Petra Greenawaya poznamo predvsem po njegovem filmskem opusu, nekaterim je znan tudi kot vizualni umetnik in neumorni kritik filma ter medijskega populizma. Njegove filmske stvaritve, ki so nastajale od leta 1962 so
Pri založbi Sanje je v začetku leta izšel prevod njegovega literarnega poskusa Zlato, ki je prvič zableščalo na dan leta 2002. Greenaway ni znan kot literat, čeprav pričujoča knjiga ni njegov prvi tovrstni eksperiment. Pred tem je objavil že knjige z naslovom Slapovi, Rosa in Opazovanje vode. Vsi, vključno s knjigo Zlatom so organsko povezani z monumentalnim filmskim projektom: trilogijo Kovčki Tulsea Luperja . Greenaway je bil rojen 5. aprila 1942 v Angliji, na dan, ko so Japonci izvedli bombni napad na Širilanško glavno mesto Kolombo. Greenaway je bil za časa druge svetovne vojne, iz katere črpa inspiracijo za Zlato, zgolj dete.
Lahko sicer špekuliramo kaj so razlogi, ki avtorja neumorno vračajo k premlevanju druge svetovne vojne. Ali dejansko sočustvuje z Judi nad katerimi so naciji izvajali genocid? Ali obsoja Nemce kot nacijo? Kar je naravnost absurdno! Ali pa gre za opise stanja človekove civilizacije in poskus opisa korenin postmodernega stanja.
Omenjenih kovčkov Tulsea Luperja je bilo 92. 92 je kemično število za uran. Število zlatih palic, ki naj bi bile domnevni zgodovinski vzrok za pisanje pričujoče knjige je bilo 92. Poglavij knjige je 92 + 9. Asociativna števila so pri delu Petra Greenawaya konstanta. Spomnimo se samo enega njegovih ključnih avantgardnih del Vertical Features Remake ali Ponavljanje vertikalnih podob, in uporabe praštevil s 7x ponovljenimi podobami 11x 9ih, torej 99ih podob. Kemično število 99 je število za Einsteinium.
Kemijsko število za zlato je 79. Vendar to ni pomembno. Pomemben je uran in njegova neustavljiva potenca ter sposobnost samouničenja. Uran v človekovi glavi je sla po moči. Njena eksplozivna moč je enaka 92x moči atomske eksplozije. Zlato je v knjigi vodilna rdeča nit, ki na absurden način povezuje historične osebe s popolnimi anonimi, ki so plod avtorjeve domišljije in njegovih raziskav arhivov iz druge svetovne vojne. Na kratke zgodbe o njihovi usodi lahko gledamo kot na čisto fikcijo z zgodovinskimi vložki. Vendar se moramo vprašati, kdo piše zgodovino in kdo je kompetenten za sodbo o tem, kaj je zodovinska fikcija in kaj je zgodovinsko preverjeno dejstvo.
Nedvomno bo knjiga zelo teknila vsem poznavalcem druge svetovne vojne, saj je v njej toliko znanih zgodovinskih dogodkov, da bodo ob branju lahko z velikim samozadovoljstvom potrjevali svoje znanje, saj je Greenawayova intelektualna petičnost in razgledanost domala nenadkriljiva. Njegovo genialno prepletanje zgodb navadnih ljudi s slavnimi boji in velikimi politiki zavrača zgodovino kot linearno navajanje političnih dejstev, čeprav se poslužuje zanj tako značilnega suhoparnega in nečustvenega faktografskega stila pripovedovanja.
Včasih nas njegova groba neposrednost brez vsakršne samocenzure celo zbode v oči, ko naprimer reče: »...prepričali so ga, da je opustil šolanje, ker je imel obrezan penis in kljukast nos...«. Njegov način pripovedovanja je antiteza puritanstva in moralne neoporečnosti ter previdnosti pri pisanju o človekovem trpljenju. Saj v njem avtor ne vidi nič lepega, nič humanega in nič kar bi se dalo nekako omiliti. S tem zbuja podobno kot pri svojih filmih na najbolj neposreden način strah, adrenalin, gnus in čustva, ki jih bralec neposredno občuti, zato se ne more več apatično sprenevedati in biti neodvisen od nasilja, o katerem bere.
Pri zadnjih devetih od 101 zgodb Greenaway ubere nekoliko drugačen način pripovedi. Z njimi stopnjuje agonijo in uspe mu dokončno izničiti kakršno koli sled leska, ki bi ga po prebranih 92ih uranovih zgodbah še utegnili občutiti ob pogledu na zlato. Zlate palice v sebi nosijo še neznansko več trpinčenja kot ga je avtor lahko strnil v zgodbo ene verižice in prstana, zaradi katerih je njuna lastnica izgubila nedonošenega otroka. S tem dodatkom izrazi, da še tako genialen um kot je njegov, ne more zaobjeti mizerije, ki jo povzroči človekova prvobitna krvoločnost, sla po moči in želja po prevladi.
Greenawayev literarni eksperiment je prebirala Ida H.
