Na razstavi mi je najprej zastal pogled na drobnih fotkicah velikosti 3x4 centimetre, ki sestavljajo velik 70 centimeterski format. Fotografije so produkt dveletnega dela avtorice Claudije Kaučarić, ki jih je naslovila »Deklica z žvepleno rumenim nahrbtnikom«. Niz video insertov je vzet iz širšega dokumentarnega opusa, ki je nastal med decembrom 2004 in avgustom 2006. V male fotografije je nemalokrat vnesen občutek gibanja in razkriva nekoliko bizarna, a vendar ljubka dejanja ženske, ki se pojavlja kot glavna akterka v seriji.

Akterka je nedvomno avtorica sama, ki gre skozi proces iskanja svoje ženske narave. Postavlja se v neobdelan gradbeni prostor, ki ji služi kot performativni oder. V njega vnaša živobarvne elemente - kot so živozeleno razbito steklo, rumene plastične račke, oranžna lasulja in podobno, s katerimi stopa v interakcijo. V prvih fotografijah se pojavlja kot bela buto prikazen, v fotografijah pred nosečnostjo je kakor Meduza in na koncu je predstavljen le še njen produkt – otrok.

Delo Branka Lenarta, fotografa slovenskega izvora, je predstavljeno z dvema črnobelima fotografijama naslovljenima »The pencil of nature« in »Retour a la raison«. Deli sta vzeti iz avtorjeve serije, kjer se kot fotograf pozicionira pred različne, ponavadi izpraznjene krajine. Kot so morski horizont, gozdna jasa, plaža. V celi seriji se v kadru pojavijo avtorjeve roke, ki v center formata postavljajo objekt, ki služi kot narativni subjekt fotografije. V The pencil of nature nad horizont postavi žogo, ki simulira osladni motiv sončnega zahoda, vendar mu s tem vdihne popolnoma druge konotacije.

Christopher Grill v svojih črnobelih dokumentarnih fotografijah Romske skupnosti, s katero je preživel kar nekaj časa, lovi estetske momente živahnega dogajanja na prostem in v bivališčih. Za spremembo si je zelo prijetno spočiti oči na fotografijah, ki ne poskušajo problematizirati teme, ki sama po sebi sploh ni problematična. Ali vsaj tako se zdi.

Med deli je poleg narativnih, teoretičnih in estetskih doprinosov tudi nenavadna, sorazmerno velika konstrukcija papirnatega aviona, ki nam trešči v vidni spekter takoj ob vstopu v majhen galerijski prostor. Papirnati avion je delo avtorice Tatiane Lecomte. Podnaslovljeno je A normal teenager in je del večje postavitve, ki jo sestavlja več kot 20 podobnih aviončkov različnih velikosti. Na vsakem je portret navadne najstnice ali najstnika, poleg pa je razdrobljen foaktografski tekst vzet iz policijskih in sodnih poročil. Delo govori o spolni zlorabi otrok. Mali avijončki pa so žalostna prispodoba otroka, ki ne more osebno obtožiti svojih biričev, zato lahko uporabi le anonimno papirnato letalo.

Tudi Manfred Willmann, promenenten avstrijski fotograf, se s svojim delom »Prst« ukvarja z zgodbo, ki tiči za tem, kar se neposredno kaže na fotografiji. Predstavlja ranjen povit prst in dolgo raščene nohte na štirih prstih, ki so zapacani od zlimanega obliža. Taista fotografija, opremljena z naslovom in datumi razstave, se pojavi tudi na reklamni svetlobni škatli, ki je postavljena v izložbeno okno galerije. Čeprav je jasno, da gre pri tem light boxu zgolj za mično najavo razstave, nas zbega njegova prisotnost, ker nekoliko razvrednoti takô omenjeno fotografijo kot light box fotografijo Void Screens 2 ali Prazni Zasloni 2 Joerga Auzingerja.

Prav posebej je vredno omeniti tudi katalog k razstavi z vsemi 150. avtorji. Zasnovan je v podobni obliki kot Pantenske skale. Na prednji strani je izsek fotografije, na zadnji pa vsi podatki o fotografiji in kontakti avtorjev. Nedvomno izredno strnjen in uporaben material, s katerim se tudi posamezni avtorji odlično promovirajo. Razstavo avstrijskih fotografov si lahko ogledate v galeriji Photon do 20. maja.

V Photon je zavila Ida H.