Kultura> Fine umetnosti

Trnfest sicer poznamo predvsem kot glasbeno-performativni dogodek, vendar vsako leto priredijo v tem času v galeriji KUD-a France Prešeren tudi likovni program. Zanimivo je obravnavati predvsem kontekst, v katerem se je znašla serija treh kuriranih razstav. Priklicala naj bi Povratek risbe, kakor nazorno pove tudi sam naslov. Odločitev za poudarek na risbi nas ne more presenetiti, saj v KUD-ovi galeriji poleg prevladujočih fotografskih razstav namenjajo velik del svojega razstavnega časa tudi stripu.

Trnfest sicer poznamo predvsem kot glasbeno-performativni dogodek, vendar vsako leto priredijo v tem času v galeriji KUD-a France Prešeren tudi likovni program. Zanimivo je obravnavati predvsem kontekst, v katerem se je znašla serija treh kuriranih razstav. Priklicala naj bi Povratek risbe, kakor nazorno pove tudi sam naslov. Odločitev za poudarek na risbi nas ne more presenetiti, saj v KUD-ovi galeriji poleg prevladujočih fotografskih razstav namenjajo velik del svojega razstavnega časa tudi stripu.

Spričo dejstva, da festival obišče zajetna količina ljubljanske srenje, ki si želi sprostitve v dolgočasnem mestu, smo lahko pričakovali lahkotne razstave. Vendar če je risba to, kar se je predstavilo to poletje, potem si vsekakor ne gre želeti, da bi se taka risba vrnila. Pravzaprav tudi ni nikamor šla, saj se kot skoraj enakovreden del sodobne umetnosti pojavlja v ilustraciji, kolažu, stripu, skicirkah, grafitih in podobno. Priča smo bili torej slogovno okorelemu nedodelanemu iskanju risarjev oziroma slikarjev mlajše generacije in izdelkom dvomljive estetske vrednosti.

Katja Bizjak z umetniškim imenom Marilda Magdalena Dobro. Njena nedodelana slika spominja prej na ezoterične podobice in amatersko izlivanje čustev kot na ilustracije. Kljub tematski pestrosti in kar prenasičenosti s simboliko ne najdemo zaželene globine. Karakterjem, ki nastopajo v njenih malih risbicah, manjka gotovosti in izdelanih jasnih značajskih potez. Čeprav se zdijo kot situacije iz alegorije, v katerih se prepletata erotika in moteči elementi krščanstva. Čeprav ima dobre ideje, pogrešamo eksperimentalni moment, s katerim bi mogoče lahko presegla okvire ujetosti v okoren stil. Ujeta je v repeticijo lastnega sloga, ki si izposoja pridevek otroškosti, ne da bi spoštoval osnovne principe spontanosti.

Druga razstava slikarske skupine Beli sladoled, ki jo sestavljata Miha Perne in Leon Zuodar, je bila v tem smislu mnogo boljša. Diploma na Akademiji seveda ne more biti merilo za nekega avtorja, vendar so avtorji na Akademiji podvrženi dobri meri kritike mentorjev, kar jih lahko usmerja ali uklešči. Na prvi pogled so risbe podobne čečkanju, vendar je očitno, da sta nalašč izbrala nežlahtne podlage, kot je cenen rumenkast strgan papir iz črtastega zvezka. Njuno prizadevanje je od treh razstav najbolj teoretsko. Saj svoje čečkarije poskušata umestiti v polje sodobne umetnosti, v katerem so ustoličena okostenela razumevanja likovnih medijev. Med njih se je kot samostojni medij le stežka v zadnjem času prebil tudi strip ali na primer grafiti.

Avtorja se nočeta ali se ne moreta v celoti identificirati z nobeno obstoječo definicijo, zato poskušata definirati risbo kot avtonomni likovni medij. Njuna iskanja s tušem in akrilom na papir so stilsko še omahljiva, vendar se vidi, da sta zavezana eksperimentu in neprestižnosti oziroma trash reciklažni estetiki. Zdi se, kot da bi bila rada inovativna in enkratna kot Basquia. Z vnašanjem elementov kolaža in napisom NEU dosežeta absurdni kontrast. Na žalost postavitev ni ustrezala delom, ki so bila postavljena v eno linijo na nivo oči.
Če sta prejšnji razstavi vključevali erotiko kot hudomušen sestavni del in sugestivno namigovanje, nam pri zadnji razstavi bruhne v obraz najbolj plastoidna oblika pornografije. S silikonskimi joški in navihanimi gremlini.

Robert Fister se je sicer priučil slikarstva na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje. Naravnost malikuje kič in pretirano zglajeno risbo postavlja pred anatomijo portretov in aktov. V slednjih upodablja objektivizirano žensko, kar ne preseneča za zmagovalca 3. letnega natečaja revije Playboy. Fister se je v KUD-u predstavil že leta 2005 z naslovom »2B 0,5mm na papir«, tokrat pa je razstava z nekaj novimi kosi naslovljena EHO.

Suprafotorealizem, ki ga s tehnično brezhibno dovršenostjo uporablja Fister, je brez vsebine ali osnove, saj njegovi najnovejši portreti niso nič boljši od družinskih portretov po naročilu. Ostale risbe so naravnost pornografske in prej primerne za lične motoristične tetovaže kot za galerijsko steno. Kljub povedanemu pa se srečamo z dvema presenetljivima deloma z naslovom Andreja 1 in Andreja 2, ki nam zaradi odlične fotografske predloge in popolnega drakslanja s kredo vzameta dih.

Če nas tovrstne razstave kljub zanimivemu osnovnemu konceptu niso mogle navdušiti in so delovale bolj kot spregledani okraski prostora, nekje v kotu ob glavnih, si nekoliko več pozornosti zasluži fotografski natečaj, ki so ga letos v KUD-u spodbudili že drugič. Sestavlja ga zanimiva strokovna komisija, v kateri sedita tudi Antonio Živkovič in Janez Pelko. Vsak dan festivala so lahko obiskovalci pošiljali svoje fotografije na natečaj, iz katerega je komisija naredila dnevni izbor, po koncu festivala pa še končni izbor. Fotografije iz končnega izbora si bo možno ogledati do 18. septembra v KUD-ovi klubski sobi.

Problematično je sicer, da na spletni strani avtorji niso poimensko imenovani ob svojih fotografijah. V seriji posnetkov koncertov, predstav in pivske množice so izstopale predvsem fotografije plesnih korakov, naprezanja glasbenikov in posnetkov migetajoče množice. Občasno kakšna fotka tudi presega navadno lovljenje primernega živopisnega momenta na množičnih dogodkih in priča o tem, da je avtor za kamero izredno vešč lovljenja sunkovitih gibov v temi. Nočni posnetki vsekakor zahtevajo mnogo poznavanja fotografske tehnike in zato zares dobri posnetki težko pridejo izpod prstov navadnega amaterja, ki je po festivalu skakal s svojo ročno kamerico. Tako eni kot drugi pa so zanimiv fotografski eksperiment.

V slovo letošnjemu TrnFestovemu živžavu Ida H.