Politika> N-euro moment

Niti nas ni bilo tako malo, ki smo po dolgem poletju zaprtih vrat in naveličani malodušne ter komercialno cenene mestne poletne ponudbe večernega in nočnega dogajanja malodane nestrpno pričakovali začetek septembra in rednega, tokrat že 14. obeleževanja zasedbe samooklicano Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto. Za zaprta vrata in to poletno mrtvilo, ki je bolj kot na prostor dinamične rokodelske, kulturne ali pač politične produkcije in družabnega življenja, že ob prvem mraku spominjalo na mesto duhov, po katerem so strašili zgolj s potrebnim za omamo samo-preskrbljeni in izgubljeni osebki, so sicer že 6. julija z zaprtjem Jalle Jalle poskrbeli uslužbenci tržnega inšpektorata Ministrstva za gospodarstvo. Toda ob sami 14. obletnici kakopak da nelegalne zasedbe Metelkove, se je, ne glede na vsa blišč in intenzivnost dogajanja ter pestrosti tovrstnih dogodkov pač željnega občinstva, hkrati razkrila tudi vsa silna beda nezmožnosti njene samorefleksije in dejanskega avtonomnega delovanja zunaj v širši zaplankani slovenski družbi običajnih družbenih odnosov. Tako Metelkova pač ni mesto v mestu, kot se je samooklicala, ampak ena taka - v tem občem slovenskem smislu povsem navadna vas.

Niti nas ni bilo tako malo, ki smo po dolgem poletju zaprtih vrat in naveličani malodušne ter komercialno cenene mestne poletne ponudbe večernega in nočnega dogajanja malodane nestrpno pričakovali začetek septembra in rednega, tokrat že 14. obeleževanja zasedbe samooklicano Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto. Za zaprta vrata in to poletno mrtvilo, ki je bolj kot na prostor dinamične rokodelske, kulturne ali pač politične produkcije in družabnega življenja, že ob prvem mraku spominjalo na mesto duhov, po katerem so strašili zgolj s potrebnim za omamo samo-preskrbljeni in izgubljeni osebki, so sicer že 6. julija z zaprtjem Jalle Jalle poskrbeli uslužbenci tržnega inšpektorata Ministrstva za gospodarstvo. Toda ob sami 14. obletnici kakopak da nelegalne zasedbe Metelkove, se je, ne glede na vsa blišč in intenzivnost dogajanja ter pestrosti tovrstnih dogodkov pač željnega občinstva, hkrati razkrila tudi vsa silna beda nezmožnosti njene samorefleksije in dejanskega avtonomnega delovanja zunaj v širši zaplankani slovenski družbi običajnih družbenih odnosov. Tako Metelkova pač ni mesto v mestu, kot se je samooklicala, ampak ena taka - v tem občem slovenskem smislu povsem navadna vas.

Ena od najbolj usodnih direktnih posledic odločbe tržnega inšpektorata o zaprtju Jalle Jalle, po kateri je samo po sebi umevno, da jo je moč uporabiti za finančno discipliniranje odgovornih in nenazadnje zaprtje tudi vseh ostalih po zakonodaji Republike Slovenije pač nelegalnih klubih, ateljejih in delavnicah Metelkove vasi, je bila tako ta, da to poletje, razen za redke posvečene z osebnimi zvezami in še za samooskrbljene, niti na dvorišču, ki ga krasijo prav večinoma druženju namenjene Urbane likovne strukture, drugače običajnega prostora socialnega življenja preprosto ni bilo.

Izgovori, da pa je temu pri večini klubovja te metelkovske vasi tako vsako leto, so glede na prakso preteklih let in poletij izzveneli preprosto neprepričljivo. Kajti čez poletje seveda da ne šteje kvantiteta, pač pa zgolj in edino aktivno družabno življenje uporabnikov prostora. In če smo se nekako lahko za zunaj občih družbeno-zaplankanih odnosov večinske družbe za uporabnike Metelkove šteli tudi vsi redni, občasni ali pač kakršnikoli drugi obiskovalci, je osrednji program 14. obletnice zasedbe, sredi katerega danes smo, postregel tudi s spoznanjem, da temu več pač ni tako.

Ideja o 5 evrih skupne vstopnine za kar pet od osmih dni osrednjega programa, bi bila gotovo vredna pohvale, če bi jo na te dni odprta prizorišča tudi dejansko upravičevala s vsaj te vsote vrednim programom, čemur pa na splošno kar tako nikakor ni moč pritrditi. Še bolj zgovorno je jasno posredovano sporočilo, da v teh petih od osmih dni osrednjega programa, vsi, ki nemara 5 evrov vstopnine ne morejo, ali pač - če že hočete - nočejo odšteti, v Metelkovi vasi pač nimajo kaj iskati, saj jim je brez žiga, kot potrdilu za plačilo, prepovedano točiti kakršnokoli že pijačo. Za 5 evrov, če pa je to vse kar premorete, pa bi lahko, kljub ne v Ljubljani najbolj nizkim cenam gostinskih storitev, vsaj na dvorišču Metelkove vasi popili denimo 3 piva ali 7 decilitrov vina, mogoče koga srečali, kako rekli in ne glede na luknjo v žepu ali pač na bančnem računu aktivno soustvarjali ta prostor socialnega življenja.

Za spoznanje, da se kot redni, občasni ali pač katerekoli druge vrste obiskovalec prostora, ki se je samooklical za Avtonomnega, pač več ne moremo šteti tudi za uporabnike, je sicer poskrbel spisek uporabnikov, ki so bili žiga kot predpogoja za dostop do posameznih točilnih pultov in prostorov upravičeni. Vsi ostali smo se s tem, ne da bi nas pravzaprav kdo kaj vprašal, prelevili zgolj v konzumente. Takšno dojemanje zahajajočih na Metelkovo vas pa se v ničemer ne razlikuje od v obči zaplankani družbi prisotnih vzorcev družbenega obnašanja, in tako tudi nima prav nobene zveze z samooklicanim avtonomnim delovanjem v tovrstnih ilegalno zasedenih prostorih.

Vsa beda aktualnih družbenih odnosov med ponovno samooklicanimi uporabniki Metelkove vasi pa se je gotovo še kako razgalila tudi po znotraj vseh najav programa 14. obletnice vključenega ponedeljkovega Spremljevalnega dogodka Jubilej, avtorja Veja Stranskaja, ki je ob sodelovanju Nevena Korde – Barbata Kanaka, Luka Prinčiča – Nove Viatorja, Cirkusa Paralele, Irene Tomažin in Boštjana Gombača nastal kot produkcija Zavoda Aksioma. Pa če na tem mestu popolnoma pustimo ob strani razpravo, o sami tehtnosti in upravičenosti dejanske kritike obstoječega družbenega stanja na Metelkovi vasi, pa dejstvo ostaja, da je pravo stanje aktualnega duha med samooklicanimi uporabniki in nezmožnost preseganja v obči zaplankani družbi prisotnih družbenih odnosov, dokončno razgalila šele sama fizična reakcija po zaključku dogodka.

Klofuta piscu sicer v mnogočem za lase privlečenega besedila, v katerem pa je že na primeru celo poletje zaprte Osnovne šole tudi kar nekaj očitnih in za nekatere gotovo neprijetnih resnic, pa čeprav naj to ne bi bila prava klofuta, ker bi se mu naj v primeru njene avtentičnosti ta še danes poznala na obrazu, čemur pa res ni tako, je dokaz sama zase. Metelkova pač več ni ne mesto ne prostor, v katerem bi bilo mogoče dejansko živeti alternative družbenih odnosov, pač pa predvsem ena taka navadna slovenska vas, po katerih so fizični obračuni z neenako mislečimi del vaškega vsakdana.

Problem tako seveda ni v tem, kdo je dejansko velik in kdo mali človek. Problem je v tem, da se za krinko uniformirane drugačnosti uveljavljajo uniformirani vzorci vaškega obnašanja, v katerih je namesto dogovorne moči argumentov, avtonomije in samoorganizacije zavladala primitivistična logika fizične moči.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z Bedo in bliščem Metelkove vasi ob 14. obletnici njene zasedbe v zobeh prispeval iz enega od tamkajšnjih nelegalnih objektov zaradi prižgane cigarete s fizičnim nasiljem odstranjeni Tomaž Z.