Kultura> Fine umetnosti

Umetniška trojka Vesna Bukovec, Lada Cerar in Metka Zupanič sledi obrabljenim umetniškim taktikam, ki na zelo dvomljiv način v vseh formalnih pogledih izpolnjuje zahteve, po katerih umeščamo določene prakse v polje sodobne umetnosti: ... Tokrat v galeriji Škuc razstavljajo tako imenovani raziskovalni projekt Special Place in the City, za katerega se jim je ideja porodila leta 2004, ko so bile na skupni rezidenci v Britanskem Nottinghamu. Posnele so video naključnih pogovorov s prebivalci mesta ...

Umetniška trojka Vesna Bukovec, Lada Cerar in Metka Zupanič sledi obrabljenim umetniškim taktikam, ki na zelo dvomljiv način v vseh formalnih pogledih izpolnjuje zahteve, po katerih umeščamo določene prakse v polje sodobne umetnosti:
- Vse tri so diplomantke ali magistrantke ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in s tem je zadovoljena zahteva po strokovnem treningu.
- Dela razstavljajo v galerijah in pogosto hodijo na rezidence v tujino in s tem je zadovoljena institucionalna zahteva.
- Njihovo ustvarjanje temelji na postopku umetniških kvazi raziskav, ki jih razstavljajo v obrabljeni in res že prevečkrat videni obliki publikacij, video intervjujev, zemljevidov, foto printov, internetnega prostora in tako naprej in s tem je zadovoljena formalna zahteva.

Tokrat v galeriji Škuc razstavljajo tako imenovani raziskovalni projekt Special Place in the City, za katerega se jim je ideja porodila leta 2004, ko so bile na skupni rezidenci v Britanskem Nottinghamu [notingemu]. Posnele so video naključnih pogovorov s prebivalci mesta, o njihovem posebno ljubem delčku mesta. Raziskovanje mesta je nedvomno prvi postopek, ki se ga loti vsak turist oziroma obiskovalec. Zanimivo je, da mnogo projektov, ki nastanejo v okviru rezidenčnih programov, obtiči ravno na tej točki. Realnost obstoja tako imenovanih globalnih popotnikov, v katere smo se spremenili prav vsi, je neke vrste postulat sodobne družbe. Ta ni nič manj vprašljiv oziroma vreden analitične obravnave, kot na primer naraščajoča urbanizacija milijonskih mest, ki bodo v svoji futuristični inačici popolnoma izničila naravo. Avtorice so se zadovoljile enoznačnim pozitivnim vrednotenjem sistema, ki omogoča globalno popotništvo. Mogoče zato, ker so bivale oziroma obiskovale ljubka mesta, ki štejejo manj kot pol milijona prebivalcev. Ali pa zato, ker niso v njih našle nobene globlje vsebine.

Osnovno izhodišče projekta so razširile leta 2006 na rezidenci v Gradcu, ko so poleg intervjuvancev razstavile zemljevid izbranih prostorov, njihove osebne predmete, ki jih spominjajo na ta prostor in zgodovinska dejstev vezana na isti prostor. V letošnjem letu so projekt ponovile z bežnim obiskom Sarajeva, trenutno pa poteka mapiranje posebnih prostorov v Ljubljani in Zagrebu. V vsakem mestu nekoliko spremenijo formalne taktike in poudarek. Spreminjanju taktik botrujejo različni delavni pogoji in konteksti, na katere avtorice naletijo v določenem mestu. Seveda je status mesta v očeh avtoric popolnoma drugačen, ali gre za njihov domači kraj, ali za kraj v katerem bivajo na večmesečni rezidenci, ali za kraj v katerem so le bežne enodnevne obiskovalke. Tako so v Sarajevu intervjuvale ljudi v njihovem delovnem okolju. Pogrešamo kakršnokoli kritično distanco, osebni odnos ali vsebinski povdarek. V Zagrebu in Ljubljani poteka zbiranje zgodb in fotografij o posebnih krajih v mestu tudi preko internetne strani, ki naj bi se v idealnih razmerah razvila v neke vrste družbeno mreženje ali social networking. Zelo utopično.

Postavitev video del in foto printov, ki spremljajo predstavitev vsakega mesta je za obiskovalca zelo udobna, saj se lahko zlekne na mehek koktajl fotelj, kakor da je del posebne turistične ponudbe, ki ga bo popeljala v čustveni svet prebivalcev nekega mesta. Sla po vojerskem vstopu v ta svet je del neo-kolonialne tradicije, ki jo je zaznati predvsem pri mladih backpackerjih, ko govorijo o »meeting the locals«. Tako lahko projekt dojamemo tudi kot alternativni turistični vodič v stilu zbirke The Lonely Planet, le da z njim vedno bolj penetriramo v sanje po tistem nam nedosegljivem eksotičnem resničnem svetu.

Projekt je zelo luštkan, plehek in neproblematičen. Obiskovalcev se dotakne na čustven in nostalgičen način, saj zastavi vprašanje o selektivnosti spomina na ugodje, hedonizem, mirnost, sproščanje. Vprašanje »Katero je tvoje posebno mesto v Ljubljani?« nas prestavi v časovni stroj, v katerem lahko opazujemo, kako se odgovori v vsakem življenjskem obdobju spreminjajo. Dokaz, da vprašanje ni tako nepomembno, bi lahko bila reakcija publike, ki je na zemljevid Ljubljane zabeležila preko 30 priljubljenih prostorov. Vendar pa se je enako pestro odzvala tudi, ko so v zelo podobnem formatu zemljevida na steni na razstavi Temp spraševali neko vsebinsko drugo vprašanje. Publiki je pač tovrstno igrivo mapiranje blizu. Za samo vprašanje, pa lahko potemtakem zatrdimo, da ne presega selektivnih vprašanj, kot je na primer: kaj je tvoja najljubša hrana, barva, prijateljica, knjiga, pesem. Z vprašanjem sicer to banalnost poskušajo nekoliko omiliti s tem, da ne sprašujejo po absolutnem superlativu.

Turistična vodička Ida H.