 Kultura> Art-areaArt-Area 99: festival Mesto žensk / festival Mesec fotografije
Sreda, 10. 10. 2007
avtor/ica: mcolner
V tokratni Arteriji, oddaji za sodobne vizualne umetnosti, se bomo posvetili trem trenutno aktualnim prireditvam v Ljubljani, ki se utaplja v tipični jesenski množični kulturni ponudbi. Miha se je podal po sledeh izbranih dogodkov v sklopu mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk in pristal v galerijah Škuc in Alkatraz. Ida je obdelala nekatera prizorišča letošnjega novo vzhajajočega festivala Mesec fotografije, ki v izseku meseca in pol združuje mnoge galerije in producente v skupno mrežo. Maj
3. oktobra se je z otvoritvijo razstave Humor dela oziroma Humorworks odprl 13. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk, ki je do današnjih dni postal izjemno dobro podmazana in tekoče delujoča institucija, ki vsako leto v prestolnico pripelje mnoga imena različnih polj umetnostnega ustvarjanja. Morda je feministična predpostavka, izražena v samem imenu in dosedanjem delovanju, spustila medse tudi na drugih bazah temelječe aktualne tematike, ki niso nujno vezane na bitko med spoloma. Seveda se med nastopajočimi kljub temu kot vselej pojavljajo izključno ženske avtorice.
Tovrstna spolna segregacija je tako na eni strani povsem nepotrebna, saj poleg mnogih že obstoječih kategorij in predalčkanj predstavlja še eno delitev, ki je izmed vseh najbolj očitna in prvinska. Na drugi strani pa je to eden izmed dveh dokaj rivalskih ženskih festivalov v Ljubljani, ko ženske ustvarjalke v zgoščenem času in na enem mestu pokažejo svoje avtorsko snovanje. V svetu kulture in umetnosti, tako med ustvarjalci kot kulturnimi delavci, namreč kljub zajetni zastopanosti nežnejšega spola med samo produkcijo na vodilnih položajih še vedno močno prevladujejo moški.
13. edicija festivala Mesto žensk kot vsako leto v teh okvirih ponuja celo paleto prireditev, tako razstav, gledaliških in plesnih predstav, filmov, delavnic, predstavitev knjig kot tudi koncertov in predavanj. Razmerje med njimi je nekako, recimo temu, izjemno uravnoteženo. Celotna zasnova letošnje prireditve se nanaša na humor v umetnosti in morda tudi v feminističnih praksah, s čimer odlično koketira ime Smej se glasno ter ga izpostavlja kot izjemno redko dobrino v družbi. In res, tovrstni pristop do dela in dejansko realizirane željene humorne stvaritve zahtevajo mnogo več inteligence in distanciranega pogleda, ki se bliža objektivnosti do določenih pojavov, tematiziranih skozi umetniške projekte. Prav zato je koncept letošnjega festivala več kot dobrodošel, čeprav je v popolnem nasprotju z resnobnostjo večine feminističnih diskurzov.
Ne zgolj v svetu feminističnih študij in iz njih izhajajoče umetnostne prakse, ampak v svetu kulture nasploh je humor ob skoraj konvencionalni nezaželjenosti in drugorazrednosti zelo redek pojav. Igriva, lahkotna in nenazadnje humorna dela v strogem svetu zahodne umetnosti ob redkih izjemah nekako nikdar niso dobila prepoznavnejše vloge, saj niso dosegala vzvišenosti prvorazredne umetnosti, ki močno prevladuje tudi v sodobni produkciji. Takšna situacija je nedvomno pogojena z močno zakoreninjeno krščansko tradicijo in moralo zahodnega sveta, ki dokaj nezavedno prezira tudi smeh in veselje.
Kot v svojem predgovoru ugotavljata kuratorici letošnjega Mesta žensk Katja Kobolt in Dunja Kukovec, je humor skrajno izmuzljiva in abstraktna stvar, prav tako kot umetnost sama. Dodamo lahko, da jo je nemogoče definirati, zamejiti, poenotiti ali kategorizirati. Kot pravijo organizatorke, ima smisel za humor tisti, ki se zna smejati predvsem samemu sebi, po bolj radikalni interpretaciji pa je to prirojen del človeškega karakterja, ki ga ne premore vsakdo.
Ljudje, ki so sposobni humorja, so torej prijetnejši, bolj komunikativni, posledično ponavadi tudi uspešnejši, kar pomeni, da smo priča definiciji nove in še bizarnejše segregacije v že tako uniformni in striktno razdeljeni družbeni ureditvi. Jasno postavljenim in zgodovinsko pogojenim kategorijam družbe, ki se delijo na podlagi tega, kdo je lep in kdo ne, kdo bogat in kdo reven, kdo izobražen in kdo ne, kdo je bel in kdo je črn, kdo je ženska, kdo moški, se potemtakem pridružuje delitev na ljudi, ki se zmorejo in ki se ne zmorejo iskreno smejati.
Ker radikalne trditve zahtevajo radikalne odzive, lahko spodaj podpisani brez zadržkov zatrdi, da je smeha in humorja sposobno vsako človeško bitje, da ta danost ni položena nujno v zibelko in da se razlikujejo le percepcije humorja. Med te sodijo seveda tudi takšne, ki bi v trenutku prinesle splošno zgražanje in negodovanje obiskovalk in obiskovalcev tovrstnih festivalov. Svet je pač pisan in ne črno-bel.
Bolj kot sam koncept festivala in njegove predpostavke fascinira letošnja na pogled organizacijska brezhibnost, koncentracija različnih dogodkov, spremenjena celostna podoba, in velik nabor kakovostnih avtoric. V sami selekciji se zrcali pazljivo in načrtno izpostavljeno razmerje med uveljavljenimi in malce manj vidnimi ustvarjalkami, med domačo in mednarodno zastopanostjo ter zanimivim izborom sodelujočih organizacij in prizorišč, ki razširjajo prireditev v javni prostor in s tem med širšo populacijo.
Zaradi razsežnosti festivala se bo ta prispevek osredotočil zgolj na prizorišča in prireditve v polju vizualnih umetnosti, ki so programsko odlično pomešane med ostalo dogajanje in ne tvorijo posebne enote sicer dokaj pretenciozno razdeljenih tematskih sklopov. Galerije Škuc, Alkatraz in Mala galerija, edini vitalni organ nedelujoče Moderne galerije, gostijo različne razstavne postavitve pri nas redko videnih ali sploh prvič predstavljenih umetnic, kar je vsekakor hvalevredna prevetritev dokaj zaspanega domačega prostora v sferi vizualnih umetnosti. To velja še zlasti, kadar govorimo o mednarodnih produkcijah, ki se jih pri nas ustavi ali celo producira vse manj in manj.
Galerija Škuc je tako namenila prostor osrednji in zaradi samih predstavljenih imen tudi najodmevnejši razstavi letošnjega festivala, ki je obenem služila tudi kot otvoritvena slovesnost. Obiskanost letošnjega Mesta žensk je po videnem sodeč dobesedno fascinantna, kar potrjuje konsistentno in načrtno delo afirmacije festivala v preteklih letih. Galerija Škuc se je namreč pogrezala pod težo mase umetnosti in zabave željnih obiskovalcev, ki so prišli okusit prvi stik s prireditvijo in si obenem ogledat ognjeni performans Gwendoline Robin, ki je po pričevanjih prisotnih v prenapolnjenem prostoru trajal zgolj nekaj kratkih trenutkov, zaradi gneče pa je izzvenel dokaj neopaženo. Za njim je ostal le jedek vonj po zažganem nedefiniranem materialu.
Projekt Humor dela se na mednarodnem nivoju z vseh vetrov in generacijskih skupin zbranih umetnic ubada s premnogimi produkcijskimi težavami in nemogočimi delovnimi pogoji predvsem nevladnih in kulturnih delavcev, ki se zrcali tako na zahodni kot tudi in zlasti na vzhodni strani nekdanje železne zavese. Projekt je zastavljen skrajno široko, Ljubljana pa je zgolj ena izmed postaj predstavitve in vsebinske nadgradnje le-tega, ki na vsaki izmed štirih postaj pridobiva določene lokalne specifike in poglede domačih avtorjev.
Izbor umetnic, ki se predstavljajo na tej izjemno aktualni tematizaciji pereče problematike, ki zajema skoraj vsakega kulturnega delavca in ustvarjalca, delujočega izven državnih institucij, je opravljen dokaj premišljeno, vendar vse preveč preračunljivo in trendovsko tudi v potencialno tržnem smislu. Ta namreč postaja vedno bolj aktualen na vseh nivojih, tudi na neprofitnih festivalih. Primer tega smo nazadnje videli v sklopu ljubljanskega Grafičnega bienala.
Raznoliki ustvarjalni in delovni pristopi sodelujočih umetnic, obdobje delovanja, tematska razdrobljenost in pomanjkanje skupnega konteksta so ključni in morda najočitnejši elementi potujoče razstavne produkcije. Še bolj problematično in nenavadno bi bilo povezovati razstavljena dela s humorjem, saj so produkcijske težave vse preveč pereča problematika, ob kateri se večina umetnikov in predvsem mlajših kulturnih delavcev bolj kislo nasmiha. Šaljenje na lasten račun se verjetno povsem izgubi ob hudih eksistenčnih težavah, ki silijo delavce kulturnega sektorja iz svoje osnovne branže v varnejše zavetje komercialno donosnejših služb. Če na tem mestu začnemo s tekstovno vizualnim projektom, naslovljenim Kako do Evrope, berlinske aktivistično umetniške mreže Kanak Attack, ki tematizira in problematizira za prebivalce drugega in tretjega sveta nedostopno trdnjavo Evropo, ne moremo najti pravega humorja. Se morda univerzitetno izobraženi afriški pribežnik morda smeji svoji usodi obiralca sadja v obljubljeni deželi, če jo sploh doseže?
S sodobnim načinom življenja, potrošništva in vlogo ženske v družbi se skozi režirane fotografije svojih akcij poigrava nizozemska avtorica Melanie Bonajo, ki s svojimi fotografijami v vizualnem smislu, ne pa tudi v tematskem, nesramno spominja na enominutne skulpture Erwina Wurma. Njeno telo se šibi pod simbolno težo nanjo navezanih bremen. Anetta Mona Chrisa in Lucia Tkacova se z instalacijo Zasebna zbirka II poigravata z umetnostnim sistemom in njegovimi tržnimi zakonitostmi ter posledično z vrednotenjem umetniških del. Razstavljanje v muzejih in galerijah ukradenih predmetov je v zadnjem času že dodobra prežvečena tema, ki smo jo med drugim lahko videli tudi na letošnjem beneškem bienalu izpod rok bolgarskega umetnika Ivana Mouldova.
Nedvomno najbolj nenavaden izbor razstave je predstavitev referenčne avstrijske konceptualne umetnice Valie Export, ki podobno kot njeni kolegi po celem svetu pridno trži svoje v svojem času uporniško, nematerialno umetniško produkcijo. V smislu produkcijskih pogojev je njeno delo v kontekstu izjemno bizarno, saj velja za eno najbolje prodajanih in tudi najbogatejših avstrijskih vizualnih umetnic, cene njenih del dosegajo tudi do pet ničel evropske valute.
Premislek o delu projektnih delavcev brez redne službe nudi videoprojekt skupine kpD, kjer se skozi intervjuje z različnimi kulturnimi delavci pokaže temna plat svobodnjaškega življenja, ki ga pa intervjuvanci kljub težki situaciji ne bi želeli zamenjati. Barbara Kapelj Osredkar, sicer arhitektka in režiserka, se tokrat predstavlja v drugačni ustvarjalni luči z vizualno izjemno dodelano in privlačno prostorsko instalacijo, skozi katero se loteva krize globalne ekonomije in posledično propadajoče domače tekstilne industrije in njenih delavk, ki jo že nekaj let tematizira tudi domača umetnica Mojca Pungerčar.
Galerija Alkatraz v času festivala predstavlja odlično prostorsko instalacijo Waheede Mallulah iz Bahraina. Umetnica s pomočjo različnih objektov in fotografij pojasnjuje družbeno in politično situacijo v tej islamski državi, kjer se ženske le stežka prebijajo do nekaterih, v našem prostoru povsem samoumevnih pravic. Ena izmed teh je tudi igranje nogometa, ki je v Bahrainu zelo priljubljen tudi med žensko populacijo. To sproža mnoga negodovanja konservativnih struj, kar je pripeljalo tudi do množičnih protestov ekstremistov leta 1994.
Na drugi steni se celostni podobi pridružuje tudi videoinstalacija Indijke Tejal Shah Kaj si ti z izjemno vizualno dodelano projekcijo z bogato dokumentarno vrednostjo. Transseksualci, tako imenovane hirje, ki po indijski tradiciji zavzemajo posebno mesto v družbi, so bili pod britansko kolonialno vladavino odrinjeni na margino in so jo uspeli prebiti šele pred dobrim desetletjem. Vsekakor je odnos do transseksualcev v Indiji mnogo ugodnejši kot v zahodni družbi, kar ponuja odlično platformo za globlji premislek o dani tematiki.
Obe produkciji, tako v Alktrazu kot v Škucu, se izkazujeta z izjemno kakovostnimi in ustvarjalno bogatimi umetnicami ter odlično postavljenimi razstavami. Na žalost se na razstavi Humor dela srečamo s tematsko razdrobljenostjo in pavšalnostjo v smislu kuratorskega pristopa, ki malce razblini posamezne projekte. Galerija Alkatraz pa ob bolj zračni postavitvi in manj številčni zastopanosti uspe simpatično združiti dva projekta, ki nagovarjata s svojo drugačno estetiko in tematsko silovitostjo.
Letošnji oktober je, tako kot lani, na vseh koncih natrpan s fotografijo. Za to je kriv temeljni koncept Meseca fotografije, ki v center postavi izključno uporabo tega pogosto na rob odrinjenega medija. Kadar pregledujemo razstavne življenjepise starejših avtorjev na področju fotografije, lahko zelo jasno razberemo, da niso imeli mnogo priložnosti za predstavljanje v pomembnih centrih za likovno umetnost. Eden takšnih je tudi slovenski avtor argentinskega rodu Diego Andres Gomez, ki se je ta ponedeljek, žal posthumno, predstavil z retrospektivno razstavo v galeriji Fotografija.
Kdo je bil pravzaprav Diego Andres Gomez? V Ljubljano je iz Argentine prišel že leta 1983. Zaradi svoje vedre narave je bil takrat zelo dobrodošel veter v zatohlem mestu, ki se je kitilo s svojo monokulturo. Študiral je na AGRFT-ju in tako kot mnogi pred njim in po njem spoznal, da ga zanima še vse kaj drugega kot gledališke reprize. Tehnične sposobnosti je kalil tudi na Radiu Študent. Po več letih fotografske prakse pa je leta 1990 postal Mladinin fotograf.
Bil je eden ključnih slikovnih poročevalcev iz vojnih območij bivše Jugoslavije in tako pustil svoj pečat v zgodovini raztrganih ljudstev. Nedvomno pa so tudi prizori, ki jih je pri svojem delu doživel, pustili na njemu močan pečat. Kajti biti vojni fotograf je »norost«, ki slika »norost«, da bi jo ljudje znali prepoznati. Norost je predvsem zato, ker moraš postati del vojnega kaosa, tako kot v Sarajevu umrli Mladinin novinar Ivo Štandeker, ki si je z Gomezom delil mnoge poti. Gomez je v povojnem obdobju v Ljubljani vodil najverjetneje edini takratni omembe vredni fotografski studijo Manjana.
Seveda je galerija Fotografija v prvem nadstropju Mestnega trga 11 premajhna za obsežni opus tega drznega fotografa. Ogledati si je možno zgolj serijo reportažnih črno-belih originalnih fotografij iz osamosvojitvene vojne ter fotografije bosanskih vojnih beguncev iz leta 1992. Fotografije ljudi z izpraznjenimi bolečimi pogledi ne potrebujejo nobenega konteksta. Saj je povsem jasno, da so se portretiranci proti svoji volji, znašli v brezčasju in brezkraju. Zaradi pretresljivega beleženja stanja človeka in humanosti oziroma nehumanosti, bi bilo na tem mestu naravnost trivialno ločevati fotografijo na dokumentarno in umetniško. Na reportažno in studijsko. Gomezove fotografije vsekakor arhivirajo čas, vendar ne zgolj kot spomin, ampak predvsem kot svarilo. Nikoli več! Nikoli več!
V drugem galerijskem prostoru je projekcija čez 450 fotografij, ki so bile izbrane z namenom objave obsežne monografije, ki predstavlja Gomezovo življenje in delo. Med njimi smo lahko prepoznali posnetke iz zgodnjih predstav NSK in koncertov skupine Laibach. Mnoge posnetke absurdne balkanske vojne iz Bosne, Hrvaške, Slovenije. Inserte iz zasebnega in javnega življenja v Ljubljani. Monografija vsebuje ves ta obsežni material in je prav izjemen zbirateljski kos. Izkupiček od prodaje pa bo namenjen Gomezovima sinovoma. Besedila za knjigo, ki je izšla ob priložnosti te razstave, so prispevali Maja Weiss, Sonja Lebedinec, Lora Power, Ali Žardin, Boris Čibej, Silvo Devetak, Jože Suhadolnik, Ervin Hladnik Milharčič, Uroš Hočevar in Primož Lampič. Razstava je na ogled do konca oktobra.
KUD France Prešeren nadaljuje svoj hitri razstavni tempo. V osrednjem razstavnem prostoru trenutno lahko vidimo potopisno razstavo Mateja Sitarja »Mongolija«. Kjer še zelo šolsko in entuziastično ročno razvija črno-bele fotografije manjšega formata. Izbira formata je vsekakor prilagojena temu postopku, ni pa tudi prilagojena motivom, ki jih slika. Mongolska praznina dejansko lahko zazija z vso svojo širjavo šele pri uporabi večjih površin.
Mnogim momentom, ki jih Sitar na potovanju ujame v objektiv, ne moremo zanikati zanimive kompozicije. Vendar pri izbiri motivov pogrešamo izvirnost, saj se poslužuje zelo tipičnega turističnega branja vizualnih podob Mongolije. Potovanje sicer res ponuja neprecenljivo bero vidnih utrinkov, vendar je potovanje samo za sebe, ravno tako kot fotografija, veščina prepoznavanja konteksta in zgodb. Sitarjeve novejše serije so bolj zanimive. Tudi v njih ga fascinirajo potovanja in prehodni prostori, kar kaže na določeno mero konsistentnosti. Poslušajmo kako razstavo komentira avtor sam:
Intervju: Matej Sitar
Mesec fotografije je z obetavnim naslovom »Grafiti iz Metelkove« zasedel tudi galerijo Srečišče v Hostlu Celica. Predstavljali smo si, da bomo deležni nekakšnih skejterskih skrič-skreč posnetkov, vendar se je pred nami odprla neverjetna mavrica žgočih obsijanih barv. Fotografije so več kot očitno plod debelega sloja znanja in izkušenj. Motivi so sveži in igrivi. Zelo pa nas preseneti, ko ugotovimo, da je delo nastalo skozi zrklo 72-letnega gospoda Janeza Korošina.
Do pred nedavnega je bila formalna fotografska izobrazba izključena iz visokošolskega kurikuluma, zato je Korošin svojo fotografsko žilico razvijal v laboratoriju za optično spektroskopijo na Inštitutu Jožafa Štefana. Avtor je tudi prejemnik imenitne nagrade Federation International de l’art Photographique in je kasneje postal tudi častni član federacije.
Korošin je vedno zvesto sledil toku časa, začel s krajinsko motiviko, se navduševal nad modernizmom in v zadnjih nekaj letih prestopil v street-art. Razstava je bila prvič v tej obliki predstavljena v Mali galeriji Cankarjevega doma in je izbor del od 2001 do 2006. Za Avtonomno Cono Metelkova Mesto in slovenski street-art na sploh je izrednega arhivskega pomena, saj je Korošin eden redkih avtorjev, ki sistematično in v daljšem časovnem razponu beleži spreminjanje te urbane pokrajine.
Izredno zanimivi so predvsem posnetki bivših zaporov v katerih je Hostel Celica. Pri njih je avtor uporabil poznavanje različnih objektivov, saj je slika izbočena, kakor da bi bila fotografirana s tako imenovanim ribjim očesom. Jasnost in kontrastnost barv med sinjemodrim nebom, modrimi oblaki in žgočimi rdeče-oranžnimi grafiti je naravnost omamna. Metelkova še nikoli ni bila tako lepa!
Celotna selekcija diapozitivov, ki jih je Korošin v zadnjih nekaj letih posel na Metelkovi, je bila ob spremljavi glasbe Lada Jakše predstavljena na enkratnem dogodku 2. oktobra v galeriji Alkatraz. Tako zaradi kvalitete posnetkov kot zaradi njihove zgodovinske in arhivske vrednosti pa se nadejamo, da bodo te fotografije našle pot v tisk monografije.
Site-specific projekti so definitivno ena izmed bolj zanimivih oblik vizualne likovne umetnosti. Sodobna umetnostna zgodovina jih definira kot "na specifični prostor vezane umetniške projekte". Čedalje bolj aktualni, recimo, postajajo tudi pri nas, saj imajo zaradi svoje narave in vsem znane kulturno-politične situacije večjo možnost preživetja ravno izven umetnostnih institucij. Kakor koli, združitev nekega ambicioznega umetniškega projekta z njegovim vsakokrat drugim habitatom je, če ne ravno vsebinsko dovolj konkretno, pa vsaj vizualno zanimivo doživetje.
Jasmina Cibic je mlada vizualna umetnica, članica leta 2002 v Benetkah ustanovljene umetniške skupine Passaporta, ki se je ukvarjala predvsem s site-specific intervencijami. Poleg Jasmine so skupino sestavljale še umetnice Mara Ambrožič, Meta Grgurevič in Mery Favaretto. Če se spomnite pred časom objavljene recenzije o Simoneju Settimu in površno omenjene fantovske naveze Crash in Progress, jim je bila Passaporta nekakšen dekliški antipol v Benetkah, kjer so se šolali. Passaporta je nekaj let združevala štiri raznolike umetniške izraze, ki so skupaj ustvarjali interaktivne imaginarne prostore, v katere je poanto vnesel šele gledalec:
Intervju: Jasmina Cibic
Ena od njihovih odmevnejših interaktivnih intervencij oziroma performansov se je pod naslovom Bon Voyage zgodila leta 2005 na Eurocity vlaku med Ljubljano in Benetkami oziroma na meji med Slovenijo in Italijo, kjer se je pojavil navidezen odsev socialno-političnega v njihovi umetnosti:
I: JC
Jasmina po razpadu skupine nadaljuje z osebnim raziskovanjem prostorov, ki vzpostavljajo določene identitete in na ta način ustvarjajo lastne mitologije. Umetnico zanima ravno odnos med arhitekturo prostora, gledalcem in objektom in s tem vse njihove medsebojne korelacije, ki se jim lahko zgodijo.
I: JC
Mističnost in iluzijo tranzitnega prostora soustvarja gledalec, ki prevzame vlogo naključnega turista in katerega vloga s pomočjo fetišiziranih suvenirjev konceptualno zdrži znotraj fiktivne konstrukcije časovnega in prostorskega območja, v katerega so zašli.
I: JC
Jasmino Cibic je zdaj k sodelovanju povabila Tobačna Ljubljana, ki je že pred leti prevzela impresivno vlogo prav presunljivo naklonjenega sodelavca in podpornika kulturi. Do 11. oktobra si lahko v Tobačnem muzeju ogledate site-specific intervencijo v muzejskem prostoru, že naseljenim s stalno muzejsko vsebino in zato težko dovzetnim za kakršen koli nov kreativni poseg. Toda Jasminina avtorska izjava ga okupira subtilno in premišljeno oziroma ga zavzame na videz velikopotezno, toda hkrati korektno do muzejske zbirke.
I: JC
Zanimivo je sovpadanje njune teme na nivoju fiktivnosti obeh zgodb. O zgodovini in dejavnosti tovarne Tobačna pričajo fotografije in ostali eksponati. Jasminine privlačne turistične tapete, nagačene dvoglave šoje in uokvirjene lovske risbe na simbolni ravni pripovedujejo o relativnosti percepcije gledalca, ki si bo na podlagi videnega ustvaril lasten teaser. Se pravi, obe vsebini pripovedujeta o času, ki je v prvem primeru že minil in je zato za nas imaginaren, v drugem pa ostaja zagozden nekje med pojmi neresnično, utopično in eksotično, vse s pomočjo prvin imitacije, simulacije, mimikrije in kamuflaže. Končni rezultat je perfektna manipulacija gledalčeve domišljije, ki pri gledalcu povzroči nenadni afekt naključnega turista in hkrati ustvari mit določenega okolja, ki ga pogojuje nek novi dražljaj.
Pred tem je umetnica letos poleti izvedla nekakšen psevdoangažiran site-specific umetniški projekt z naslovom Tourists welcome na ravno tedaj odprtem novem terminalu letališča Jože Pučnik Ljubljana. Prostorsko instalacijo so sestavljali neonski napisi sanjavih sladkih sporočil in svetleči oglasni lightboxi, ki so prikazovali po umetničinem opisu narisane fiktivne kraje, ki jih je izdelal policijski risar fotorobotov. Vsebinsko se je projekt nanašal na domišljijo literarnih predlog Dictionary of Imaginary Places avtorjev Alberta Manguela in Giannija Guadalupija ter In the Gorges of Balkan Karla Maya.
I: JC
Performans je izpadel psevdoangažiran v smislu dvoumnosti sporočila, ki ga je projekt vseboval, saj se je primarno premikal v avtoričinem problematiziranju tranzicijskega in njegovega namena, hkrati pa morda zares naključno naletel na prav tedaj zelo polemične domače socialno-politične okoliščine. Ne tako zanemarljivo je tudi dejstvo, da umetnica od leta 2003 živi v Londonu, kjer po zaključenem študiju končuje še magisterij iz lepih umetnosti na slovitem Goldsmiths Collegeu. Pred tem je končala umetniško akademijo v Benetkah. Naštete izkušnje nedvomno prispevajo k prevetreni distanci do lokalnega oziroma h globalnemu pristopu do določenega družbenega problema, zato bi jo bilo krivično obtožiti zaplankanega sarkazma.
I: JC
Toda vseeno je težko kot himno zvenečo I feel love v izvedbi policijskega orkestra vzeti kot nepolitično. Nujno bi se morala delati, da je malo politično kritična, vsaj za dušo publike, ki ji je komad I feel love verjetno sekal v tisti del mozga, kjer naj bi bila najbolj sproščena.
I: JC
Če odtarnamo še k problematiziranju sodobne umetnosti in na večne debate o problemu prodaje, kupovanja in zbiralstva sodobne umetnosti v Sloveniji, sva se v pogovoru delno posvetili tudi temu vprašanju, ki ga Jasmina načne anekdotično:
I: JC
In konča upravičeno pokroviteljsko:
I: JC
S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes vse, lep pozdrav in na slišanje zopet zadnjo sredo v mesecu oktobru, ob isti uri, na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Maja Lozič.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=13094
|