O smrti človeka, ki je celo življenje bril norca iz protislovja, med tem kako zlahka ljudje prizadejajo smrt in kako tragično jo doživljajo kadar zadeva njih same, naj najprej spregovori kar avtor sam. Prisluhnimo citatu Vo

Tralfamador je planet, ki služi Billyju kot namišljen post-travmatski svet, kjer je zaradi posebnega odnosa do četrte dimenzije možno popolnoma spregledati travmatske izkušnje, kot je bil na primer za Vonneguta povsem spregledan masaker v Dresdnu med 2. svetovno vojno. Kakor koli je že človeštvo na zgubi zaradi klinične smrti briljantnih možganov Kurta Vonneguta, bodo v njegovih svetlih utopijah vedno z nami. Ko rečem svetla utopija, mislim seveda na tisti katarzičen moment v zgodovini, ko bo človeška rasa končno izpolnila voljo njenega kreatorja in se samouničila. Tako kakor je to rekel Bog ob stvarjenju: »in bilo je prav dobro«. Ja, Vonnegut je poosebljen črni humor.

V romanu Galapagos si za ilustracijo nenavadnega, ali bolje naravnega, skoraj živalskega odnosa do življenja pomaga z grafičnimi indikatorji, ki jih postavlja kot opombe nad imena. Dolgo nas pusti v temi, ne da bi sploh slutili, čemu so te zvezdice ob imenih namenjene. Ko že globoko zabredemo v zgodbo in pričnemo ustvarjati naše simpatije do posameznih likov, tudi tistih z zvezdico, nam razjasni, da bodo kmalu mrtvi. Tisti z dvema zvezdicama v roku 24 ur in tisti z eno v roku treh dni. Bralec se mora tako počasi navaditi na množično smrt, še preden se ta zgodi. Vonnegut v več romanih ugonobi celo človeštvo ali vesolje, planet.

Kljub temu, da bomo Vonneguta našli povsod uvrščenega med znanstveno-fantastično leposlovje, se zdi tâko omejeno zabavnjaško dojemanje njegovega pisanja dokaj neustrezno. Znanstvena fantastika se avtorju zdi najbolj primeren literarni pripomoček za skoraj pikolovsko natančen opis realnosti, zablod človeštva in nevarnosti znanosti. Njegove knjige lahko prej uvrstimo med družbeno oziroma politično angažirano literaturo. ZF pa v njegovih romanih v prenesenem pomenu poudarja skrajno nedojemljivost in absurdnost našega ravnanja . Bizarne nedoslednosti zapakirane v prefinjeno politično in obče človeško satiro nas neprestano silijo na smeh.

Ponavljajo či se literarni liki poosebljajo notranji monolog avtorja samega s seboj. Primer takega je propadli pisec znanstveno fantastičnih romanov Kilgore Trout, ki v Zajtrku prvakov igra glavno vlogo in se pogosto srečuje v besedilu z avtorjem. Nizanje situacij, ki nas vodi skozi zgodbo, je polno smešno butastih situacij, ki pa so hkrati tudi zelo melanholične, fatalistične. Mogoče se nam ne bi zdele prav nič smešne, če bi vedeli, da gre pravzaprav za avtobiografske podatke. V Zajtrku prvakov se sprašuje, če ne bi bilo mogoče bolje, da kar napravi samomor kot njegova mati. Pet let po izdaji knjige mu samomor sicer spodleti, vendar pri njegovi mami žal ni bilo tako.

Najbolj odločilno vlogo pri formuliranju zgodbe pa igrajo ponavljajoče se sorodne teme in ideje. Glavna ideja, ki se pojavi v vseh romanih je problem človekove avtodestrukcije. Za opisovanje apokaliptičnih razsežnosti človekovega delovanja uporabi praktično vse tematike, s katerimi se ukvarja, in vsako posebaj obdela v različnih literarnih slogih - črni komediji, satiri, znanstveni fantastiki. Napredek je nekaj, kar je stalno podvrženo zasmehovanju, kajti avtor napredek vidi vse prej kot v razvoju kognitivnih sposobnosti in možnosti uporabe ter izumljanja tehničnih aplikacij.

V Galapagosu glede človeške vrste pravi: »Ko bi kritiziral človekovo telo, kakršno je bilo pred milijon leti, telo, kakršno sem imel tudi sam, in ko bi ga ocenjeval kot stroj, naprodaj na tržišču, bi mu imel očitati dve glavni pomanjkljivosti: Možgani so veliko preveliki, da bi bili funkcionalni. Drugo pa bi opisal takole: Z našimi zobmi je zmeraj nekaj narobe. Ponavadi še zdaleč ne zdržijo tako dolgo, kot traja naše življenje. Kakšni verigi dogodkov v evoluciji se imamo zahvaliti za to, da so naša usta polna gnijočih črepinj?«

No, to je bil zdaj Darwinistični pogled na človeško neuporabnost. Če pobrskamo po nekaj Vonnegutovih romanih, nam postane takoj jasno, kaj je mislil z nefunkcionalnostjo naših možganov. V Mačji zibelki omenja kristal led devet, ki so ga izumili ti veliki možgani Dr. Felixa Hoenikkerja. Led 9 povzroči uničenje celotnega vesolja. Saj vsak še tako bežen stik kristala z vodo ustvari popolnoma novo obliko ledu, ki se topi šele pri 46 stopinjah celzija, ki najprej služi znanstveniku za zabavo. Kasneje pa ga uporabijo kot orožje, ki je še močnejše od atomske bombe. Kako genialno! V svojih romanih je pri opisovanju človeške norosti zbral res izjemno bogat besednjak.

Pri Vonnegutu sta umetnost in znanost igrali pomembno vlogo. Prva se navezuje na človekovega duha, druga pa na njegov intelekt. Prva človeka temeljno izpolnjuje, slednja pa izpraznjuje. Pojavita se lahko tudi v svoji fundamentalni obliki. Prva v obliki religije. Ne pozabimo, da je bil Vonnegut zelo iskren in skromen ateist, saj religiozni ljudje napačno iščejo vzroke za svoja duhovna stanja izven sebe. Znanost pa v svoji skrajni obliki vodi v samouničenje katerega glavna manifestacija je vojna.

Uporaba tehnologij za vojne namene in naivnost brezbrižnih znanstvenikov lahko uničita svet in to je dejstvo, ki ga Vonnegut vtke v vsak stavek. Vonnegut neprestano razgalja človekovo častihlepnost, ki jo je razvila naša družba s tem, da daje znanstvenikom vse pravice in dolžnosti, kot so jih imele včasih religije. Tako si fanatizem v znanosti in umetnosti nista več tako daleč.

Sprva je v akademskih kritikah znanstvena fantastika veljala zaradi neposrednosti za preveč enostavno, populistično, sentimentalno, površno. Klavnica 5 je nedvomno njegov najbolj priznan roman, s katerim si je po dolgih letih pisanja prislužil ugled celo v akademski srenji. V šolskem sistemu v ZDA je doživela podobno popularnost kot na primer Sallingerjev Catcher in The Rye. Podnaslov knjige je Otroška križarska vojna, Dolžnostni ples s smrtjo.

V eni izmed Slovenskih blagovnic sem na velikem zaslonu videla predvajati najnovejšo verzijo videoigrice Klic Dolžnosti številka 3. Hja, avtobiografsko delo Klavnica 5, ki je izšla šele leta 1969, je Vonnegut napisal na vrhuncu Vietnamskega klanja in na žalost tudi danes ni nič manj aktualna. Najbolj pogosto ponavljana fraza iz Klavnice 5 »So it goes« - »Tako gre to«, ki je postala kar pregovorna za tega avtorja in je našla mesto tudi v Ameriškem slengu v 70ih, izraža grozljivo inertnost in hkrati nemoč posameznika v življenjskih situacijah.

Vonnegut ne uporablja visokega sofisticiranega jezika. Kvečjemu se iz njega dela norca in ga polaga v usta izprijenim znanstvenikom. Lahko rečemo, da sledi logiki srednjega razreda in njegova simpatija s komunističnimi idejami je več kot očitna. Pri ponovni izvolitvi Busha na predsedniških volitvah je še dodatno počrnil svoj scenarij in na žalost se je kakor tolikokrat prej izkazal za resničnega. V Iraku se njegova Klavnica 5 ponovno aktualizira.

Vprašajmo se še, zakaj je o Dresdnu tako pisal tako pozno. Šele leta 1969. Živost grozljivih spominov nošenja in žganja trupel je pred njim oživela ravno s pričetkom Vietnamske vojne. Ponovno klanje! Poleg tega nihče ni pisal o Dresdnu, kajti tam so bili za smrt 135000 civilistov krivi zmagovalci in zavezniki. V dramskem zapletu proti koncu Klavnice 5 slika konflikt med tistimi, ki so grozovitsti doživeli in tistimi, ki proučujejo in pišejo o vojnah. Med žrtvami vojne in zgodovinarji, politiki. Ilustriral je debato med Billijem in uglednim Bostonskim zgodovinarjem Rumfoordom.

Vonnegutov časovni zamik pri pisanju o vojnih grozotah je podoben kot pri Nobelovem nagrajencu Claudeu Simoneu, ki jo je prejel za roman Flenders Road, kjer prav tako piše o vojni šele po dveh desetletjih, ko si psihično nekoliko opomore. Zato Klavnica 5 ni le zgodovinska knjiga o 2. svetovni vojni. Bolj je zgodba o sodobni Ameriki. Vonnegut tega ne izrazi neposredno, ampak s pomočjo pobega v znanstveno fantastiko. Govori o robotu, ki mu je zaudarjalo iz gobca in ker je robot, lahko brezosebno iz aviona meče bombe iz goreče želatine za zažig ljudi. To je analogija napalmu, ki so ga odvrgli v Vietnamu in biološkemu orožju v Iraku. Vojna je nepretrgana človeška izkušnja.

Televizija igra pomembno vlogo v romanu Harrison Bergeron in se dotika tematike znanosti in tehnologije. Ko vsi ljudje popolnoma zreducirajo svojo pozornost na televizijo, postanejo vsi isti. Isto se oblačijo, isto razmišljajo in predvsem vse zanima en in isti način zabave. Za Vonneguta televizija z enostranskim načinom zabave briše ljudem spomin in zmožnost za ustvarjanje kreativnih idej. Harrisonovi starši izgubljajo spomin vsakih nekaj sekund. Seveda pisec pretirava. Vendar moramo vedeti, da Vonnegut ni bil čistunski zaničevalec tehnoloških dosežkov, ravno nasprotno, poskušal je opozarjati, na kakšen način bi lahko uporabljali svoje bistroumne elektronske naprave, brez da bi nam ob tem zakrnel kakšen pomemben življenjski organ. V tem primeru možgani.

Možnost koristne uporabe tehnologij poudari na primer v Časotresku, kjer bi oblastniki lahko koristno uporabili telekomunikacije za spodbujanje lepega vedenja, vendar se jim v tem procesu zalomi in ljudje na koncu zopet ostanejo opeharjeni za inteligenco in spomin. Vonnegut se je, kot že omenjeno, veliko posvečal vojnim temam, saj najbolj jasno predstavljajo njegovo glavno tezo o skorajšnem samouničenju človeštva. O Hirošimi in Nagasakiju pove naslednje:

»Med ekonomsko krizo smo zares verjeli, da morata znanost in inžinirstvo usmerjati naše življenje in da je tehnološka utopija možna. Vendar zame je bilo bombandiranje Hirošime in Nagasakija grozodejstvo, po tem ko sem tako zelo verjel v tehnologijo in narisal toliko risbic sanjskih avtomobilov in sanjskih letal in sanjskih domovanj in potem bil priča dejanskemu tehnološkemu uničenju 135000 življenj v Dresdnu in potem gledal še bolj dovršeno tehnologijo kako je izbrisala del Japonske. Bilo mi je slabo od tehnologije, v katero sem včasih tako verjel.«

Mnogi Vonnegutu pripisujejo ludizem, vendar sam ne zanika kvalitet tehnologije. Ljudi poskuša ozaveščati glede njene destruktivne moči in poudarja, da je dokončni cilj tehnologije ustvarjanje niča. Kakor koli že to razumemo. Vendar skozi njegove romane kljub osebni zaskrbljenosti nad usodo zemlje in človeštva veje duh »Tako gre to!« - nekakšna resignacija in brezbrižnost. V romanu Mačja zibelka s pomočjo dveh glavnih znanstvenikov Felixa Hoenikkerja in Asa Breeda več kot očitno karikira brezbriž,en nemaren odnos do človeških življenj, s katerimi se igrata.

V Časotresku se torej osredotoči tudi na računalnik kot glavno sredstvo za brisanje uma. Najprej predstavi računalniški program po imenu »Wolfgang«, ki je izredno kreativen pri ustvarjanju glasbenih kompozicij. Ne da bi se kdaj učil glasbene teorije. Wolfgang je toliko bolj zoprn bralcu, ker je za vsakogar, ki se je kdaj poskušal učiti glasbe, izredno moteče, da lahko to nekdo dela brez talenta. Seveda, Vonnegut tukaj poskuša zasmehovati naše poskuse digitalizacije celotnega spektra našega življenja, zaradi česar je človeško delo izpraznjeno. Ta računalnik tako izniči potrebo po uporabi človekovih veščin. To je eno izmed mnogih opisov človekove nezavedne, a prostovoljne lobotomije.

Vendar le v Galapagosu popolnoma resignira nad uporabnostjo človeških dosedaj tako opevanih kvalitet. Človek naj bi se v miljonih let spremenil v kožuščkastega ribolovca z zakrknjenimi ročicami in dobrim, trdnim zobovjem. Odpove se možganom, saj jih ljudje ne znamo kaj prida uporabljati.

Vonnegut se je rodil leta 1922. Večino življenja je nosil goste, zmršene, črne kodre, ki so počasi osiveli. Pod nosom so se mu prav tako večino njegovega javnega življenja košatili čez ličnice potegnjeni brki. Tudi ti so počasi osiveli. Imel je prijazen ogenj v očeh, čeprav ga nisem nikoli srečala. Bil je visok, suh in je dnevno pokadil krepko škatlico cigaret. Kakor se za pronicljivega komedijanta spodobi, je bil v zasebnem življenju otožen in nemalokrat namrščen. Bojda je imel raje kavo kot čaj, kar tudi ni nič nenavadnega za pisatelja, ki je v pol stoletja skoval kar 14 romanov, od katerih jih je kar 9 prevedenih v Slovenščino. Res neverjeten človek! Na koncu svojega življenja 11. aprila 2007, je bil prepričan, da je človeštvo zamudilo zadnji vlak in zemeljsko ekologijo zavozilo v nepovratek .

O tem, kako je tudi Vonnegut dočakal konec sveta, je sanjala Ida Hiršenfelder. Tako gre to!