V petek je bila Stara elektrarna prizorišče dveh predstav, in sicer Zadnje egoistične predstave Mareta Bulca in (S)pozabe kaprice Irene Tomažin. Odvijali sta se v sklopu Maskinega dogodka Po vračanju? , ki je obeležil več letošnjih produkcij, katerim je skupno črpanje iz preteklosti. Starejše gledališke predstave so si umetniki podvrgli lastnim ustvarjalnim vzgibom in tako na specifičen način predelave obudili pretečen material ter ga vzpostavili v luči modernejše realnosti. Tako se je imela ponoviti tudi odmevna letošnja predstava, rekonstrukcija udarnega projekta Pupilija papa Pupilo Pa Pupilčki, ki je burila duhove leta 1969.

Obema že omenjenima umetnikoma je skupno to, da gre za solo izvedbo obeh omenjenih performerjev, ki sta tudi hkrati avtorja svojih predstav. Obe se torej navezujeta na obstoječe lastne produkcije, gre torej za nekakšno rekonstrukcijo svojega dela. Mare Bulc je s svojim izdelkom zaključil večletni projekt Know history/No history, v sklopu katerega se je lansko leto odvijala tudi Študija za egoistično predstavo. Irena Tomažin pa se je lotila predelave prav tako lanskoletne predstave Kaprica.

Oba spadata v generacijo mladih umetnikov, ki s svojimi unikatnimi metodami umetniškega ustvarjanja izstopata iz okvira ustaljene gledališke prakse. Z njima smo v petek, tik pred njunimi nastopi, v kletnih prostorih Stare elektrarne opravili intervju.