Danes ob 22.10 zvečer se lahko odpravimo v Kino Dvor na pravljično potov

Kitajski animirani film je tako kot vse ostale zvrsti umetnosti doživel svoj preporod po koncu kulturne revolucije, ko so ponovno začele normalno delovati vse izobraževalne institucije. Vendar se je polje avtorskega izraza moralo v zadnjih treh desetletjih stalno truditi, da si je omogočilo svoje izrazno polje v javnosti. Kljub občasnim prepovedim in še vedno zelo široko prisotni cenzuri in smocenzuri avtorjev, so ustvarjalne razmere v Ljudski republiki trenutno sorazmerno ugodne. Kreativnost mogoče duši le marketinško orientiranje družbe, ki je še do nedavnega požrla večino animatorjev.

Pri opredelitvi kratkih animiranih filmov se gre na tiste, ki se držijo tradicionalnega izročila in tiste, ki se vključujejo v globalne trende tako s Flash animacijo kot tudi z ostalimi risarskimi tehnikami in vizualnimi rešitvami, ki niso prvorodno Kitajske. Prassel je že omenil izjemnost 15 minutne animacije Povest o Šangrila, ki je nastala pod taktirko režiserja Chen Minga. Film je z izjemnim čutom zapopadel klasično izročilo. Vse figure izhajajo iz plesa senčnih lutk, ki so ponavadi živobarno potiskane in kovane iz kvalitetnega usnja.

Celotno scensko ozadje je bilo naslikano v akvarelu, le pri slikanju paradiža je mogoče zaslediti kričečo estetiko ljudske umetnosti. V mešanici pripovedne kitajščine in izbranih dialogov v klasični kitajščini. Z vso potrebno obrednostjo in jezikovnimi okraski, se pred nami odpira fantastičen svet Shangrila. Kraj, kjer je vsega v izobilju, kjer imajo breskve v vseh letnih časih bogate plodove. Pripoved izpostavi klasični filozofski paradoks, kjer ni jasna ločnica med sanjanjem in resničnostjo, med utopijo in realnostjo.

Druga zgodba, ki se zvesto drži vizualne in vsebinske tradicije je Lotos, čeprav je narejena v Flash animaciji se zdi, kakor da bi čez njo tekla tanka plast črnila. Na izjemno poetičen način prikaže širino simbolike Lotosovega cveta. Film je brez jasnega narativa, a kljub temu z zelo dramatičnim in asociativnim razpletom. Lotosov cvet zraste kot najčistejše bitje iz blatnega močvirja, zato predstavlja neomajnost, moralno neoporečnost. Je eden glavnih budističnih simbolov in izraža prvobitnost. V dramatičnem zapletu med zvezdnimi kresnicami in lotosovimi cvetovi, ki se hočejo osvoboditi svoje eteričnosti in prevzeti vilinsko formo pride do pogroma. Močvirnato polje zgori v jutranjem soncu. Zdi se kakor da bi pripovedovali zgodbo o vojni, kjer ni zmagovalcev, le poraženci in večno sonce.

Sama bi tej dvojici dodala še film, ki spretno raztaplja filmske vložke z animacijo. Naslov je O življenju ali, če prevedemo dobesedno, Življenje je pravzaprav takšno. No in zakaj jaz mislim, da je ta štorija popolnoma tradicionalna, kljub temu da je postavljena v sodobno okolje z mobiteli, avioni, prometnimi zastoji, hamburgerji iz avtomata? Z izjemnim časovnim zamikom, ki se zgodi kar parkrat v filmu na zelo ilustrativen in preprost način prikaže kitajski koncept yuanfen ali usodna povezanost. To so spekulacije glede nujnosti in naključnosti dogodkov, ki ga danes nekateri radi imenujejo Butterfly Effect.

V filmu naletimo na predstavitev globalnih razsežnosti nedolžnega srečanja, ki povzroči verižno reakcijo. Tovrstne teorije so na Kitajskem mnogo, mnogo starejše kot je na primer globalizacija. V animaciji se pojavi filmski vložek, ki prikazuje televizijsko poročanje o nemirih v Ameriki. Prispevek z negodovanjem gleda isti človek katerega, sočutje je sprožilo vso to nesrečo. Lahko pa bi bilo tudi čisto drugače...

Pri naslednjih štirih animiranih filmih se dosledno pokaže selektorjeva želja po kar največji pestrosti, saj med sabo niso v ničemer povezane. Niti v vsebini, kaj šele vizualno. Upam, da ne bom zvenela preveč malenkostna, vendar se prevodi naslovov bolj držijo angleških kot kitajskih originalov. Polnočna zgodba bi bila lahko tudi Zgodba iz nočne ulice. Film je izdelan v Flash animaciji, njeni glavni protagonisti pa banda podivjanih transportnih vozičkov, v kateri nastopajo tudi nakupovalno vozičkaste dame. Nesramnost smetarskega voza izzove pri nasilnežih jezo, zato ga izzovejo na hitrostno tekmovanje. Voziček zmaga, vendar zaradi preobremenitve na koncu razpade.

Krhko sozvočje se poslužuje diametralno nasprotne tehnike. Film je oblikovan kot plitvi glineni relief, ki v atriju klasicistične zgradbe predstavlja simfonični orkester. Igrajo klasično spremljavo odprtemu Pavarottijevemu vokalu, ki ga animacija tudi dejansko portretira. Tehnično sicer zanimiva animacija, vendar je vsebinsko vse preveč plitva, da bi nas lahko zadovoljila, še dobro da traja zgolj 3 minute.

Po drugi strani so Stopnice v nebo kar preveč nabite z vsebino o nesmiselnosti in praznini življenja. Prikazuje odtujeno individualno delo, ki je samo sebi namen. V ozadju lahko slišimo klavir Yanna Tierstena. V tej perspektivi večnosti, se vsako človekovo kreativno početje zdi popolnoma absurdno. Poleg tega na glasen način kritizira enoumje masovnih združenj, kolektivne lobotomije. V ozadju se sliši Nemško radijsko poročilo iz rave partija. Rahla implikacija na nacizem je po mojem mnenju za Nemce žaljiva in nepotrebna.

Lahkih nog naokrog ali zgodba o avtobusu 366, je bizarna pripoved, ki tehnično sledi preprosti menjavi statičnih slik, kakor nam je to znano na primer iz South Parka, le da se poslužuje mnogo nežnejšega pristopa. Skrivnostno izginotje delavcev v Cesarskem predoru, v katerem se izgubi tudi naš avtobus. Požrla ga je nevidna sila, ki ga je polnega nenavadnih potnikov potegnila v drugo dimenzijo. Iz mesta v naravo. Animacija je, sodeč po izbiri imen, kot so Larks ali Jean Pierre, namenjena tujemu trgu. Pripovedovana pa je v mehki kitajščini z južnaškim naglasom.

Po pogledanih animiranih filmih se veselim nove invazije kitajske avtorske animacije.

Za Kino Otok v Ljubljani Ida H.