Sasu Ripatti je po lanskem letu že drugič obudil svoj projekt Uusitalo, s katerim je zaznamoval začetke svoje kariere pred približno desetimi leti, trenutno pa se je Uusitalo znašel predvsem v vlogi katalizatorja dveh Ripattijevih zvočnih ekstremov. Na eni strani je abstraktna dubovska elektronika, ki jo dela pod imenom Vladislav Delay, na drugi pa skoraj popularna house muzika pod sinonimom Luomo. Uusitalo je nekje vmes med obema, čeprav se predvsem plošča Karhunainen zdi zelo plesna, kot da bi Ripatti sprostil svoje zapore in se brez predsodkov predal zelo tekoči ritmični glasbi, ki pa preprostosti ritma vedno pridaja zelo kompleksno pod-strukturo. Iz svojega Berlinskega studia nam je finski zvezdnik torej priskrbel še eno odlično ploščo, ki napoveduje, da njegovi hiperaktivnosti ni konca.
