Dokumentarec Nikolaja Jeffsa in Andreja Pavlišiča Borili se bomo proti njim: Kriki k razumevanju starega nasilja nove Evrope iz leta 2004 je umetniški filmski eksperiment. Na formalni ravni poskuša razkrinkati hegemonijo spektakla v polju filmskega žanra. Pri čemer jima kot temeljna referenčna točka služi teorija pisatelja in filmskega ustvarjalca Guya Deborda ter njegova knjiga »Družba spektakla«. Debord poskuša kritično ovrednotiti duhovno izpraznjenost modernizacije, ki se vsiljuje v vsa področja javne in zasebne sfere. Zaradi specifičnih potreb ekonomskih sil pri modernizaciji Evrope se po 2. svetovni vojni začne spodbujati izpraznjenost in utilitarno razumevanje posameznika. Vendar moramo razumeti, da v to polje bivši Vzhodni blok ne spada nič manj kot tako imenovani kapitalistični Zahod.
Dokumentarec Nikolaja Jeffsa in Andreja Pavlišiča Borili se bomo proti njim: Kriki k razumevanju starega nasilja nove Evrope iz leta 2004 je umetniški filmski eksperiment. Na formalni ravni poskuša razkrinkati hegemonijo spektakla v polju filmskega žanra. Pri čemer jima kot temeljna referenčna točka služi teorija pisatelja in filmskega ustvarjalca Guya Deborda ter njegova knjiga »Družba spektakla«. Debord poskuša kritično ovrednotiti duhovno izpraznjenost modernizacije, ki se vsiljuje v vsa področja javne in zasebne sfere. Zaradi specifičnih potreb ekonomskih sil pri modernizaciji Evrope se po 2. svetovni vojni začne spodbujati izpraznjenost in utilitarno razumevanje posameznika. Vendar moramo razumeti, da v to polje bivši Vzhodni blok ne spada nič manj kot tako imenovani kapitalistični Zahod.
Ključni pojem Debordove teorije je alienacija, do katere pride zaradi napadalnih sil spektakla. Kaj je torej spektakel? To je mnogo več kot način zabave. Je vseobsegajoči način ustvarjanja družbenih odnosov s pomočjo posredovalca podob oziroma s pomočjo agresivnih vizualnih vnosov, ki nam jih vsiljujejo mediji. Ljudje tako medsebojnih družbenih odnosov ne razumejo več neposredno, ampak jih zvajajo na neke fetišizirane podobe ali dobrine. V načinu fetišizacije dobrin, kakor jo razumeta tudi Marx ali Lukács pa lahko raziskujemo tudi zgodovinske, ekonomske in psihološke izvore vseh javnih medijev. Alienacija je torej več kot zgolj čustvi vidik posameznikovega psihološkega stanja, je posledica marketinškega načina družbene organizacije, katere paradni konj je kapitalizem.
V dokumentarnem filmu Borili se bomo proti njim lahko zasledimo tudi par Debordovih citatov kjer govori o spektaklu:
»Spektakel ne prikriva, da čudovitemu redu, ki ga je ustvaril, preti nekaj nevarnosti. Onesnaženje oceanov in uničenje ekvatorialnih gozdov grozita Zemlji s pomanjkanjem kisika; .... Spektakel le ugotavlja, da je to brez pomena. Razpravljati želi le o datumih in o dozah. Prav s tem pa uspe pomiriti ljudi: in to je nekaj, kar bi se predspektakelskemu duhu zdelo neverjetno.«
Jeffs in Pavlišič poskušata razvijati strategije ustvarjanja filma, ki bi presegle okvire senzacionalnega podobarstva in ponovno vzpostavile avtonomijo neposredne komunikacije. Ključni problem spektakla je ravno v popolni negaciji zgodovinskega spomina, je momentalen, slaboumen in enodimenzionalen. Skriva pa se pod krinko zabave in sprostitve. Zato sta najprej posegla na polje všečnih podob in znegirala možnost samoumevne, vnaprej pričakovane podobe. Hkrati pa sta se distancirala od golega posredovanja informacij, saj je kljub umanku všečnih podob celotna vsebina prepletena s sugestivnim vizualnim materialom.
Postopno razkrivata posamezne tematske sklope, ki se dotikajo velike večine družbenih paradoksov. Začneta z izjavami znanih teoretikov. Med njimi najdemo avtorje kot so Michel Foucault, Samir Amin avtor »Evrocentrizma«, William Godwin utemeljitelj filozofskega anarhizma, Amin Maalouf libanonski pisatelj, Jean-Paul Sartre in drugih. Poleg njihovih citatov, ki razkrivajo globoko krvoločnost in ekskluzivnost evropske kulture, opazimo tudi nadvse dvomljive citate. Dokumentarec nam ne ponuja nobenega v naprej določenega vrednostnega ključa, po katerem naj bi sodili zgodovinska dejstva. Čeprav do mnogih čutimo globoko averzijo.
V vsebinskem, tekstualnem delu dokumentarnega filma se prepletajo razne sporne teme kot so rasizem, etnično čiščenje, nacizem, različne manifestacije fašizma ter načini izražanja izključitev in marginalizacije določenih skupin ljudi v družbi. Med njimi najdemo predsodke proti psihičnim bolnikom, etničnim manjšinam, hendikepiranim, ženskam, starejšim, istospolno usmerjenim in drugim. V vse vsebine se zažira pojav nasilja, ki ponavadi deluje uničujoče ali včasih celo katarzično, kadar gre za nekoga, ki je dolgo časa zatiran in pod pritiskom. V filmu najdemo izjavo francoskega pesnika in politika Aimea C esairea, da je nacizem kolonializem, ki se je vrnil nazaj na domača tla. Zato je velik del vsebine namenjen prav kolonialni mentaliteti Evropcev, ki prepaja evropsko preteklost kot tudi trenutno zgodovino.
Ker dokumentarec ne vsebuje klasičnih prijemov, ki smo jih navajeni za ta žanr, je zelo pogost očitek filmu, da je predstavitev literarnego-vizualnega sklopa pravzaprav nepotrebno kazati na platnu. In da bi bilo mogoče bolje, če bi se v tem smislu izdala knjiga. Sicer vsebino dokumentarca lahko najdete v prvi številki revije za širjenje filmske kulture Kino, vendar boste na ta način osiromašeni za doberšen del neposredne izkušnje.
Knjigo lahko bralec namreč odloži takoj, ko ga neko zgodovinsko dejstvo močno prizadane. Film pa iz platna neusmiljeno buta v gledalca in ga sili, da se sprašuje o svojem odnosu do vsebine in o svoji ignoranci. Avtorja ravno s tem izražata, da negacija spektakla nikakor ne pomeni tudi negacijo vseh vizualnih podob. Kajti za to, da nekatera vizualna sporočila spadajo v polje spektakla, mora biti zadovoljeno predvsem potrebi po potujitvi. Z direktnim prikazom 45 minutnega filma pa se izogneta tej možnosti. Poslušajmo razloge, zakaj sta se avtorja sploh odločila za tovrsten žanr:
...
Spričo zahtevnosti in sorazmerne obsežnosti večine tekstov, ki jih zagledamo pred seboj, bi avtorja lahko razmislila o nekoliko počasnejšem predvajanju določenih tekstov. Saj jih je praktično nemogoče prebrati preden nam izginejo izpred oči. Hitrost menjavanja tekstov je toliko bolj problematična, ker se celoten dokumentarec vrti ravno okrog razumevanja vsebine. Žal pa je gledalec pogosto postavljen na tekmovalni poligon hitrosti branja.
Pozorno spremljanje dokumentarca je prvič psihično naporno, ker iz njegove vsebine dobesedno šprica kri in neznosno smrdi po trohnnini miljonov trupel čez katere gazi Evropa v svoji zgodovini zadnjih 1000 let. Drugič je naporen tudi za koncentracijo, saj vsebuje precej obsežne tekstualne dele in zahteva mnogo branja. Vsake toliko časa se med obsežne citate za trenutek vsili podoba kljukastega križa, v tipičnih pop-artističnih barvah. Te barve so posnetek koloritov, ki jih je uporabljal Andy Warhol pri svojih repetativnih printih znanih osebnosti. Vidimo rdeč kljukast križ na rožnatem ozadju, oranžen na modrem, rožnat na turkiznem, rumen na rožnatem, zelen na modrem in tako dalje.
Ti simboli po eni strani opozarjajo na Warholovo vizionarsko napoved prihoda dobe popolnega spektakla, ki smo mu priča danes. Po drugi strani pa opozarjajo na neizpodbitno dejstvo Evrope, ki jo fašizem determinira. Poslušajmo del citata Darija Zadnikarja:
»Nas so v šoli učili, da smo nacizem enačili z Nemci in fašizem z Italijani. A to enačenje sámo je v veliki meri fašistično. Imperialne sile Evrope razdeli na dobre in slabe. To, da so bili Nemci vedno slabi, prikrije krvoločne rope in rasizme, ki so jih zagrešili Angleži, Belgijci, Holandci, Francozi in tako naprej.«
Na začetku se nemara zdi, da tudi avtorja obsojata nacizem za njegove zločine bolj kot kateri drugi –izem za nič manj strašne zločine. V sredini filma, se kmalu po omenjenem citatu, v nekakšnem dramskem vrhuncu, ki jo nizanje kljukastih križev akumulira, v parih sekundah zvrstijo naslednje vizualne podobe: kljukast križ, krščanski križ, Davidova zvezda, muslimanski polmesec, ameriški dolar, britanski funt, evro, srp in kladivo. Tako na najboj preprost in učinkovit način izničita in izenačita vse ideologije Evrope na enoten faktor.
Poleg teh sugestivnih vdorov podob razgibajo vizualno površino dokumentarca tudi vdori posameznih besed, ki se pojavljajo ločeno od daljših besedil. Napisane so z velikimi tiskanimi črkami. Določenim delom filma dajejo dramatičen zaplet, poudarek, stopnjujejo gledalčevo koncentracijo in ga nemalokrat zmedejo, saj ne vsebujejo nobenih vrednostnih napovedi. Pedri, pičke, kripli, HIV pozitivni, depresija, impotenca, senilnost, frigidnost, kmeti, delavci in tako naprej. Na podoben neovrednoten način so predstavljene tudi parole o vladanju, enega prvih mislecev, ki se je deklariral za anarhista Pierre-Josepha Proudhona: »Da ti vladajo, pomeni, da te nadzirajo, opazujejo, vohunijo, usmerjajo, uzakonjajo in tako naprej.«
Ravno ta umank vrednostnih predpostavk neprestano izziva gledalca, da mora pozicionirati sebe v odnosu do teksta, ki ga prebavlja. Tako naletimo na nekatere ključne paradokse, ki nas navdajajo z globokimi čustvi prezira, prizadetosti, strahu. Enega izmed bolj motečih tovrstnih dražljajev lahko prepoznamo naprimer v naslednjem citatu:
Leta 1994 oziroma malo manj kot petdeset let po tistem, ko se je Evropa zaklela, da nikoli ne bo nobenega holokavsta več, je bilo v Ruandi pobitih okoli 800.000 domačinov. Med njimi je bilo najbrž tudi nekaj ljudi.
...
Kako daleč nam seže zgodovinski spomin in kako potrebno je med seboj primerjati in ozavestiti nekatera dejstva, lahko zelo jasno predstavita sledeča citata:
»Zlahka je pozabiti, da še relativno nedaleč nazaj ženske niso imele enake volilne pravice kot moški. V Franciji, Italiji, Belgiji in v večini vzhodnoevropskih držav so ženske dobile volilno pravico po drugi svetovni vojni. Zadnja evropska država, ki je to pravico priznala, je bila Švica leta 1971.«
Drugi citat: »Za večino ljudi je resnica, da po letu 1945 Evropa ni doživela nobene vojne, tako naravna, da zakriva mero, do katere so internalizirali in vzeli kot povsem sprejemljiv del svojega vsakdana intervencije v Koreji, Sueškem prekopu, Alžiriji, Vietnamu, Falklandih, Kuvajtu in Iraku; dolgoletne fašistične diktature v Španiji in na Portugalskem; bratsko sovjetsko pomoč, s katero je bila zatrta madžarska vstaja in češkoslovaška pomlad; razdelitev Cipra; dekolonizacijo portugalskih kolonialnih posesti; svinčena leta oboroženega podtalnega boja v Italiji in Nemčiji; državljansko vojno v Grčiji; vojaške kampanije, povezane s Severno Irsko, Baskovsko deželo. Korziko, južno Tirolsko, nekdanjo Jugoslavijo ter Čečenijo.«
...
...
Pri taki množici šokantnih in krutih vsebin kot jih predstavi dokumentarec, se gledalec pogosto zavaruje pred bolečino na ta način, da se po eni tretjini filma čustveno izolira in se zaziba v udobje apatije. V poplavi grozodejstev začne na nek način podzavestno tolerirati nasilje. S tem nastopi moment, kjer lahko gledalec dodobra preveri svoj nivo občutljivosti in sočutja. Politična kontrola in pasivizacija publike pogosto izrablja ravno te subtilne nivoje delovanja človekove psihe.
...
Evropa seveda ni edina reproducentka nasilja in hegemonije. Vsaka civilizacija se lahko na določeni točki razvije v takšno smer, da potrebuje zatiranje drugih. Če pokukamo na to trditev skozi psihološko zrklo, velja omeniti, da potrebo po nadvladi čutijo predvsem tisti, ki sami sebi ne zaupajo dovolj. Nekje globoko podzavestno se zavedajo, da delajo nápak, vendar to s prevlado nad drugimi poskušajo prikriti.
Ker film zahteva mnogo koncentracije in intelektualnega napora, se zdijo možnosti prezentacije projekta širši publiki zelo omejene. Utopično je namreč pričakovati, da bi ga gledalci, ki do zdaj še niso podvomili v spektakel, sploh lahko razumeli kot film. Kajti večino ljudi spektakel popolnoma determinira. Dejansko so prepričani, da po napornem dnevu potrebujejo možganski odklop oziroma kot to radi imenujejo sprostitev ob televiziji. In ravno v tem se Jeffs in Pavlišič radikalno postavljata proti spektaklu. Namesto, da bi naše možgane odklopila, jih priklopita.
Dokumentarec se je zdaj predstavljal predvsem že prepričanim, čeprav ne moremo reči, da tudi pri njih ni povzročil močnega čustvenega učinka. Predvajan je bil v Alkatrazu, na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, MKCju v Koperu, Kibli v Mariboru, v MK Černomelj, v Mostovni, v Mami v Zagrebu, v galeriji Kresija, na Festivalu filma človekovih pravic v Zagrebu, Festivalu Creative Commons v Ljubljani in festivalu Video Rats v Celju. In kaj avtorja načrtujeta v prihodnosti:
...
Predstavljajte si, da ste nasilju izpostavljeni 45 minut. Ali pa mogoče poskušajte pomisliti, da ste pravzaprav sestavni del neke zgodovinske zgodbe.
JAZ SEM VEDNO SVINJA, TI PA ZA OKOPI SVOJE TRDNJAVE EVROPE.
JAZ SEM VEDNO SVINJA, TI PA ZA OKOPI SVOJE TRDNJAVE EVROPE.
JAZ SEM VEDNO SVINJA, TI PA ZA OKOPI SVOJE TRDNJAVE OCEANIJE.
V umazanijo nove Evrope se je z Nikolajem Jeffsom in Andrejem Pavlišičem pogrezala Ida Hiršenfelder.
