 Kultura> Art-areaArt-Area 101: bridA / Maja Smrekar / Sašo Sedlaček
Sreda, 28. 11. 2007
avtor/ica: mcolner
V tokratni Arteriji, oddaji za sodobne vizualne umetnosti, se bomo osredotočili na tri različne razstave, ki se odvijajo v Ljubljani. Maja se je podala v galerijo Alkatraz in si podrobneje ogledala samostojno razstavo skupine bridA, naslovljeno DIY. Ida je obdelala napredno tehnološko inštalacijo Maje Smrekar, ki je na ogled v prostorih Kiberpipe, Miha pa se je podal v Galerijo Kapelica, kjer se je istočasno odvijala otvoritev razstave in predstavitev projekta Saša Sedlačka Infokalipsa zdaj!, ki je na žalos
Galerija Alkatraz do 10. decembra predstavlja slovensko umetniško skupino bridA z projektom Naredi sam. Projekt so pred tem leta 2005 predstavili v Londonu na Hoxton Square v okviru dogodka Firstthursday, ki ga je pripravila galerija Whitechapel. Njihova ideja je bila podariti mimoidočim umetniško delo, v njihovem primeru CD z navodili, po katerih si lahko vsakdo sam izdela likovno delo.
V galeriji Alkatraz je znova predstavljen isti projekt. Prostor zapolnjujejo najprej velika projekcija na steno. Prikazuje nekakšnemu Tetrisu podobno igro štirih umetnikov z malimi valjčki za barvanje sten v rokah, ki po navodilih iz zvočnikov izmenično barvajo platno in na ta način počasi oblikujejo sliko. Gledalcu je pravzaprav predvajan video načrt izdelave slike. CD z navodili pa postane umetniško delo, ki ga gledalec lahko tudi kupi.
Na večjem televizijskem ekranu se na način fast forward in slow motion predvaja enak prizor, na najmanjšem pa gledamo nerežirani postopek priprave, izvedbe in zaključenega končnega dela. Čez cel prostor se razlega avtomatiziran ženski glas, ki naključno ponavlja ena in ista navodila, na primer „change the colour – light gray, change the colour – red, without colour, change the colour – dark gray, new line, change the colour – black“ in tako dalje dokler slika ni končana. Končno sliko sestavljajo raznobarvni kvadratki, ki oblikujejo mehanično abstrakcijo.
Skupina BridA se je formirala med študijem na beneški akademiji leta 1996. Sestavljajo jo umetniki Jurij Pavlica, Klemen Brun, Sendi Mango in Tom Kerševan. V primerjavi z ljubljansko akademijo, kjer se študentje med seboj malo povezujejo in večinoma individualno skrbijo za lastno umetniško dobrobit, se zdi, da beneška akademija učinkuje ravno nasprotno - raznolike umetniške interese združuje v uspešne umetniške kolektive. Taka primera sta pred časom predstavljeni skupini Passaporta in Crash In Progress, ki so jih tvorili slovenski in italijanski umetniki.
Brido sicer sestavljajo štirje slovenski umetniki, ki so v Benetkah zapopadli zmagovalno strategijo dovršene prezentacije, teoretične podkovanosti in učinkovite samopromocije, ki jih je izstrelila med bolj prepoznavne slovenske umetniške skupine. BridA se lahko pohvali z zavidljivim portfolijem razstav doma in v tujini, med katerimi izstopajo predvsem sodelovanje na skupinski razstavi A moment in time v Temple Bar Gallery v Dublinu in Modux Datascapes v Clark House Gallery v Mainu v ZDA, kjer so bili na umetniški rezidenci.
Februarja letos jih je v Bruselj povabil naš evropski komisar dr. Janez Potočnik, kjer so v stavbi Berlaymonta predstavili projekt Modux 2004 - 2006. Modux je razdeljen na dva postopka, v katerih gre najprej za empirično zbiranje informacij z merjenjem zvoka, svetlobe in gibanja in predelavo v digitaliziran zapis, nato pa za projektiranje digitalnega zapisa na platno in ustvarjanje grafične podobe oziroma slike. Interdisciplinarnost in povezovanje z znanostjo skupini zagotavljata uspeh.
Potočnik je njihovo delo komentiral takole: „Končni izdelek v procesu digitaliziranja je toliko izkrivljena podoba prvotnega materiala, kot je znanstvena teorija v končni fazi odvisna od družbe, politike in gospodarstva, ki so ji dajali zagon. Pri delu Bride gre za čudovito vez med znanostjo in umetnostjo, ki je pogosto prezrta, čeprav je zelo močna. Z razstavo želimo hodnike v Berlaymontu oživiti, ker so dolgi toliko, da se pravzaprav težko vidi do konca in so relativno suhoparni, če se milo izrazim.“
Gre predvsem za umetniško navezo, ki po začetnih uspehih producira vsebinsko in formalno preverjene podobne interdisciplinarne projekte. Nadaljujejo v varnem medsebojnem zavetju, kjer kot pravijo, lahko „izvajajo več projektov istočasno in bolj samozavestno, kar bi bilo za posameznika težje ali nemogoče“. Nekatere skupinske formacije v umetnosti se zdijo preveč preračunljive, kakor da gre za strategijo korporativnega delovanja. Kompromis pa je vnaprej vračunan kot sredstvo za dosego večje efektivnosti in udarnosti.
Sicer pa sami priznavajo, da skupina briše sledi individualnosti in spodbuja dvoumnost posameznikovega položaja v kolektivu, ob enem pa zagotavlja relativno varnost. Bridin manko je njihova ne-osebnost oziroma prevladujoča tehnična podkovanost, ki pa pod pretvezo skupnega imenovalca - skupine naenkrat dobi močni ustvarjalno umetniški pomen. Tu se ponovno vrnemo na začetek uspešnega promoviranja in ambicioznosti, kjer komponenti kreativnosti in lucidnosti po pravilu postaneta šibkejši.
Pod to varnostno načelo spada tudi jedro njihove umetnosti, ki ga vsakič znova zakamuflirajo v lepljiv teoretski in filozofski celofan, ki se na njihovi spletni strani stalno ponavlja. Lep primer tega je recimo navedba, da „je smisel uporabe modularnih oblik primerljiv z likovnimi dosežki kitajskega slikarstva iz 17. stoletja, kjer je bila likovna vsebina kodirana v simbole tako da je umetnik pri slikanju usmeril vso ekspresivnost v dejanje ali potezo brez da bi pri tem mislil na podobo.“ Z navajanjem podobnih historičnih in filozofskih referenc bridA vzpostavlja varnostno razdaljo pred kritičnim diskurzom.
Nedavno smo lahko prebrali, da je Kevin Wallace, režiser musical (mjuzikl) različice Gospodarja prstanov, tisoč strani dolgo pravljico nemarno povzel v enem stavku: "Neki mali mož ima prstan, najti mora še nekaj prijateljev in nato iti na pot ter ga vreči v goro." Bridino delo bi namesto filozofske solate prav tako lahko opredelili z nekaj stavki, saj vseskozi na podoben način razvija isto zgodbo, ponavlja in različno kostumografira iste ideje in poudarke, ki v končni fazi pripeljejo do zelo preprostega zaključka.
Projekt Naredi sam oziroma Do It Yourself je spet eden tistih neskončnih samo-prevpraševalnih umetniških projektov, ki se zapletajo v svoje bistvo in so popolnoma preokupirani z egotripom na temo lastnega ustvarjanja pod pretvezo umetniške raziskave.
To, da lahko vsak od nas naredi sam svojo sliko s pomočjo kakršnihkoli novodobnih tehničnih ali klasičnih postopkov, je prežvečeno in nepomembno dejstvo. Nekaterim umetnikom se zdi nepojmljivo, da si gledalci ne bi želeli delati sami svojih slik in ponavljati za nekimi preverjenimi umetniškimi raziskavami. Toda gledalci večinoma ne želimo kupovati navodil za izdelavo umetniškega objekta in ne želimo kupovati majhnih suvenirskih prototipov. Da si, navajam, "vsi ljubitelji umetnosti po tihem želijo poskušati sami” je morda celo res. Toda gledalec si večinoma vseeno želi videti in doživeti kvalitetni umetniški projekt in ne potrebuje velikonočne pobarvanke.
Če nam je umetniško delo všeč, ga želimo imeti, ne želimo si ga ponarediti. Znotraj glasbene industrije se na primer glasbeniki trudijo, da njihovih del publika ne bi nalagala z interneta in jih tako prikrajšala za odstotke od prodaje, v tem primeru pa se umetniki trudijo prodati svoja navodila za izdelavo slike in s tem paradoksalno izničujejo lastno avtorstvo. Nismo prepričani, ali gre za šalo, edukativni eksibicionizem ali zgolj prozorno umetniško potezo. Nekateri umetniki v tem trenutku za svoja dela dosegajo vrtoglave cene, drugi jih med tem skoraj podarjajo in dajejo od sebe kot prevzetni vbogajme umetnostno revnemu in ignorantskemu občinstvu.
Bridino delo sestavlja množica med seboj povezanih in nadgrajenih projektov, ustvarjenih s pomočjo meritev ali mapiranja specifičnih vidikov bridinega okolja. Formalno bi jih lahko primerjali z umetniško produkcijo Mihe Štruklja, ki se ukvarja s podobnim problemom prenašanja digitalizirane podobe na platno. Njegov jezik je prav tako jezik nekakšnih povečanih pikslov, ki tvorijo figurativne posnetke avtorjeve okolice. V primerjavi z bridino abstrakcijo sicer res bolj figurativen, toda vsebinsko subjektiven in poveden.
V čem je bridin presežek? Kaj je tisto, kar jih dela relevantne? Če je umetniško delo prepričljivo, nihče ne pomisli na potrebno razlago. Pri bridi si patetično želimo artikulirane obrazložitve, ki bi upravičila abstraktno multikromijo, ki jo gledamo pred seboj.
V Galeriji Kapelica se je po razstavni produkciji Viktorja Bernika zgodila tudi predstavitev drugega udeleženca lanskoletnega, petega Trienala slovenske sodobne umetnosti U3, Saša Sedlačka, ki se je na tem mestu pojavil ponovno po več kot letu dni. Samostojne predstavitve udeležencev petega U3-ja, morda najprestižnejše domače umetnostne prireditve, nikakor niso pravilo, saj sta omenjena avtorja edina, ki sta se pojavila tudi v matični galeriji zadnjega selektorja Jurija Krpana.
Sašo Sedlaček je umetniška sila mlajše generacije, diplomant Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, ki je med svojimi vrstniki do tega trenutka verjetno eden najbolj profiliranih, uspešnih in mednarodno prepoznavnih avtorjev. Njegovo zgodnejše umetniško snovanje se je osredotočalo predvsem na javne akcije, arhitekturne, kiparske in oblikovalske projekte, video dela ter različne inštalacije. Projekti kot so 192 United States, Živeti v reklami, Just Do It!, Kinder Surprise, Piknik na deponiji, Copy China so ga izstrelili kot enega plodnejših mladih akterjev sodobne umetnostne srenje.
Sašo Sedlaček se je od vselej izkazoval kot umetnik, ki se poslužuje zelo različnih medijev za celostno predstavitev svojih kot po pravilu družbeno angažiranih umetniških aktov. V svojem široko zastavljenem delu uporablja performativne in improvizirane akcije, košček kiparstva in ščepec slikarstva, oblikovalske prijeme in fotografijo, video ter v zadnjem času bodisi analogne bodisi tehnološko napredne inštalacije, pri katerih z občutkom zavzetega umetnika realizira tako oblikovno, formalno kot tudi vsebinsko plat vsakega svojega projekta.
V lanskem letu je po petih letih konsistentnega delovanja predstavil projekt Žicar, ki je stopil korak naprej v polju umetnikovega raziskovanja družbenih pojavov, kritike masovne privatizacije, nebrzdanega potrošništva, individualizacije ter odtujenosti pripadnikov sodobne družbe. Žicar je vsaj navidezno postal velika prelomnica v avtorjevi karieri, ki se je nadaljevala z rezidenčnim bivanjem v Tokiu, kjer je pripravljal projekt za nastop na Trienalu U3, kamor je bil v močni konkurenci izbran med dvanajst tedanjih udeležencev, ter s podelitvijo nagrade skupine OHO za mlade umetnike, čemur je sledilo rezidenčno bivanje v New Yorku. Odmevno delo Žicar, čigar tako galerijska prezentacija kot predstavitev v javnem prostoru največjega ljubljanskega nakupovalnega centra se je izkazala kot izjemen presežek, pa je bilo zgolj povod za navidez nenadni uspeh in izstrelitev v vrh domače in v vednost mednarodne umetnostne srenje, medtem ko so vzroki zakoreninjeni nekje v zadnjih šestih letih izjemno doslednega dela.
Kot umetniku mu v tem smislu ni mogoče očitati tolikokrat videnega neskončnega ponavljanja istih idej, ne v vsebinskem ne formalno izvedbenem smislu. Njegove projekte povezuje tanka subtilna vsebinska nota nestrinjanja s obstoječimi družbenimi normativi, odtujenosti družbe in veliki ekološki ozaveščenosti, ki se zrcali skozi mnogokratno uporabo odpadnih materialov, ki pa so ponavadi predelani do te mere, da se element zavrženosti povsem izgubi. Prav tako je tudi Žicar v osnovi reciklažni projekt. To je ličen, malce retro občuten robot, sestavljen iz odpisanih in zavrženih računalniških škatel, ki opozarja na sterilnost našega življenjskega sloga in ignorance do žicarjev, beračev, ki se v človeški podobi ne smejo pojavljati v udobnih prostorih najbolj masovne potrošnje.
Najnovejši projekt Infokalipsa zdaj! Si za izhodiščne točke jemlje podobne reciklažne poudarke, le da so v tem primeru zapakirani izjemno vizionarsko, obračajoč se v prihodnost človeške rase in s tem povezanega tehnološkega napredka, ki v sistemu nadvlade kapitala ni vselej najbolj racionalen v izrabi zavrženih aparatur. Sašo Sedlaček je tako v galerijo Kapelica naselil simpatičen majhen televizijski studio, lično spravljen v apsido umetelne kapele in s tem sprožil iniciativo za ustanovitev avtonomne medijske cone. Zadeva je za popolne laike sicer ne povsem predstavljiva, vendar je avtor s poljudno obrazložitvijo uspel dodobra pojasniti svojo zamisel. Ta se navezuje na življenje po letu 2012, ko naj bi se analogne televizijske postaje preselile iz dosedanjega spektra 700 MHz na digitalni signal. To bi pomenilo propad ogromne količine analogne tehnologije, vseh današnjih televizijskih predvajalnikov, ter predvsem neizkoriščenost velikega spektra frekvenčnih valov.
Sašo Sedlaček tako družbeno angažirano kot vselej predstavlja svoje poglede na samoorganizacijo civilne pobude, ki bi si morala frekvenčne valove prisvojiti po principu javnih dobrin kot so voda in zrak, ki pa niso vselej več prosto dostopne in brezplačne slehernem prebivalcu tega sveta. Nadalje gredo izjemno konkretni predlogi umetnika v polje dejanske uporabe in nadaljnjih razvojnih možnosti frekvence in kopice odpadne tehnologije. Možnosti se raztezajo vse od ustanavljanja televizijskih postaj z nekomercialnimi vsebinami, spodbude pri razvoju določenih inovacij na področju brezžičnega interneta ter izboljšanja lokalnega komunikacijskega omrežja. Avtor podaja tudi konkretne možnosti za razvoj malega podjetništva ter pomagala nižje proračunskim gospodinjstvom pri sledenju blaznega tehnološkega razvoja, ki ostaja v rokah kapitala in ni namenjen celotni populaciji, ampak se zapira v vse bolj elitistične kroge izbranih uporabnikov.
S tem se je avtor dotaknil ene najbolj perečih problematik trenutnega časa, to je vedenja, da napredujoča tehnologija v sistemu turbo kapitalizma ne more in tudi nima namena lajšati življenja sleherniku. Logična ideja, da bi človeštvo stremelo k skupnem napredku, ki bi omogočalo večje donose, ukinjanje težkega manualnega dela in v splošnem večjo blaginjo za vsakogar, se je že davno razblinila. Kapital namreč preračunava svoje donose izjemno kratkoročno. Navkljub mnogim strojem in aparaturam se veliki del proizvodnje ustvari na podlagi fizičnega, ročnega dela v deželah tretjega sveta. Skratka, tehnološki napredek je sicer mogoč in dostikrat tudi obstoječ, vendar ta prav nič ne vpliva na večino svetovnega prebivalstva, ki kljub trenutnim prednostim postindustrijskega časa živi brez kakršnih koli pridobitev zadnjega stoletja.
Ob tem trčimo tudi na internetno omrežje, ki bi za še bolj množično in efektivnejšo uporabo moralo postati dostopnejše javnosti, saj si dandanes velik procent domačih gospodinjstev tega izdatka v trenutni draginji Slovenije in Evropske unije preprosto ne more privoščiti.
Sašo Sedlaček tako postavlja ključna vprašanja za nadaljnjo eksistenco prebivalcev tega planeta; govori o problematiki javne sfere, ki v trenutni svetovni ureditvi nikakor ne funkcionira, o vprašanjih dostopnosti znanstvenih dosežkov širši javnosti in nasploh o zavesti prebivalstva o javnih dobrinah. Zato je v lični zloženki avtor izdelal navodila za izdelavo lastnega poceni mobilnega oddajnika, uporabnega za različne komunikacijske namene.
Scenografija razstave, ki jo je umetnik ustvaril v sodelovanju z Zavodom Aksioma in Galerijo Kapelica, se takoj ob vstopu v galerijski prostor izkaže za premišljeno in odlično prilegajočo zasnovi celotnega projekta. Na veliko platno se projicira sublimni, futuristični video z dramatično glasbeno podlago in odlično barvno skalo, ki spominja na premnoge zamisli filmarjev, literatov, umetnikov, ki so se v svojem delovanju ozirali v prihodnost in nemalokrat ustvarjali apokaliptične vizije bodočega sveta. Avtor postavi svoj doma sestavljen mini oddajnik v relacijo do svojega ogromnega televizijskega sorodnika in tako simbolno predstavi pozicijo posameznika v trenutnih sistemih moči.
Kopica televizijskih sprejemnikov različnih modelov, letnikov in vrst, postavljenih v galeriji Kapelica zgolj nakazuje nepregledne mase odpadnega materiala, ki bi lahko še vedno deloval, vendar se s kapitalom podprti tehnološki razvoj ne ozira za poceni uporabo obstoječe tehnologije, ampak sili v tržno eksploatacijo vedno novih, četudi kakovostno mnogo slabših aparatur, ki po določenem času uporabe preprosto odpovejo in tako zagotavljajo podjetjem redne prihodke iz naslova visoko tehnološkega potrošnega materiala.
V improvizirani studio pobarvan v mavrične barve, spominjajoče na mirovniški kolorit, ki je v zadnjih letih brez vsakršnega učinka na vladajoče elite preplavil svet, so bili povabljeni vsi obiskovalci z namenom sodelovanja pri izdelavi lastne oddaje oziroma programa, kar je utelešenje ustanovitve medijske avtonomne cone. Infokalipsa zdaj! je sicer res zgolj umetniški projekt, kar pomeni, da si ga je najlažje razlagati ob terminu utopija, vendar so mnoge ideje zelo aplikativne v vsakdanjem življenju.
Projek se tako izkazuje tako kot močna in deloma uporabna idejna zasnova kakor tudi kot izjemno vabljiva vizualna oziroma tehnična izvedba, ki obiskovalca potegne v dano tematiko in ga morda celo prepriča v izdelavo lastnega oddajnika. Sašo Sedlaček se je tako po projektu Vesoljske smeti, predstavljenem na Trienalu U3 V Moderni galeriji, vrnil v tirnice konkretnejših stvaritev, ki so neposredno povezane z aktualnim dogajanjem v družbi, utemeljeno kritične in polne odličnih uporabnih zamisli.
Ali se spomnite prikupnih starih znancev iz otroštva. Čebelica Maja, Baltazar, Stripy, Muppet Show, Superman, Super Woman, Barbapape, Lessie se vrača, Hrabi Mišek, Tom in Jerry, Zelda in Sokoli, eksplozija atomske bombe. Vendar te podobe, zažrte v naše spomine, niso tako nedolžne. V naših spominih obstajajo kot na pol zavedne religiozne predstave. To kar je bil srednjeveškemu človeku Jezus je sodobnemu človeku Superman. Zato mogoče ni napačno prostorske inštalacije, ki jo je v Kiberpipi v sodelovanju z njihovim timom postavila VJ video performerka in umetnica Maja Smrekar, primerjati z relikvijo sodobne medijske religije.
Objekt je zasnovan kot orjaški kovinski steber ali totem, ki nas spominja na okorne računalniške prenosnike in robote iz zgodnjih znanstveno fantastičnih filmov. Po celi površini stebra so razporejene rdeče bele modre lučke, ki utripajo kot cirkuške kulise, med njih pa so vgrajeni manjši monitorji in zvočniki, na katerih se predvaja video kolaž, ki ga Maja Smrekar v različnih variacijah predvaja tudi na VJ performansih kot umetniški alterego Delta:Nu.
Naslov inštalacije System CASSIO:PIA je besedna premetanka iz imena ugasle zvezde Kasiopeje in besede utopija. Avtorica je podobe, ki jih v časovnih zamikih prepleta v videu, večinoma pobrala iz spletnega portala Youtubea. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da gre pri internetnih komunikacijskih orodjih in ustvarjanju medmrežnih družb kot so My Space, Youtube, blogi, Facebook, predvsem za izrecno individualno produkcijo. Ideja o sodelovanju, povezovanju, komunikaciji je tako neke vrste utopija ali iluzija. Večinoma je produkcija na Youtubeu namenjena samopromociji, ki sicer ni v službi kapitalskega trga, ampak je v službi najbolj občutnega simptoma družbe spektakla. To je nepotešljiva sla po slavi, vidnosti in prepoznavnosti.
Slaba resolucija oziroma anti-kvaliteta posnetkov iz Youtubea, podobo samo še nakazuje in govori o tem, da je spektakel podobo izrabil do te mere, da je pravzaprav izginila v debelo rastrirani digitalni sliki. Ostala je zgolj še ideja o podobi, ki je globoko zažrta v našo podzavest. Maja Smrekar nas z rekonstrukcijo recikliranih fetišiziranih podob iz 80-ih sili k podoživljanju vojeristične ikonografije množičnih medijev. Njen video deluje naravnost terapevtsko, saj se šele ob posnetkih aerobike, histeričnih izpadov tekmovalnih drsalk ob najavi rezultatov, manžuretk, posnetkov miss Amerike iz leta 1984, filmov Top Gun, Dirty Dancing in televizijske serije Sokoli z Zeldo na čelu zavemo, kako globoko so te podobe zažrte v našo podzavest.
Njena inštalacija je družbeni anti spektakel, parodija vseh zvezdniških želja. V ozadju večplastnega kolaža se ponavljajo slike računalniških sob iz zgodnjih 60-ih. Pri prikazu dobe zgodnjih računalnikov, se današnja internetna prepletanja zdijo kot optimistična futuristična utopija. Vendar nas proti temu opozarjajo rdeči napisi, ki smešijo upanje v svetlo prihodnost: LIFE FUNCTION TERMINATED, COMPUTER MALFUNCTION, NOW CONNECTION ACCESS: PERVERSION FOR PROFIT.
V drobovju inštalacije odmeva glasba špic iz znanstveno fantastičnih filmov, ki je pomešana s soničnimi zvoki vibriranja elektro-magnetičnih tokov v vesolju. Med digitalno obdelanim zvokom lahko zaznamo napotke računalnika: »… you will controle all that you see…«. Ta izjava vzbuja izvrsten občutek neskladja med tem kar gledamo in tem kar nam zvok sporoča. Popolnoma vsi vizualni dražljaji stopajo izven našega nadzora.
Video vsebuje tudi odštevalec časa, ki nas ob tem, ko pristane na točki nič, nenadoma sooči z realnim posnetkom prostora, kjer se nahajamo. Hkrati prostor začne obsevati intervencijska luč v zastekljeni kupoli na vrhu inštalacije, glasba utihne in vzpostavi se nek stik z realnostjo. Prestavi nas v območje distopije tega trenutka, medtem ko smo pri spremljanju videa mehko odplavali v sanjske možnosti, ki nam jih ponujajo mediji. Prekinitev idealiziranih podob nas navdaja s frustracijo statičnosti vsakdana. V poplavi spektakularnih podob se zdi realnost kakor motnja in nepotrebna statična smet.
Nikoli pa se ne naveličamo klišejske in vedno ponavljajoče se reciklaže medijskega kiča. Najprimernejši izraz za opisovanje nove estetike, ki jo ustvarja delo Maje Smrekar je tako imenovana trash estetika, ki se igra z neestetskimi elementi medijskega kiča, vendar ga postavlja v novo okolje in iz njega napravi referenčni material, na katerega se naslanja celotna kritika sodobne družbe spektakla.
V videu zasledim citat »Odgovor je totalni suspenz«. Človekova komunikacija z računalnikom in priklenjenost na internet, ter neskončnost vizualnih podob, ki jih lahko procesiramo skozi medmrežje, nas do neke mere že uvaja v področje totalnega suspenza. Tu nastopi streznitveni moment le, kadar se odtrgamo od računalnika. Ko gledamo inštalacijo se zavemo točno tega neskladja.
Izbira prostora galerije 404 v Kiberpipi je nedvomno avtoričina zavestna odločitev. Saj se v tem prostoru kreira tako odvisnost od internetnih orodij in religija v njihovo komunitarnost. Hkrati pa ustvarjajo tudi možnosti za izstop iz fiktivne utopije in ponujajo uporabnikom spleta nekatere teoretske in ideološke premisleke glede novih medijev. Želimo si le, da bi Kiberpipa za inštalacijo skrbela nekoliko bolj materinsko in jo ponujala na pogled z zvokom in ne samo s sliko.
S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes vse, lep pozdrav in na slišanje zopet drugo sredo v mesecu decembru, ob isti uri, na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Maja Lozič, za tehnično izvedbo je poskrbel Božo, bral pa je Jaka.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=13610
|