Glasba> RŠ recenzija

Recenzija dveh drugogodbenih koncertov, petkovega koncerta Moveknowledgement in Balkan Beat Box na letnem odru Gale hale ter sobotnega koncerta Astorpie in Marize v Križankah. Pripravljata David in Jasna... (v celoti!)

* Če se je kdo v soboto zvečer morebitno sprehajal po centru naše prestolnice, je pred Križankami lahko opazil kar dolgo vrsto pripadnikov povečini srednje ali mlajše generacije, ki so s kartami v rokah umirjeno čakali, da poletni oder odpre vrata Drugi godbi. Obiskovalce, željne prijetnega večera ob prijetni glasbi, je za uvod v koncert portugalske pevke Marize bil zadolžen prepričati kvartet Astorpia, na čelu z violinistko Oksano Pečeny. Z zvoki kontrabasa, klavirja, kitare, akordeona in violine je kvintetu uspelo povsem primerno ogreti občinstvo. Domači interpreti argentinskega tanga so svoj nastop izpeljali zavzeto in z veseljem do igranja, na meniju pa so se brez izjeme našle skladbe z njihovega nedavno objavljenega prvenca Mar De Plata. Muziciranje skupine je ponekod popestril plesni par, z ne pretirano pobudno izvedbo pa tudi Katalenina pevka Vesna Zornik in v Argentini rojen slovenski baritonist Ivan Andres Arnšek. Ta je k nastopu dodal nekoliko nepričakovan ščepec teatralnosti. Ob zaključku prvega dela večera je Astorpia z dobrim igranjem in nepretencioznostjo nedvomno osvojila simpatije obiskovalcev ter jih pripravila na prihod osrednje gostje.

V prostoru Križank je zatem vendarle sledila predolga pavza. Čakanje je pri občinstvu povzročilo močno nejevoljnost, a je ta občutek takoj izignil, ko se je pod lučmi prikazala zvezda večera, Mariza. Vitka pevka v elegantni obleki črne barve, je že ob izvajanju prve pesmi s svojo karizmatičnostjo v hipu osvojila polno nabite Križanke. Navzočni so na sam njen pojav odreagirali skorajda z iracionalnim oboževanjem, kar ne more ne priklicati v spomin prizor iz romana Parfum, med katerim izpustitev samo ene kapljice razkošnega vonja v zrak, vrže množico v zamaknjenost.
Z odra so k občinstvu v nadaljevanju lebdeli zvoki fada v njegovi pristni ali manj pristni obliki - najsi bo le ob spremljavi portugalske in akustične kitare, ali pa s polno podporo violine, viole, violončela in tolkal. V katerikoli kombinaciji glasbil in ne glede na uigranost in kakovost muziciranja spremljevalnih glasbenikov, je v vsakem trenutku bilo jasno, kdo je tista, ki ima neosporno avtoriteto. Prek izvrstne vokalne interpretacije, prefinjenih gibov in izrazite odrske drže je Mariza dala vedeti, da je profesionalka v svojem poslu, in da dobro ve, kaj dela. Sem sodi tudi njena uporaba mikrofona kot podaljška glasu, kar je možnost, ki jo redki vokalisti izkoriščajo v njeni celoti. Poleg pretanjenega obvladanja z dinamiko glasu, je Marizi uspelo doseči tudi dinamičnost celotnega poteka koncerta, saj so nastopajoči izmenjevali klasične fado žalostinke s tistimi popovsko obarvanimi, portugalske ljudske poskočnice pa so kontrastirali instrumentalnim fado gitarradam. Prav tako ni umanjkalo niti scenskih efektov, ki so se kazali skozi v občinstvo uperjeno igro reflektorjev, za nameček pa pevka ni omahovala niti zaplesati.

Na dušo je Mariza pihala gledalcem tudi z nekoliko patetičnimi in naštudiranimi govornimi vložki, oni pa so ji povečini velikodušno odgovarjali. Skorajda povsem identičnen izbor in zapovrstje pesmi, ki smo jih imeli možnost slišati na njenem zadnjem, živem albumu Concerto em Lisboa [izg. Kon’sertu em 'Liž’boa], je Mariza zaključila s skladbo Primavera, svojim najljubšim fadom. Kljub že tako zajetnem repertoarju, je občinstvo pevko zvabilo na oder še trikrat. Prvi bis je prinesel zanimivo in prepričljivo upodobitev izvajanja fada v lisbonski taverni, med katerim smo slišali zgolj portugalsko kitaro, akustično kitaro in glas fadiste brez najmanjšega oddajanja v zvočnike. Škoda, da se na tem mestu Mariza ni ustavila, saj je sledila ne pretirano zabavna igra med pevko in občinstvom, ki jo je po njenih navodilih z veseljem spremljalo z zbornim petjem v portugalščini.

Kot poslednjo pesem koncerta je, tako kot na lisbonskem, Mariza izvedla O gente da minha terra [izg. O žent du minja teRRa], posvečeno vsem Portugalcem in, kot je pevka priložnosti primerno dodala, vsem ljudem, ki ji prek poslušanja njene glasbe vračajo ljubezen. Kakorkoli že, je kljub razvlečenosti kar treh bisev po dveurnem nastopu, Mariza skozi svojo karizmo in zelo dodelan pristop koncertiranju pokazala, da v njenem primeru izraz „diva novega fada“ ni le publicizem ter da je oder za to talentirano glasbenico okolje, v katerem se znajde kot riba v vodi.

Novemu tangu Astorpije ter novemu fadu Marize je prisluhnila Jasna Črnjarić.

+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++

Nastop Moveknowledgement in Balkan Beat Box na letošnji Drugi godbi, v petek na letnem odru Gala hale, na Metelkovi.

Eden od večerov letošnje Druge godbe se je to leto zgodil, kot že kdaj popreje tudi na Metelkovi, ki ustreza seveda bolj rockerskim oziroma mladinskim in žurerskim godbam, zato je to potezo organizatorja na začetku današnje recenzije seveda za pozdraviti. Novomeški Moveknowledgement in njujorški Balkan Beat Box so tako v petek nastopili na pred kratkim dokončno usposobljenem letnem odru Gale hale, ki se je izkazal kot odličen ambient za tovrstne dogodke. Edina pomankljivost tega novega koncertnega metelkovskega prizorišča pa je ta, da se morajo koncerti na njem zaključiti že zelo zgodaj, tako rekoč na višku žura (oziroma je to bolj pravilno rečeno slabost vasi, ki obkroža mesto Metelkovo).

Večer so kot rečeno otvorili Moveknowledgement, ki naj bi s tem dogodkom nekako okronali njihov najnovejši album in njegovo koncertno promoviranje. Od uradne koncertne promocije albuma Listen to Nebukadnezar, ki se je zgodila v začetku marca v Gali hali so Moveknowledgement opazno napredovali. Novi material se je usedel in fantje ga odigrajo suvereno in tekoče. So pa imeli Moveknowledgement v petek, hočeš nočeš nehvaležno vlogo predskupine, ki so jo kar preveč pohlevno sprejeli nase. Morali so nastopiti prvi, ob pol desetih, kar je za Metelkovo precej zgodaj in za povrhu še pred občinstvom, ki je prišlo na koncert prvenstveno zaradi žura, ki je sledil.

Balkan Beat Box je njujorška multikulti zasedba, ki se ji je uspelo priključiti karavani in popularni mrzlici energičnih in žurerskih, sodobnih etno-rock zasedb z vzhodnoevropskimi in nasploh vsesvetovnimi vplivi, kot sta na primer pri nas že večkrat videni in slišani Gogol Bordello in Kultur Shock (saksofonist Ori Kaplan, soustanovitelj zasedbe prihaja nenazadnje prav iz Gogol Bordello in Firewater). Medtem, ko sta njihova do sedaj izdana albuma naravnana precej elektronsko plesno in studijsko spolirana, pa bend na odru deluje, kot je odmevalo že pred njihovim prihodom precej bolj živo in organsko. In res, Balkan Beat Box so v petek, takoj v prvih minutah svojega prihoda na oder razpalili občinstvo in udarili z do skrajnosti našponanim špilom, ki je prekipeval od latinskih, balkanskih in orientalskih ritmov, pogostoma podkrepljenih s trdoelektronskimi beati in energičnim igranjem na saksofone, tolkala, kitaro in bas. Žurersko vzdušje je uvodoma dodatno pumpal njihov MC, vročekrvni Tomer Yosef, ki pa se je po prvih dvajsetih minutah in potokih znoja kar nekako prehitro utrudil in prepustil zasedbo, da je nadaljevala ostali del koncerta v precej bolj inštumentalno naravnanem, a še vedno dovolj energičnem in našponanem toku.

Medtem, ko so se Balkan Beat Box izkazali za odlične inštumentaliste, z zares dobrim občutkom za ustvarjanje žurerskega koncertnega vzdušja, kar se je odražalo tudi pod odrom, pri plesoči in odlično razpoloženi množici, pa se je, če ti je med poskakovanjem uspelo prisluhniti stvari bolj kritično, čutila njihova temeljna pomanjkljivost v sami glasbi, ki so jo izvajali. Dandanašnji se sicer z velikim navdušenjem odobrava vsakovrstno stapljanje čim bolj raznovrstnih in različnih svetovnih vplivov s sodobnimi popularnoglasbenimi trendi, to formulo pa skorajda preveč dosledno, že kar perverzno in nič kaj selektivno ter nenazadnje s temeljnim pomanjkanjem potrebe po originalnosti izrabljajo Balkan Beat Box. V svojo glasbo zmešajo prav vse, česar se spomnejo in kar je preverjeno, da dobro učinkuje, pri tem pa ne znajo vse to staliti v nekaj novega in predvsem svojstvenega, kot to uspe že omenjenima drugima podobnima zasedbama. Tako postrežejo z brezoblično mešanico vsega, v kateri prepoznamo zdaj ta vzorec, zdaj oni stil igranja, zdaj neko znano melodijo in tako dalje, vendar to žal ne deluje kot konsistentna in samosvoja celota. Če parafraziram metaforo Malcolma McLarna, bi lahko dejal, da delujejo Balkan Beat Box kot neke vrste žive in, zakaj pa ne, kreativne kolaž karaoke.

Mogoče se Balkan Beat Box tega povsem zavedajo in si želijo na ta način zgolj zabavati ljudi in sebe, ter pri tem še kaj malega zaslužiti. Odražajo pač današnji čas in v petek zvečer se tovrstna nezahtevna zabava, ob nekaj popitih pivih nenazadnje prav gotovo prileže. V tem smislu petkov koncert za konec mogoče najbolje okarakterizirajo besede moje kolega, ki je dejal: »Dober žur, ampak takoj po koncertu nisem več pomislil nanje«.

David Verbuč