Glasba> Tolpa bumov

Veliki »come-back-i« so v zadnjih letih postali tako popularni, da v glasbeni industriji niso več novost. Zato vas današnja tolpa gotovo ne bo presenetila in seveda, prav ste slišali. Siouxsie Sioux se je po skoraj tridesetletni poti, ki jo je preživela s svojo glasbo, ob različnih projektih, odločila, da se vrne na glasbene odre. Po več kot desetletnem premoru, po zaključku sodelovanje z The Banshees in The Creatures, po ločitvi od moža in dolgoletnega sodelavca Budgie-ja in po očitno zelo pomembni življenjski prelomnici kot je praznovanje Abrahama, se je odločila, da se poda na samostojno pot in izda svoj prvenec. (v celoti!)

* Veliki »come-back-i« so v zadnjih letih postali tako popularni, da v glasbeni industriji niso več novost. Zato vas današnja tolpa gotovo ne bo presenetila in seveda, prav ste slišali. Siouxsie Sioux se je po skoraj tridesetletni poti, ki jo je preživela s svojo glasbo, ob različnih projektih, odločila, da se vrne na glasbene odre. Po več kot desetletnem premoru, po zaključku sodelovanje z The Banshees in The Creatures, po ločitvi od moža in dolgoletnega sodelavca Budgie-ja in po očitno zelo pomembni življenjski prelomnici kot je praznovanje Abrahama, se je odločila, da se poda na samostojno pot in izda svoj prvenec.

Marsikdo se Siouxsie spominja še iz časa njenih začetkov, ko je še ne dvajsetletna mula, norela po ulicah Londona, odeta v usnje in razne simbole, med katerimi se je znašla tudi kasneje tako kritizirana svastika. A prepoznavnosti si ni gradila le s svojo provokativno zunanjostjo, temveč tudi s prijateljevanjem z legendami in začetniki punk gibanja, Sex Pistols in morda marsikdo ne ve, da je bil prav Sid Vicious bobnar na njenem prvem javnem nastopu. Že z izdajo prvega singla Hong Kong Garden leta 1976, se ni govorilo o bendu The Banshees, temveč je bilo večinoma in velikokrat v ospredju predvsem ime Siouxsie Siouxs. Siouxsie si je torej od samih začetkov pridobila status glasbene ikone in dive. Ženske, ki je nakazala pot iz punka v goth in v črnino odela velik del britanske mladine. Zato je za veliko oboževalcev glasba, ki jo je ustvarjala s svojima dvema bendoma, plod le njenih ustvarjalnih podvigov. Končno bodo imeli oboževalci možnost preveriti, kaj se v Siouxsie pravzaprav res skriva. To so sicer dočakali šele po tridesetih letih, v časih, ko glasbena industrija ponuja nešteto mnogo načinov izražanja. In z gotovostjo lahko pritrdimo, da je Siouxsie v svojem prvencu MANTARAY izkoristila celo paleto izraznih sredstev, ki jih je imela na voljo.

Njen prvenec se na prvi posluh morda sliši kot eklektična mešanica različnih žanrov, za katero se sliši tudi taktnost taktirke dveh v glasbeni industriji priznanih koproducentov, Stevea Evansa in Charlie-ja Jonesa, ki sta res poskrbela za izpiljenost albuma. A uho kmalu zazna, da gre za klasičen in natančno dodelan pop izdelek narejen v maniri vseh novo nastalih MTV- jevskih bendov, ki se izdajajo pod etiketo »alternativno«. Prav vsak komad je strukturiran na samosvoj način, čeprav je prva polovica plate morda bolj udarna, kar seveda nakazujejo tudi naslovi komadov, kot so Fearless ali If it does't kill you. Liričen svet Siouxsie je še vedno nekaj posebnega, a tokrat je njena izpoved bolj osebna. »If it does't kill you, it will shape you/ If it does't break you, it will make you.«, se ponavlja v komadu If it does't kill you. Predvsem skozi besedila je začutiti, da je tokrat svet, ki nam ga predstavi res samo njen in da se ji ni potrebno več skrivati za prispodobami majhnih deklic. Z iskrenostjo priznava, da se je po težkih življenjskih izkušnjah ponovno postavila na noge in da je po vsem preživetem le še bolj močna in samostojna. Od tu morda tudi potreba, da svojo samostojnost pokaže tudi v glasbenem smislu.

Instrumentalno je plata večinoma grajena na zvoku klaviatur in na celem kupu programiranja, med katerim so elektronski vložki kot je cvrčanje podobno zvokom iz vesolja, povsem nepotrebni. Plata ima cel kup spodrsljajev. Siouxsie na primer uporabi inštrumente, od ukulel, saksofona, trobente, žage in gotovo boste ujeli še marsikaj, a žal zaradi pompoznosti orkestracij večinoma ne pridejo do izraza. Drugi del plošče je bolj umirjen in posledično tudi bolj subtilen. Kitare in tolkala zamenjajo godalni vložki in mehki zvoki ksilofona in klavirja. A še vedno je vse to, tako kot v vseh njenih platah do slej, le ozadje dogajanja. V ospredju je še vedno njen ognjevit vokal, ki ni izgubil na prepoznavnosti. Ob njemu se počutimo domače in lahko rečemo, da ni izgubil niti tiste hipnotičnosti, preko katere nas je očarala v preteklosti. Morda bo ravno zato njen prvenec požel pohvale, tako kot jih je s strani glasbenih kritikov, tudi med večino poslušalcev.

pripravil Barbara Prassel