsem posamezniki in manjše ustanove. Na festivalu Ars Electronica se je tako pojavila ekipa mariborske Kible, ki že vrsto let pripravlja računalniški festival tudi v svojem mestu. Predstavila je mednarodni projekt T.R.G. Srečali smo tudi ekipo Galerije Kapelica in še nekaj posameznikov, med njimi pa nikogar izmed tistih kulturnih politikov, ki naj bi slovensko umetnost popeljali v lepšo, sodobnejšo bodočnost. Slovenci smo očitno bolj naključje, kakor pa pričakovani gostje na tem umetniškem dogodku.
Na področju visoko tehnoloških umetnosti se udejstvujejo predvsem dežele, ki tudi sicer veliko vlagajo v svoj razvoj, tako na komercialni kot tudi gospodarski ravni. Tovrstni umetniški projekti so dostikrat zgolj stranski produkti komercialno uporabnih in donosnih tehnologij, včasih pa je tudi obratno. Monopol nad festivalom Ars Electronica imajo bogate države, ki v svojih proračunih namenjajo veliko sredstev za razvoj, visokošolsko izobraževanje in vzpostavljanje mrež različnih institucij, kot so laboratoriji, inštituti, univerze ter umetnostno raziskovalne ustanove. V prednosti sta predvsem Japonska in ZDA. V evropskem prostoru je na prvem mestu Finska, ki je letos celostno predstavila produkte študentov univerze za umetnost in oblikovanje iz Helsinkov, ter Nizozemska, Nemčija in letos, presenetljivo, tudi Španija.
So torej omenjene države premožne zaradi racionalne porabe sredstev, dobrih programov dela in izobraževanja ter povezovanja različnih komercialnih in nekomercialnih vej življenja, ali so pač visokotehnološko razvite zato ker so premožne? Odgovor pravzaprav ni težaven. Kot primer naj služijo hitri vzponi Irske, Španije in Finske. Te države so se od začetka osemdesetih let do danes, skozi izobraževanje in vlaganje v razvoj, povzpele med tehnološke vrhove.
In kaj smo pravzaprav videli na Ars Electronici? Festival je prava paša za oči in ušesa. Na eni strani odkriva možnost, kako majhno, zaspano, avstrijsko mesto, vsaj za teden dni spremeniti v vrveči center sodobne umetnosti. Pri tem odpira še možnosti za tehnološki in posledično finančni razvoj mesta in dežele. Kljub takšni konceptualni zasnovi, pa je bila letošnja bera umetniških presežkov redka. V veliki stavbi Brucknerhaus Linz, kjer so predavali številni predavatelji, so nas očarala nekatera dela, ki so s preprostimi sredstvi dajala videz kompleksnosti in se tako vključevala v koncept zakonov preprostosti. Večina teh del je z enostavnimi materiali, od žogic za namizni tenis do ostankov pločevink z vstavljenimi čajnimi svečkami, parafrazirala kompleksni videz iz pikslov sestavljenih podob. Spet druga dela so ustvarjala in v spomin shranjevala zvoke, skozi mobilna in še zdaleč ne visoko tehnološka sredstva. Letos očitno narekovana preprostost se nekaterih del ni dotaknila. Morda pa so nekateri umetniki, kljub temu namenoma zajadrali v zapletene in nerazumljive vode visoke tehnologije?
Če so dela v Brucknerhaus Linz vsaj deloma nudila inspiracijo našim umetnosti željnim očem in ušesom, pa tega nikakor ne bi mogli trditi za postavitev vizualnih podob Johna Maede. Animacije, ki so spominjale na podobe, ki jih ob predvajanju glasbe ponuja že vsak boljši predvajalnik tipa Windows media player, so nas v Lentos Kunstmuseumu popolnoma razočarale. Slabo organizirani posamezniki, ki so na bližnjem hribu predstavljali piksle, medtem, ko jih je obiskovalec po mikrofonu usmerjal v ustvarjanje določenih podob, prav tako niso ustvarili najboljšega vtisa.
Vstopili smo v center Ars Electronica. Eklektična mešanica zvokov, gibljivih podob in interaktivnih instalacij je sprva vzbudila navdušenje. Ali bolje – fascinirala nas je forma. Ars Electronica je na trenutke spominjala na sejem perfekcionistično izdelanih tehnoloških igrač, ki pa so žal ostale zgolj prelepe sijoče in na trenutke uporabne naprave. Vsebina pa je ostajala nedoumljiva ali pa je največkrat sploh ni bilo.
Nekaj projektov je kljub vsemu vendarle izstopalo. V Centru za sodobno umetnost O.K so bili predstavljeni nagrajenci festivala. Tam smo zagledali delo z naslovom Sonic bed_London angleške umetnice Kaffe Matthews. Intsalacija je bila sestavljena iz postelje, ki je ležečega masirala s pomočjo zvoka. Vendar pa se nam je po daljšem premisleku in sprostitvi, v um prikradla misel, da je na podoben način zasnovani projekt Bojana Fajfriča, Tuning the Countries III, pred kratkim na ogled v ljubljanski Kapelici, gledalcu ponudil bolj subtilno doživetje zvoka.
Med izstopajočimi projekti na Ars Electronici velja omeniti še inovativni Graffity Research Lab, ki je v poetični video instalaciji prikazal, da je grafite možno ustvarjati z diodami. Projekt nas je prepričal, da tudi stara in že tisočkrat uporabljena tehnologija z diodami, ponuja nove možnosti neutrudnim grafitarjem. Odlična je bila tudi inštalacija Office Live skupine TechArt.Group, v kateri za samooskrbo s pomočjo neštetih sodobnih pisarniških pripomočkov skrbi zlata ribica. V popolnoma nesmiselnem in do absurdnih skrajnosti privedenem projektu smo na novo spoznali neštete možnosti, ki jih ponuja sodobna pisarniška oprema.
Iz analognih v digitalne sta podatke v svojih estetskih inštalacijah prevajala Paul DeMarinis v umetniškem delu The Messenger in Yunchul Kim z Hello World! Prav tako je bila v Centru za sodobno umetnost O.K, skrita pod stopniščem, popolna, a srhljiva interaktivna animacija Tartarus Alana Pricea. Tu je gologlavi mož v globine bivalnega prostora z obiskovalčevo pomočjo prenašal stol.
Na glavnem Linškem trgu je bil poleg velikopoteznega a vsebinsko praznega projekta Machine mensch, ki ga je naročil festival Ars Electronica, predstavljen zabavni interaktivni projekt Sledgehammer keyboard Taylorja Hokansona. V njem je ljubitelj umetnosti, naveličan formalno perfekcionistično izvedenih in vsebinsko praznih projektov, s kladivom v roki sprostil svojo frustracijo nad sodobno tehnologijo, medtem ko se mu je ta posmehovala nazaj.
Festival Ars Electronica se je končal in potonil v hitro bežeči spomin sodobne umetnosti. Letošnji gotovo ni pomenil kakršnegakoli preloma. Kljub temu pa je sodelavce Arterije zopet spodbudil k razmisleku o tem, da svet vendarle pričenja razumevati dejstvo, da umetnost ni zgolj potratno izgubljanje denarja. Dober organizator jo lahko, v vsej njeni sodobnosti in zapletenosti, izkoristi v številne namene, med katerimi se lahko pojavi celo materialni dobiček.
Javni prostor je že od nekdaj stičišče socialne, tako individualne, kot tudi kolektivne komunikacije, v kateri se skozi različna časovna obdobja razvija politična sfera znotraj česar se med drugim posledično oblikujejo razne metode nadzora. Predvsem pa se v zadnjem času znotraj tovrstne forme izražanja oblikuje določena tendenca. Ta se odraža tako v vsebolj multidisciplinarni umetnosti, zasledimo pa jo tudi na socioloških, filozofskih, in nenazadnje, znanstveno – tehnoloških področjih. Ta področja vsebolj reflektirajo sedanjost skozi interpretacije zgodovinskih dejstev na način, ki kaže, da ena sama zgodovina ni mogoča.
Takšno gledišče pa ne pomeni neke relativizacije in poljubnosti, pač pa naredi premik iz linearnega zaporedja velikih zgodb k razbiranju raznorodnosti ideološke pluralnosti, razslojenosti in protislovnosti obdobij, pravi Sergej Kapus. Eno izmed teh aktualnih področij je vsekakor urbanistika, ki kot aktivistična umetniška disciplina, opozarja na posledice velikih globalnih političnih sprememb, ki posameznika na lokalni ravni vsebolj usmerjajo k zavesti o tem, da je javni prostor političen. Takšna zavest posledično vpliva na vse večji poseg, analizo, kot tudi reinterpretacijo javnega prostora.
Najširša in najliberalnejša javna sfera, kjer sodobni subjekt biva in komunicira, nenazadnje morda tudi vse več ustvari, in ki se je vsekakor ne sme spregledati v redefiniciji subjekta v sodobni digitalno – informacijski družbi je gotovo internet. Sodobni subjekt je vsebolj postavljen v pozicijo, ki ga prisiljuje v odrekanje določenim fizičnim kolektivnim vezem in družbenim mrežam. Na nove zahteve se odziva z mobilnostjo in prilagodljivostjo znotraj fizičnega prostora zato mu internet omogoča hitrejšo in varnejšo kolektivizacijo v kiber prostoru. Tako se sodobni subjekt prestavlja v virtualno okolje znotraj katerega skozi pravilno ali nepravilno informacijo komunicira z ostalimi. Vse to je posledica globalne družbene ureditve, ki narekuje nove procese sociološke transformacije. Te pogojujejo njim primerne oblike nadzorovanja in obvladovanja, ter, nenazadnje, discipline.
Zahteve po mobilnosti in prilagodljivosti, ki vsebolj obremenjujejo posameznika, oblikujejo spremenjen pogled na družbo. Medtem se socialna varnost, skozi vse večji napredek znanosti, katere odkritja, kakor nam je znano iz zgodovine - organi moči v skrajni točki uporabljajo v destruktivne namene, razblinja. Posledica tega je vsesplošni občutek negotovosti, kar potiska posameznika v osamo in potrebo po varnosti ter komunikaciji na daljavo. Takšno komunikacijo internet navidezno omogoča skozi iluzijo nadzora lastnega okolja.
Vendar tudi internet kot open source, torej liberalna javna sfera, kjer so nam posredovane razne informacije na način, na kateri so, vsaj načeloma, vsakomur dostopne, vsebuje določene pasti. Dejstvo je, da je internet komunikacijsko-informacijska mrežna ureditev, ki na neki ravni reflektira državno, ali bolje, trenutno globalno ekonomsko - socialno - politično ureditev. Ta nas prepričuje, da so potrebni vse strožji varnostni ukrepi, kar se skozi posameznikovo vedenjsko shemo odrazi v njegovem odnosu do telesa.
Fitness centri – kot eden medijskih izumov nadzorujejo naša telesa celično skozi gibljivost, ki ni naravna, vendar jo telo vsebolj sprejema kot organsko. Ali če parafraziram po Foucaultu: ustvarja se korelativ disciplinske oblasti, ki je individualnost. Ta ni zgolj analitična in »celična«, temveč naravna in »organska«. Skozi nadzor telesa v fitness centrih, se skozi nenaravne – mehanične gibe producira deformirano telo, ki ga pogojujeta individualnost in disciplina. Zavest tako oblikovanega posameznika, se ob vstopu v kiber prostor inerneta, kjer telo postane misel - na novo konceptualizira skozi estetiko in namen omenjenih tehnologij. Na ta način se oblikuje tudi nova shema medsebojnih odnosov, ki narekuje novo identiteto sodobnega posameznika.
Ta novi subjekt, ki se, kakor bi se izrazila Marina Gržnič, vzpostavlja skozi nove režime vidnosti, spoznavnosti in reprezentacije, ki jih ustvarjajo te tehnologije in mediji, ter tako imenovana virtualna okolja, je individualno bitje. To individualno bitje pa dobiva podaljšano nadomestno kiber telo, skozi katero se, korelativno izoblikuje njegova identiteta tudi v fizičnem prostoru. Sodobni posameznik porabi vse več časa v območju interneta, tako na delovnem mestu, kot v svojem prostem času, v katerega, posledično s časom, preživetim v tem območju, vlaga svoj osebni kapital. Kakor vemo, je internet področje, ki se vsebolj širi in ki ob mnogih konstruktivnih informacijah vsebuje tudi tiste, ki na trivialen, a kljub temu preverjeno funkcionalen način privlačijo našo pozornost.
Skozi takšne potrošniške točke pozornosti se današnjo družbo nadzoruje in hkrati vzgaja. Skozi te točke, mediji kupujejo našo pozornost, da jo lahko prodajo na trgu oglaševalstva. Največjo pozornost pa jim dajemo v prostem času. Pop kultura, računalniške igrice, pornografija, ...vse se iz, recimo zopet temu fizičnega javnega prostora prenaša v kiber prostor, kjer se posameznika še najlažje nadzoruje. Telo sodobnega subjekta postaja misel, ta pa postaja lokalno pasivna – aktivna je zgolj globalno, kajti z redefinicijo zasebnega se redefinira javno.
Znotraj kiber prostora pa obstaja možnost za še večji nadzor in separacijo. To naj bi se zgodilo z uvedbo elitizma skozi članstva, kjer bi bile informacije zgolj privilegij tistih, ki imajo kapital - po na primer zgledu Republike Kitajske. Nekateri strokovnjaki na tem področju izražajo bojazen glede privatizacije medijev – informacij. Sandra Bašič Hrvatin je na predavanju v Moderni galeriji znotraj 4. festivala Metamorfoze zgodovinskega spomina svetovala kako preprečiti takšne vrste privatizacijo s tem, da se »naredi medij odgovoren v smislu vseh vsebin«. Po njenem bi bilo potrebno »razbiti mit objektivnega poročanja in pričeti poročati subjektivno«. Kakšna metoda pa bi bila primerna znotraj tako ohlapnega pojma kot je subjektivno poročanje, ki naj bi ga ustvarjali posamezniki?
Dandanes ima že skoraj vsakdo na spletu blogg – javni spletni dnevnik, kjer lahko povsem liberalno izraža svoja osebna razmišljanja in stališča. Obstajajo forumi na temo vseh mogočih vsebin. Eden izmed primerov liberalnega posredovanja informacij je tudi spletna stran www.wikipedia.com – največja on-line/open-source internetna enciklopedija, ki postaja tako globalna, da se jo uporablja celo že za vir znanstveno - razsikovalnih študij. Veliko lažje je namreč določene podatke najti na spletu, kot pa prebrati knjigo, ki je povrh vsega še precej draga. Informacije, ki jih lahko kdorkoli posreduje komurkoli, ustvarjajo kaotično informacijsko instant družbo, ki jo lahko parafraziram kot »trash society«.
Kljub temu, da mediji že dolgo izbirajo informacije, ki nam jih ponujajo zato, da nas znotraj tega nadzorujejo in vzgajajo, pa subjektivno poročanje zahteva še več odgovornosti kot sicer.
Subjektivno poročanje v javni sferi je lahko kakršnakoli fizično aktivna ali pa verbalna izjava, ki se zgodi v javnem prostoru. To je opozarjanje na tisto, kar je skrito - odkrivanje bistva obstoja določene javne sfere v določenem časovnem obdobju. Ta se seveda vseskozi spreminja. Kot primer navajam zasedbo Ljubljanske Tovarne Rog letošnjo pomlad. Gesta, ki je skozi formo urbanističnega aktivizma in subjektivnega javnega poročanja opozorila na vsebolj perečo kulturno – politično problematiko tako posameznikov kot tudi skupin znotraj prostora naše države, oziroma njenega glavnega mesta. Vendar pa se je v nekem trenutku izkazalo kot da se je koncept popolne liberalizacije, neprivatizacije in po vzoru za vsakega dobrodošlega odprtega javnega prostora, sesul sam vase.
Potrebno je priznati, da je, glede na začetno evforijo in načrte, javna sfera, ki se tu oblikuje, dosti manj številčna kot je bila na začetku. Ostali so posamezniki, ki sooblikujejo spomin tega prostora s fizičnim posegom vanj oživljajoč določena že skoraj povsem uničena območja kulturne javne sfere in ne skozi medijsko oglaševanje lastnega aktivizma. Takšen primer nam sporoča, da je nadzoru težko ubežati, saj ga pogojuje kultura sama.
Način komuniciranja - mreženje po internetu skozi open – source operacijske sisteme - kakor tudi že pred tem vse večji razvoj tehnologije - sam po sebi oblikuje posameznike. To so specifični profili ljudi, ki sooblikujejo arhitekturo kiber prostora. Skozi ta pojav se ustvarjajo nove skupnosti medijskih ustvarjalcev in uporabnikov, ki oblikujejo nove generacije. To so novodobni t.i. poeti kode – aktivisti, ki bi v primeru privatizacije interneta skozi svoja mreženja v kiber prostoru terorizirali tovrstne morebitne pojave. V tem primeru se bi družba tudi skozi javni prostor interneta razdelila na tiste, ki imajo v rokah materialni kapital in na drugi strani nekakšen ciber underground. Nenazadnje pa se to, resnici na ljubo, dogaja že zdaj.
Že nekaj časa se nahajamo na točki, ki spominja na vsebine nekaterih filmov in knjig v slogu znanstveno fantastičnega žanra, ki predstavljajo ogledalo družbe – ali še bolje – socialna sfera vsebolj postaja ogledalo znanstvene fantastike, ki velikokrat presega zgolj neko zabavno fikcijo, temveč je dostikrat realna kritika sistemaov, v katerih funkcioniramo zgolj navidezno svobodni. Rojevajo se torej nove oblike diskurzivnosti, kar se vsebolj odraža tudi znotraj polja umetnosti. Na začetku tisočletja se znotraj področja sodobne umetnosti nadaljuje avantgarda, ki v veliko primerih realizira tisto, kar so zgolj v konceptu ustvarile in predvidele že avantgarde v prejšnjem stoletju. Rojeva se torej tudi nov profil umetnika. Ta se vzpostavlja skozi križišče srečevanja zgodovine in filozofije z raznimi oblikami diskurzivnosti znanstveno-tehnološke, kot tudi raznih politično - socioloških zvrsti, skozi katere se v sinergiji zanosti in umetnosti ustvarja nova problematika in vzpostavlja redefinicija sodobne kritične misli. Hkrati tovrstna multidisciplinarna identiteta ustvarja upanje za kredibilno opozicijo, ki bo v globalnem smislu omogočala sodobnemu subjektu graditi identiteto zasebnosti, ki tvori izhodišče za avtonomijo in samoodločbo.
Arterijo smo pripravili Maja Smrekar, Miha Colner in Petja Grafenauer Krnc. Ostanite še naprej z nami in nasvidenje.
Komentarji
komentiraj >>