Filozofi radi govorijo o fenomenu pojočega človeškega glasu, ki ukrade pomen besedi takoj, ko jo preplete z melodijo. Semantika v petju ne deluje tako kot v govoru, saj melodija, čeprav poje besedilo, vedno deluje relativno samostojno. To je, zaradi posebnih okoliščin nastajanja, še bolj opazno pri ljudski pesmi. Te namreč ni ustvaril navdahnjen skladatelj, ki bi se trudil, da bi izbranemu besedilu dal ustrezni glasbeni izraz pač pa neuki glasbenik, ki se je melodije pesmi domislil spontano. Uporabil je tisto, ki mu je »prišla na misel«, da je le ritmično-metrično ustrezala besedilu. Tako je melodija v ljudski pesmi ponavadi uporabljena le kot nosilka besedila, kot posoda, v kateri se prenaša, ne pa kot njegova glasbena ponazoritev. Zato ni nič čudnega, če obstaja več različnih besedil, ki so uglasbljena z isto melodijo ali če isto besedilo sčasoma prevzame različne melodije; pomembno je le, da se ritma obeh ujemata.