Legenda o Bet van Beeren
Vsak kraj pozna kakšno legendo, ki se vtisne v kolektivni spomin prebivalstva in nekatere se zapišejo tudi v uradno zgodovino mesta. Eno izmed takih legend ima tudi Amsterdam in izročilo te legende se ni širilo samo med ljudmi na ulici ali med generacijami, temveč je njeno ime zašlo tudi med platnice uradne zgodovine mesta.
Bet van Beeren se je rodila leta 1902 kot najstarejša hči v dvanajst članski družini v amsterdamski četrti Jordaan. Že zgodaj je začela delati, dokler leta 1927 ni prevzela kafiča 't Mandje, kar bi v prevodu pomenilo košarica. Zaslovela je kot amsterdamska ikona, ki so jo poznali po celi Nizozemski pa tudi drugod. Kafič na ulici Zeedijk [Zeedajk] v središču mesta je zaradi karizmatične lastnice, ki je goste zabavala s svojim nastopaštvom in drznim jezikom postal prvi gej bar, kjer so se ljudje lahko sprostili brez slabe vesti.
Pravzaprav je bil to queer bar v današnjem pomenu besede, saj je postal zbirališče ljudi različnih preferenc brez vnaprejšnjih sodb na podlagi spolne usmerjenosti. Hkrati pa je bil to kraj, kjer so se lahko na istem mestu zbirali in srečevale prostitutke, umetniki, mornarji ali navadni meščani.
Meščani so si Bet zapomnili po usnjeni jakni in hrumenju z motorjem po ulicah Amsterdama. Predvsem zaradi ljubezni do motorjev in deklet je bila javna skrivnost, da je bila lezbijka, čeprav po spominih njene sestre to v družini nikoli ni bila tema pogovora. Predvsem zaradi ljubezni do motorjev in zaradi veliko deklet, s katermi je imela ljubezenska razmerja, je obveljala za totalno 'možačo'. Ker je pogosto menjavala dekleta, so ljudje znali povedati, da z dekleti ravna kot moški, ki bi v njenem položaju po nekem stereotipu verjetno ravnal enako.
Bet je imela rada svojo lokalno slavo in znala se je vesti temu primerno, tako da je še danes del urbane legende. Brez dlake na jeziku in neposrednost je bil del Betinega šarma in prav zaradi tega je postal njen kafič tako priljubljen. Ljudje pa so vanj zahajali zaradi dobrega vzdušja in Bet je, kadar ni bila za šankom, rada posedela s svojimi strankami. Obkrožena je bila z dekleti pa tudi z moškimi, v družbi katerih je bila vedno priljubljena, saj so jo imeli »za svojo«.
V kafiču se je veselilo, plesalo in pilo. Tudi Bet je bila znana po tem, da je rada pogledala v kozarec, čeprav sprva nekaj časa v lokalu zaradi takratne zakonske prepovedi ni bilo dovoljeno točiti žganih pijač. Tako se je v lokalu pilo predvsem kakšno pivo ali vino.
Rekonstrukcija kafiča 't Mandje je razstavljena v amsterdamskem mestnem muzeju in oprema je takšna kot jo pomnijo iz najboljših časov Bet van Beeren. Sama je bila navdušena nad kraljico in v njenem kafiču se je samo na kraljičin dan smelo plesati in včasih tudi poljubljati. Na letošnji kraljičin dan je njena nečakinja ponovno odprla slavni kafič, ki je obudil spomin na staro Bet. Po smrti leta 1967 je Bet nekaj dni ležala na biljardni mizi, da so svojci in prijatelji lahko izrazili svoje zadnje slovo. Danes v kafiču ni biljardne mize, je pa ostal spomin in ponos na slavno Bet.
Iz Amsterdama Dare P.
|
| |
