Glasba> Tolpa bumov

Niger je glasbeno bogata dežela, iz katere smo do zdaj nekaj malega slišali tudi posnetega, pred leti pa je od tam na Drugo godbo prišel tudi odličen bend Mamar Kassey. A mnogih predelov njenih glasbenih prostranstev še ne poznamo. Zagotovo nas še čaka prestavitev močnega potenciala tamkajšnje raperske scene. Na drugi strani pa je nigerska glasbena produkcija že zaradi svoje geografske lege in sosedov nujno zavezana t.im »saharskemu bluesu«. Tu pa so spet zraven Tuaregi, a ne samo oni. In spet: prav skupina Etran Finatawa dokazuje, da ta ni samo njihova domena, kot bi se zdelo po ponudbi zadnjih let. (v celoti!) ...

* Niger je sicer zahodnoafriška dežela, ki na zgornjem, severnem koncu meji na Alžirijo, na jugu pa na Nigerijo. To je bilo tisočletja tranzitno področje in s tem stičišče severnoafriške arabske kulture in podsaharskih negroidnih kultur. Njegova sahelska prostranstva naseljujejo pripadniki enajstih etničnih skupin. Zato ne čudi, da tam naletimo na raznoliko kulturno dediščino in da je to glasbeno izjemno bogata dežela, iz katere smo do zdaj nekaj malega slišali tudi posnetega, pred leti pa je od tam na Drugo godbo prišel tudi odličen bend Mamar Kassey (izg. mama'r kase'j). A mnogih predelov njenih glasbenih tokov še ne poznamo.

Zagotovo nas še čaka prestavitev močnega potenciala tamkajšnje raperske scene. Na drugi strani pa je nigerska glasbena produkcija že zaradi svoje geografske lege in sosedov nujno zavezana t.im »saharskemu bluesu«. Tu pa so spet zraven Tuaregi, a ne samo oni. In spet: prav skupina Etran Finatawa (izg. etran finataua) dokazuje, da ta ni samo njihova domena, kot bi se zdelo po ponudbi zadnjih let s skupinami Tartit, Tinariwen, Toumast in še kakšno. Etran Finatawa so dragocen dokaz o presegajočih kvalitetah medkulturnega druženja. Glasbeniki, pripadniki dveh nomadskih ljudstev – poleg Tuaregov še po svojem glasbenem izročilu precej drugačni Wodaabe (izg. uadabe') – so se združili prav v tak presežen glasbeni projekt. Rezultat je po mnenju mnogih najboljša plošča »saharskega bluesa« v minulem letu. Zagotovo pa je sam bend odkritje leta 2006, čeprav so svojo prvo obsežno evropsko koncertno turnejo opravili že poleti leta 2005, ko so tudi posneli gradivo za ta album. Ker pa je potem izšel lani, je njihovo ime pač »opečatilo« prav lansko leto. Da navdušenje nad njimi ne pojenja, priča tudi nominacija za BBC3 Planet Music Awards med štiri najprodornejše »prihajajoče zvezde« lanskega leta. Tudi zato je zdaj še bolj pravi čas za končno predstavitev tega albuma tudi na tem radiu.

Wodaabe in Tuaregi si sicer delijo isto okolje, oboji so nomadi in rejci živine - prvi slovijo po posebej cenjeni vrsti goveda, drugo seveda po kamelah, delijo pa si tudi vse težave, ki so jih nomadom prinesli moderni časi. Čeprav že stoletja živijo eden poleg drugega, pa sta njuni kulturi zelo različni. Zagotovo tudi zato, ker jezika, ki ju govorijo, pripadata dvema povsem različnima jezikovnima skupinama. Tamašek Tuaregov je severnoafriškega berberskega izvora, fulfulde Wodaabejev pa je po Zahodni Afriki zelo razširjen jezik ljudstva Fulbe (kot pravijo sami sebi, sicer jih v različnih deželah poznajo pod različnimi imeni: Fula, Fulani, Pulaar, Tukolor). Ne glede na takšne kulturne razlike pa je prav glasbenikom v skupini Etran Finatawa uspelo združiti ustvarjalne moči prav na prepoznavni podlagi obeh tradicij. Še več: to jim je uspelo na način, pri katerem ni nobena prav nič utrpela. Obe sta – čeprav postavljeni v sodoben izrazni kontekst - ohranili svojo jasno prepoznavno identiteto, bistvene poteze svojega značaja. S kombinacijo mnogoglasja ljudstva Wodaabe in sodobnih aranžmajev skladb, s souporabo tradicionalnih glasbil in električnih kitar, doma pa tudi s plesom in navezovanjem na »zdravilsko« poreklo tovrstne glasbene tradicije, ki praviloma vodi v poseben »trans«, pa so razvili prepoznaven lasten izraz. Ta je sicer blizu tistemu, kar v zadnjih letih poznamo pod pogojno oznako »tuareški« oziroma »saharski blues«, a se vseeno opazno loči od do zdaj slišanega. S svojim početjem so nedvomno presegli etnične meje in kulturne predsodke. Zato so v svoji domovini zelo hitro postali popularni – skupaj so namreč od januarja 2004 - ter so nekakšen simbol medetničnega miru in razumevanja.

Etran Finatawa so doma 10-članski bend: šest Wodaabejev in štirje Tuaregi, dve plesalki ter osem glasbenikov in pevcev. Na svoji prvi evropski turneji, v okviru katere so v studiu v južni Franciji, v okolici Bordeauxa, posneli tudi teh deset skladb, si še niso mogli privoščiti prihoda s celotno zasedbo. Prišlo je samo šest glasbenikov in pevcev – manjkali sta obe plesalki, pa drugi kitarist in drugi tolkalec na kalabaš. Zato pa sta jim v studiu priskočila na pomoč še tamkajšnji tonski mojster z basom in pa nizozemska prijateljica pevka z dodatnim spremljevalnim vokalom. Šest skladb je avtorsko delo članov benda, štiri pa so priredbe tradicionalnih pesmi.

pripravil Zoran Pistotnik