Glasba> Tolpa bumov

Jani Mujič in Tone Škrjanec nadaljujeta tam, kjer sta začela - pri koščku hrupa, začinjenim z nekaj soli in veliko popra - tokrat v samostojnem izdelku z naslovom Lovljenje ritma. (v celoti!) ...

* Mnogi pesniki si delajo škodo s tem, ko recitirajo svojo poezijo. Slaba izvedba namreč prepogosto razvodeni besedo in njene barve. Interpretacija, tekstura glasu in ritem podajanja so mnogoboj, pri katerem večini zmanjka sape. Zato ni lahko najti pesnika, ki zna brati svoje pesmi. To smo ugotovili že pet let nazaj, na pogumni domači cedejki “Košček hrupa in ščepec soli”, ko je 8 minutni medley komad Toneta Škrjanca in Janija Mujiča na celi črti porazil vse tekmece, morda bi si načeloma lahko prvo mesto zdelil samo še s Primožem Čučnikom in njegovo Ameriko. Človek bi si ga vrtel kar znova in znova in še vedno se ga ne bi naveličal.
Tajni agent Tone Škrjanec današnjega izdelka “Lovljenje ritma” tudi tokrat raziskuje drobovje mesta: čajnice, vonj po tobaku, ulice in kanale, mlada telesa, zrele odnose in menjave kož v človeški omejenosti v terminih minljivosti. Je sel, ki nas znova in znova peha v delfski tempelj in nam servira sporočilo bogov.
Njegov preroški glas je velepoln: v njem je prostora za trenutek in detajl, svetobolje in humor, vremenske razmere in zoprnije vsakdana. Ne vztraja v svojem osebnem spevu, temveč s svojo poezijo doseže tisto, kar lahko pesnik največ stori za mnoštvo duš: neosebno oseben je, ker se giba v velikem prostoru, ki ga ne omejuje na svoj lasten film, temveč zna to intimo zakolobariti v dim cigarete in namakanje toasta v rdečo omako. Svoje občutke tako naivno zavije v tale vsakdan in se nam približa s svojo intimno neintimnostjo – vsakega izmed nas povabi v svoja sobotna jutra na golih hrbtih, zato se zlahka umestimo vanj. In tukaj tiči njegova lepota.
.
Škrjanec s svojo poetično filozofijo spretno krmari med slengom in visokim jezikom, kar tudi – roko na srce – pri tako nepoetičnem jeziku kot je slovenščina, že kar predstavlja nekakšno odliko.Trda je... ta slovenščina. Zato tudi Krakovičeva violina deluje kot dobrodošel mehkoben prišlek, ki prežame neizpodbitnost pesnika in mu pridoda malca balanescujevega patosa. In seveda nadvse spretno ponovi filing, ki nam ga je tako hudo vehementno podaril prvi Bastovski plošček. Mojstra detalja z apokaliptičnim zvokovjem zraven enkratno podloži tudi basist Jani Mujič, čigar linije tudi tu, z izjemo neposrečenega maličenja vokala, delujejo kot izredno dobro mazivo
Naj izpostavim komad “Naj”, ki je dejansko paradni konj plate iz preprostega razloga: ponovi namreč čarobno formulo s “Koščka hrupa”, pri katerem takoj postane jasno: Toneta Škrjanca je TREBA podložiti z dubom. Z Dubom ki je prevpraševanje. Pesnik je namreč preveč poln in težak v svoji okroglosti, da bi ga lahko veselo popevali, kot so to z njim storili Mad Caddies na plati “Rokerji pojejo pesnike”. Preveč je počasi jointovsko ritmičen, da bi mu nanašali nervozne novodobne elektronske ritme. Iz tega razloga tudi komad “Vozimo počasi” živčno izbija iz ritma, ki ga narekuje album. A to so le neznatni odkloni v vesolju njegovega umja, ki prevprašuje osnovne pojme. Dobrodošli v buto svet. Govorimo o Mislih, ki se izognejo mišljenju. O Mislih, ki se izognejo možganskim krivuljam v neizprosnosti časovne premice. O Mislih, ki jih spustimo na pašo. O pobožnem potrpljenju, o židovskosti do boga in o panteizmu, o tem razburjanju zaradi malenkosti, ki naj se raje osredotoči na mirnost zajca ali zorenje borovnic. Je poezija, ki tiči v vsakomur od nas. Je poezija vsakdana. Banalna kot Bukowski. So nasveti, kako uporabljati svoje telo, kako se izogniti ljubljanski plundri in kako oponašati modrosti narave in njenih živali.
Da se razumemo, govorimo o albumu, ki ni za vsakdanjo rabo. Je trenutni presek večne melanholije Slovenčka, zato nas v svoji občosti zaplaši in zna pahniti prav v osrčje bedice, a nam na trenutke z nepričakovanimi obrati, inventivnostjo in humornimi vrtinci spet vlije kanček upanja.
Hvala Mujiču za njegove 2227 linije. Hvala Krakoviču za njegovo londonsko violino. In hvala Škrjancu za njegove Misli. Delujejo kot enost.
Še popotniški predlog za na pot: odložite vse, naj se svet ustavi in naj nas prepusti besedi. Naj. Naj svet za spremembo enkrat počaka. Ura je približno 10:33. Trenutek je v lovljenju ritma vse kar imamo.

pripravila Urša Červ