Glasba> Tolpa bumov

Ve se, za kaj gre. To je eden tistih afriških albumov, o katerih se je letos največ govorilo, seveda najprej v kontekstu nadaljevanja očetovega dela. Kaj hitro pa se je zanj izkazalo, da je tudi glasbeno sam po sebi vreden vse pozornosti. Poleg tega pa objavlja še zadnje posnetke samega Alija Farka Toureja, ki so sploh nastali pred njegovo smrtjo, ter gosti nekaj zares uglednih in odmevnih gostov. Po uvodni skepsi, da se zopet en sin »šlepa« na očetovo ime in minulo delo, smo kaj hitro prepoznali pomemben dokument in glasbeno odličen album. In še pomembnejše je, da zdaj že trdno vemo, da ne gre za enkraten naključen uspešen akt. V minulem letu Vieux ni počival na lovorikah uspeha svojega prvenca, zelo obilno in intenzivno ga je koncertno promoviral, na koncertih pa opazno nadgrajeval in dopolnjeval z novim repertoarjem, predvsem pa je razvijal svoj lasten, trši, bolj mladosten, celo rockovski zvok, s katerim vzpostavlja še bolj zgovorno distanco do očetovega dela. Pri tem mu niso več pomagali poznani gostje, tudi očetovi prijatelji in sodelavci, ampak se je oprl na svojo lastno skupino, in z vsem tem pokazal, da ni noben posnemovalec, četudi spoštuje in uporablja očetovo »šolo«.
(v celoti!)

* Tokrat se – ob predstavljanju tega albuma – ve zelo dobro, zakaj gre. Seveda pod predpostavko, da ste v letu 2007 vsaj občasno spremljali tudi produkcijo aktualne afriške popularne godbe.
Ta album brez naslova in zgolj s podpisom avtorja je eden tistih afriških albumov, o katerih se je letos največ govorilo. Seveda najprej v kontekstu nadaljevanja glasbenega dela, ki ga je ustvaril in zapustil avtorjev preminuli oče. Kaj hitro pa se je zanj izkazalo, da je glasbeno tudi sam po sebi vreden vse pozornosti. Poleg tega pa ga označuje še vrsta dodatnih zanimivosti ali kvalitet. Posebej opazna je zagotovo dokumentarna: dejstvo, da je na njem mogoče najti do zdaj najmlajše posnetke samega Alija Fraka Toureja, ki so sploh nastali pred njegovo smrtjo in so bili do danes objavljeni. Potem ni mogoče spregledati, da gosti nekaj drugih zares uglednih in odmevnih glasbenikov. Pa tudi takšne podrobnosti, kot je pričakovana posvetitev albuma spominu preminulega očeta ali manj običajno obvestilo, da bo 10 % dobička od prodaje tega albuma doniranih organizaciji, ki se bori proti malariji, dajejo temu albumu zanimiv pečat.

Po uvodni skepsi, da se zopet en sin »šlepa« na očetovo ime in minulo delo, smo torej kaj hitro prepoznali pomemben dokument in glasbeno odličen album. In še pomembnejše je, da zdaj že trdno vemo, da ne gre za enkraten in naključen uspešen akt. V minulem letu Vieux Farka Toure ni počival na lovorikah uspeha svojega prvenca. Zelo obilno in intenzivno ga je koncertno promoviral, na koncertih pa opazno nadgrajeval in dopolnjeval z novim repertoarjem, predvsem pa razvijal svoj lasten, trši, bolj mladosten, celo rockovski zvok, s katerim vzpostavlja še bolj zgovorno distanco do očetovega dela. Tako je njegov sicer nenapovedani koncert na letošnjem WOMEX-u konec oktobra v Sevilli, na katerem smo lahko neposredno preverili povedano, povzročil pravi izbruh navdušenja med zelo zahtevnim profesionalnim, praviloma zelo kritičnim občinstvom. Pri tem početju mu niso več pomagali poznani gostje, tudi očetovi prijatelji in sodelavci, kot je to še značilno za danes predstavljani album, ampak se je oprl zgolj na lastno skupino, z vsem opisanim pa pokazal, da ni noben posnemovalec, četudi spoštuje in uporablja očetovo »šolo«.

A vrnimo se z nekaj besedami še k albumu, s katerega boste tokrat slišali osem izmed objavljenih desetih skladb. Pri tem ni nepomembno, da jih je večina Vieuxovo lastno delo, pa še v treh, ki to niso – dve sta dveh drugih avtorjev, ena pa je tradicionalna mandinška – ga najdemo v vlogi aranžerja, prirejevalca njihove osnove. Morda je ravno tako zanimivo, da ni na albumu nobene skladbe Alija Farke Toureja, čeprav Vieux posamezne še danes na koncertih uvršča v svoj repertoar in čeprav se je Ali pri snemanju dveh za ta album pridružil sinu kot prvi kitarist. Dodatna zanimivost je seveda ta, da je drugi pomemben gost, ki je svoje prispeval k obema omenjenima posnetkoma, Bassekou Kouyate. Ta mojster igranja na n´goni je bil prav v minulem letu še posebej čaščen, seveda zaradi svojega prvenca »Segu bleu«, posnetega z lastno skupino Ngoni Ba. Seveda pa je bil tudi dolgoletni Alijev soigralec. Pri tem ne bo odveč opozoriti, da ti dve skladbi – njuna naslova sta »Tabara« in »Diallo« in ju boste v nadaljevanju slišali - izvede praktično samo omenjeni trio dveh kitar in n´gonija. (No, v drugi, resnici na ljubo, pomaga držati ritem z ropotuljo Eric Herman, sicer producent tega albuma in pomočnik glavnega snemalca na snemanju v studiu Bogolan v Bamaku v Maliju.)

Tudi obe skladbi, ki ju izvede Vieux v duetu z mojstrom igranja na koro Toumanijem Diabatejem in sta instrumentalni, ni prispeval Diabate, kot bi morda pričakovali. »Toure de Niafunke« je priredba mandinške tradicionalne skladbe. Seveda je posvečena Aliju Farki Toureju, ki je praktično večji del svojega zrelega življenja preživel v Niafunkeju in bil zadnja leta življenja tudi župan tega malijskega mesteca ali – morda bolje – malo večje vasi. Zaključno »Diabate« pa je Vieux napisal v čast Toumaniju Diabateju, s katerim jo je tudi prvič izvedel in posnel za ta album.

Ob omenjenih treh znanih imenih se kot gost na snemanju skladbe »Courage« in hkrati kot njen soavtor pojavi manj znani pevec Issa Sory Bamba. V tej skladbi pa lahko tretjič na albumu slišimo tudi n´goni Bassekouja Kouyateja. Čeprav ga posebej ne omenjajo, pa ni mogoče preslišati prispevka igralca na njarko, arhaične fulanske enostrunske gosli. To je Hassey Sarre, ki jih ima v rokah v pravkar omenjeni »Courage«, še prej pa v skladbi »Dounia«, ki jo boste slišali takoj v nadaljevanju oddaje. Kot posebnost naj omenim še nekakšen Vieuxov protoreggae z naslovom »Ana«, ki ga odlikuje nenavaden aranžma, saj se pri izvedbi njegovemu bazičnemu kitarskemu triu (kitara, basovska kitara in bobni), okrepljenemu z govorečim bobnom, pridruži še ameriška studijska zasedba, ki uporabi orgle in klarinet, dodatno električno ritem kitaro, trobento ter altovski in tenorski saksofon.

Ob vseh teh gostih in instrumentalnih in seveda tudi pevskih okrepitvah je po svoje zanimivo, da na tem albumu Vieuxova bazična petčlanska skupina – takšna, s katero sicer igra in je z njo nastopal tudi na promocijskih koncertih po njegovem izidu - skorajda ne dobi priložnosti, da bi se sama predstavila. Pravzaprav je tak samo uvodni komad »Sangare«, ki ste ga že slišali. Zato je že omenjen razkorak med pričakovanji, ki jih ustvari poslušanje tega albuma, in potem koncertnimi prezentacijami gradiva z njega še toliko bolj izrazit.

A če seštejemo vse opaženo in vsaj delno povedano ter dodamo še opisane okoliščine in obete, je to, kar boste v nadaljevanju poslušali, zagotovo eden izmed najbolj vznemirljivih diskografskih dogodkov v polju afriške popularne godbe v letošnjem letu.

pripravil Zoran Pistotnik