Kultura> Fine umetnosti

Pecha Kucha Večer je mednarodni sistem prezentacije, ki je namenjena neodvisni samopromociji avtorjev na področju vizualnih komunikacij. Designa, arhitekture, sodobne umetnosti, fotografije, mode, industrijskega oblikovanja. Oblikovala sta ga na japonskem živeča angleška oblikovalca, ki sta na ta način sprva želela zgolj promovirati svoj center za oblikovalce. Model se je izkazal za izredno učinkovitega in se do danes razširil že na 83 držav.

Pecha Kucha Večer je mednarodni sistem prezentacije, ki je namenjena neodvisni samopromociji avtorjev na področju vizualnih komunikacij. Designa, arhitekture, sodobne umetnosti, fotografije, mode, industrijskega oblikovanja. Oblikovala sta ga na japonskem živeča angleška oblikovalca, ki sta na ta način sprva želela zgolj promovirati svoj center za oblikovalce. Model se je izkazal za izredno učinkovitega in se do danes razširil že na 83 držav.

Pravila igre so sledeča: vsak izmed avtorjev ima na voljo 6 minut in 40 sekund, v katerih lahko pokaže največ 20 podob svojega dela. Včeraj je potekala Pecha Kucha v Tobačni tovarni v pritličju stavbe pod modnim studiom Oktober že tretjič. Kljub temu da se organizatorji niso posluževali običajnih kanalov medijske promocije, je bila publika naravnost množična. To nas tudi ne čudi, ker 10 avtorjev, ki so se predstavili, izhaja iz praktično vseh zvrsti tako imenovane širše vizualne produkcije.

Tovrstna produkcija seveda zahteva bohotno družbeno mreženje ali minglanje, kar očitno popolnoma zadošča za promocijo dogodka. Včeraj so nas s svojimi projekti bombardirali, vsak na svojem področju, zelo uspešni avtorji, ki so sami po sebi bolj sorazmerno vajeni javnega predstavljanja in prepričevalskih tehnik. Diktat 400-ih sekund pa je kar zelo neusmiljen, vendar hkrati tudi tako kratek, da obiskovalca ne zmoti kakšen živčni spodrsljaj govorca. Zanimiv cinični odnos do lastnega poklica je zavzel Aljoša Bagola iz Pristopa, ki je diskreditiral sam sebe in oblikovalsko branžo. Označil jo je kot nabor napihnjenih prepričevalcev, ki vse svoje početje skrivajo za vedno prikladnim izrazom kreativnost, ustvarjalnost. S tem pa so tej lepi besedi vzeli ves svoj blišč. Tako je predlagal zamenjavo izraza kreativnost za domiselnost.

Med predstavitvami avtorjev so bili tokrat poleg slovenskih avtorjev prisotni tudi trije avtorji iz zamejstva. V prihodnji Pechi Kuchi 24. oktobra pa se napovedujejo tudi avtorji iz Nizozemske. Tistim, ki spremljate Zagrebško sceno, ime Silvio Vujić nikakor ne more biti tuje. Vujić uspešno deluje tako na polju mode kot na polju sodobne umetnosti. Včeraj je predstavil predvsem razstavne projekte, pri čemer se je na zadnjem festivalu Device Art najbolj oddaljil od svojih krhkih materialov. Predvsem od papirja, iz katerega izdeluje svoje minljive kolekcije. V galeriji Miroslav Kraljević je iz človeških iztrebkov in izločkov destiliral osebne parfume.

Od hrvaških avtorjev se je predstavil tudi biro Atmosfera, ki naj bi bil eden izmed najbolj obetavnih obstoječih arhitekturnih birojev. Predstavil je bizaren projekt ogromne steklene krogle, ki naj bi služila kot komora za obračanje sveta na glavo. To se namreč zgodi zaradi loma svetlobe. Hkrati pa ta svetlobni lom kakor povečevalno steklo v stiku tvori smrtonosni ognjeni žarek. Kroglo je kot simulacijo prenesel na vrh Ljubljanskega grajskega hriba.

Po podobnem ključu predstavitve enega projekta je predstavil studio za industrijski design Asobi tudi Gorazd Malačič. Posvetil se je projektu Isle Launge, katerega zasnova je nastala v sodelovanju z Noordungom, vendar pa se po preživetveni liniji poskuša komercializirati, kar vsekakor ni lahko za tako konceptualen izdelek. Nikakor pa ne smemo izpustiti tudi omembe Mateja Andraža Vogrinčiča, ki je predstavil slovenski javnosti skoraj neznana projekta, kar je splošen problem pri avtorjih, ki večinoma delujejo v tujini.

Med arhitekturnimi predstavitvami smo videli tudi sicer zelo domiselne rešitve biroja Ofis, ki ga je zastopala Špela Videčnik. Vendar pa smo pogrešali distanco do lastne samopromocije, saj je predstavitev potekala preveč idealizirano. Po ključu: tu imamo lepo sličico kozolca in tu imamo naš blok, ki se je zgledoval po tem. Čeprav pa velja priznati, da so same rešitve z vnosom lesenih elementov precej posrečene.

Včerajšnji večer je zaznamovala predvsem popolna raznorodnost avtorjev, saj se je s svojimi tipografskimi grafiti predstavila tudi skupina ZEK z govorcem Mihom Artnakom, ki je zagovarjal popolno igrivost in nenamenskost njihovih ustvarjalnih prizadevanj, iz katerih so izstopale predvsem ilustracije. Z morilsko babuško na čelu, ki je zaklala svojo večjo predhodnico. No, etno teme navdihujejo tudi modno oblikovalko Arijano Gadžijev, ki v svoji punčkasti raznobarvni igrivosti premore tudi dobro mero morbidnosti in zanjo so lahko tudi snežno bele torbice male krstice.

Za konec smo prihranili absolutne zvezde večera. Sindikat je predstavljal Dražen Dragojević aka Dečko z vlečko, ki je v tako kratkem času uspel strniti v najbolj jasni obliki domala vse, o čemer blebečejo v zadnjem času praktično vsi teoretiki. Zdi se, kakor da je Dečko z vlečko strnil konceptualna prizadevanja Sindikata v svojevrsten manifesto. RŠ je njegov govor posnel, vendar ga kljub njegovi slabi kvaliteti, zaradi njegove pomembnosti v celoti pošilja v eter. Prosimo, napnite ušesa. Ne bo vam žal!


///////////////////////////////////////////////////////////


Na verandi tobačne tovarne s šečerno ploćico v gobcu Ida H.