Kultura> Kosilo nekega molja

Urška Sterle - Vrsta za kosilo: Literarni splet homoseksualnih sanjarij in ostre družbene kritike, 23. VII. 2007, ob 16.00
Torek, 24. 7. 2007

avtor/ica: Pina

Domačo založniško abstinenco leposlovne lezbične literature vztrajno prekinja izdajateljski zanos večinoma neodvisnih založb, ki podpirajo izstopajoča dela domačih homoseksualnih avtoric. Suzani Tratnik se je letos na knjižnih policah v Tretjem svetu pridružil prozni prvenec Urške Sterle Vrsta za kosilo.

Domačo založniško abstinenco leposlovne lezbične literature vztrajno prekinja izdajateljski zanos večinoma neodvisnih založb, ki podpirajo izstopajoča dela domačih homoseksualnih avtoric. Suzani Tratnik se je letos na knjižnih policah v Tretjem svetu pridružil prozni prvenec Urške Sterle Vrsta za kosilo.

Urška Sterle v Vrsto za kosilo postavi enaindvajset kratkih zgodb z različnimi vsebinskimi izhodišči. Poleg ubesedovanja prvoosebnega soočenja s problematiko, povezano z netradicionalno spolno identiteto, se njena dela z intime domače skupnosti razprostirajo tudi na širše družbeno-politično območje. Pisateljičino ostro pero globoko zarije v probleme sodobne družbe s poudarkom na vseprisotni družbeni stratifikaciji.

Različni pisateljski poziciji narekujeta drugačne slogovne pristope. Svojo intimo avtorica razkriva realistično z vpeljavo imen ali zgolj inicialk, opisovanjem potencialno resničnih dogodkov in znanih ljubljanskih lokacij. Pri popisovanju zasebnosti se Urška Sterle oklepa fragmentiranega sloga pisanja, ki dinamično niza hipne prizore oziroma izreze svojih spominov. Zgodbe spominjajo na dnevniške zapise, spisane s trenutnim zanosom, ali neposredne transkripte zapleteno-zmedenih notranjih dialogov.

V Vrsti za kosilo se na drugi strani vijejo politično angažirane kratke zgodbe, prežete z rezkim družbenim kriticizmom. Pisateljica pri osvetljevanju temnih senc, ki spremljajo sodobno družbo, zavzame izrazito ironično držo. Ujetost v spone globalizacije, kapitalizma, nesmiselnih političnih rešitev in birokratskih aparatov tematizira s pomočjo bogate metaforike, ki izriše fiktiven paralelen svet, poln fantastičnih absurdnosti. Naracija se posledično spogleduje s filmskimi žanri s polja znanstvene fantastike in grozljivk.

V svojih antiutopičnih pisarijah se pisateljica slogovno približa premišljeni ironiji Douglasa Adamsa in se vsebinsko opira na Orwellove literarne stebre. Od svojih pisateljskih referenc posvoji tudi ravnodušno vpeljavo brutalnosti, ko jo sama še dodatno potencira. V svoje zgodbe obvezno vpelje odtrgane glave, iztaknjene oči in druge krvave prizore.

Čeprav z razliko intimne zgodbe niso popackane s krvjo, so pogosto bolj brutalne. Avtorica doživeto približa strahove, dvome in tveganja, s katerimi se sooča sama in s sopripadniki homoseksualne subkulture. Neposredno in veristično slikanje čustev, ki dnevno prevevajo pisateljico in njen prijateljski krog, z angažiranim pripovedovanjem glasno opozori na krivično družbeno stigmatizacijo brez argumentiranih osnov.

Besedno sprehajanje po avtobiografskih spominih je tako bolj pristno od potepanja po fiktivnem svetu. Kljub številnim iskrivim prebliskom pri simbolnem poigravanju in pogosto humornim opisom so kritike večkrat banalne. Pogosto črpajo iz ukoreninjenih stereotipov, kar paradoksalno trešči z avtoričino pisateljsko misijo – brisanjem neupravičenih predsodkov, ki jih družba vztrajno tetovira v kolektivno zavest.

Čeprav pisateljico večkrat zanese na področje predvidljivosti, se odločno brani banalnega razpleta svojih zgodb. Po vzoru Dahlovih Tales of Unexpected realistično zgodbo nepredvidljivo zaluča v povsem obratno smer in jo zaključi s skrajno absurdnim koncem. Tako se na primer dolgočasno družinsko kosilo s plehkimi debatami, polnimi prikrite ksenofobije in malomeščanske klavstrofobije, sprevrže v zabaven sorodstveni pokol, ki kljub krvavemu razpletu navduši zbrane goste.

Nepredvidljiv je tudi avtoričin pristop k pisanju lezbične literature. Urška Sterle svojih zgodb ne postavlja na klišejske kulise strastne ljubezni, ki goreče premaguje družbene ovire in se v imenu zaljubljenosti bojuje proti uveljavljenim normam. Sama homoseksualnost uporablja za nazoren primer, na katerem efektivno prikazuje vzvode družbenega konstruiranja normalnosti, nenehnega razvrščanja na hierarhične pozicije in ravnodušne družbene stigmatizacije. Čeprav ostanejo potenciali izvirnega pristopa večkrat neizkoriščeni in bledo razviti, Vrsta za kosilo ustvarja zanimiv literarni dokument konkretne subkulturne kreativnosti in soočanj, ki neobhodno spremljajo homoseksualno identiteto.

V vrsto za kosilo nekega molja se je postavila Pina S.



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=12475