 Kultura> Art-areaArt-Area 103: presek umetnostnega leta 2007
Sreda, 26. 12. 2007
avtor/ica: mcolner
V tokratni Arteriji, oddaji za prežvekovanje dogajanja v polju sodobne vizualne umetnosti, zadnji v letošnjem letu, bomo premleli pomembnejše dogajanje iztekajočega se leta na domačem in mednarodnem prizorišču. V nadaljevanju bomo poskusili kar se da detajlno in celostno pregledati dogajanje ter ga s časovno distanco umestiti in ovrednotiti, predvsem pa vse naše poslušalce opomniti na pomembne dogodke, ki so se dogodili v naši globalni okolici. Več v nadaljevanju oddaje.
Vsekakor bo vsem ljubiteljem umetnosti leto 2007 ostalo v spominu predvsem po tako imenovanem Grand Touru, marketinškemu imenu za promoviranje največjih med največjimi. Prav v letu 2007 so se zgodili trije pregovorno največji dogodki v polju vizualnih umetnosti na globalni ravni. Tradicionalni beneški bienale, ki se krčevito oklepa svojega standardnega ključa prezentacije, kasselska Dokumenta, ki je letos z izjemno promocijo potolkla vse rekorde obiskanosti, ter velika kiparska predstavitev svetovnega dogajanja, Skulptur projekte Münster. Tem trem elitnim dogodkom se je tudi v skladu s trenutnim tržno usmerjenimi težnjami umetnostne scene pridružil tudi največji in najprestižnejši sejem Art Basel, ki pa terminsko ni nič kaj posebnega, saj se dogaja prav vsako leto.
V Sloveniji se je letos prav tako zgodila pompozna, nagnetena jesenska festivalska sezona ter malce lažje prebavljiva spomladanska in poletna sezona. Začelo se je natanko pred letom dni, s prednovoletnim odprtjem Trienala sodobne slovenske umetnosti U3 v Moderni galeriji, se nadaljevalo z Rdečimi zorami, 27. Grafičnim bienalom, terminsko preseljenim v september, Mestom žensk, festivali Break, Mesec fotografije, Bienalom neodvisne ilustracije. Podeljene so bile glavne nagrade v polju vizualnih umetnosti: Zlata ptica, nagrada skupine OHO in tik pred zdajci Jakopičeva nagrada.
Vendar moramo začeti seveda na začetku. V širšem smislu kulturne politike, ki tako v Sloveniji kot v splošnem v ekonomski in politični neprehodni trdnjavi Evropi seje semena novega neoliberalizma, je kulturniška in umetnostna sfera vse bolj prepuščena trgu. Tovrstni trendi se še najbolj občutijo na vzhodni strani nekdanje železne zavese, kjer so državni proračuni bolj obremenjeni in predvsem nižji, kjer se tako kot v Sloveniji prehod iz socialističnega sistema na področju kulture še niti ni začel dogajati in predvsem kjer okolja še niso povsem pripravljena na tržno gospodarjenje z umetnostjo.
Na žalost bruseljska centrala Evropske unije ne predpisuje proračunskega odstotka namenskih sredstev za kulturo, ampak ga zgolj toplo priporoča. Tako je priporočena stopnja, odstotek, namenjen kulturnim dejavnostim, 3.5 procenta. Tem predpisom sledijo številne bogate evropske dežele, kot na primer Nizozemska, Francija, Avstrija ali Švedska, ki so uspele na ta način dovolj uveljaviti svojo umetnostno srenjo, da je prepoznavna po celem svetu in redno prisotna na vseh večjih umetnostnih prireditvah. V Sloveniji je ta ista stopnja ostala oziroma počasi padala proti današnjim 2 procentom, kar pa se je večkrat izkazalo za nezadostno. Kultura v Sloveniji zaradi svoje majhnosti potrebuje še toliko večji poriv, saj je kulturniški trg zaradi majhnosti skorajda nemogoč.
Tako se je zaostrovanje izkristaliziralo pred nekaj dnevi, ko je Ministrstvo za kulturo na trg ponudilo naslednji letni Javni razpis za izbor kulturnih projektov na področju umetnosti in knjige. Tokrat lahko vsak izmed prijaviteljev prijavi zgolj štiri in ne več šest projektov kot poprej, kar je za producente, ki pripravljajo redne letne programe odločno premalo. Prav tako je odobritev vseh projektov čudež, razen v res izjemnih primerih.
Med vsemi vejami kulture je najnižje vrednotena in najbolj na udaru prav sfera vizualnih umetnosti, kjer se gnete daleč največ potencialnih ustvarjalcev in producentov tako iz polja povsem sodobnih umetnostih praks kakor tudi klasičnih zvrsti likovne umetnosti. Zaradi svoje specifike, ker predvsem med sodobnimi ustvarjalci ne upošteva nujno lokalnih specifik podalpske dežele in se ne nanaša na večno ogroženi slovenski jezik, ta branža prejema daleč najnižja sredstva, ki pa so povsem neenakomerno porazdeljena.
Razpis za leto 2007, ki je tako kot letošnji zamujal in prinesel rezultate sredi tekočega leta, ko je vsa produkcija že v pogonu, je dokončno potrdil velik pomik v desno tudi na področju kulturnih dejavnosti. Ta je po osvojitvi ostalih področij delovanja države doletela tudi kulturno sfero in tako ubila vse pretenzije po njeni politični in ideološki neodvisnosti. Sodobne umetnostne prakse so ponovno postavljene v kot na podlagi izbora članov komisij, ki nimajo posluha za tovrstne prakse. Do izraza je prišla močna regionalna politika oziroma kupovanje volilnih glasov na podeželju, ki je prizemljila in porinila na rob bankrota marsikatero organizacijo iz prestolnice.
Prav tako je velik šok doletel sicer redke tako imenovane neodvisne ustanove. Letošnji projektni razpis je namreč podelil največ sredstev ustanovam z dobrim finančnim kritjem. Te so med drugim Mestna galerija Ljubljana, Inštitut Jožeta Štefana, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje ter z njo povezana organizacija ArtNetLab. Nevladne ustanove imajo tako vse manj možnosti in garancije za nemoteno delo in vse manj priznanja, da so nujne in koristne za celostno delovanje civilne družbe.
Naslednja nič kaj ohrabrujoča vest je prišla s strani odgovornih za ustanovitev in izgradnjo novega Muzeja sodobne umetnosti v Ljubljani, ustanove, za katero si srenja sodobne umetnosti prizadeva že vrsto let. Pripravljena lokacija na Metelkovi še vedno sameva, saj se je zapletlo v sami zasnovi. Odločbo, da Muzej sodobne umetnosti ne bo samostojna ustanova, ampak zgolj odsek Moderne galerije, je prekričala odločitev, da se namesto muzeja z lastnim programom ustanovi skupno razstavišče nekaterih večjih domačih ustanov, ki takšne prostore že imajo.
Mačehovski odnos trenutnega vrha kulturne politike do sodobne umetnosti v Sloveniji dokazuje tudi zastoj pri prenovi osrednje institucije za moderno in sodobno umetnost, Moderne galerije. Zaradi finančnih mahinacij in predragih izvajalcev je prenova odložena na nedoločen čas, medtem ko Ravnikarjeva stavba brez vsakršnega programa sameva že skoraj leto dni.
V letu 2008 je tako na pobudo Galerij Alkatraz in Škuc program Moderne galerije prenesen v vrsto manjših galerij v Sloveniji, ki bodo tako lahko izrazile svojo podporo nebogljeni velikanki. Sporočilo je jasno, če je lahko brez kakršnih koli posledic zaprta osrednja ustanova, kakšno garancijo za delovanje imajo potemtakem manjše, neodvisne ustanove, do katerih nima država nobenih obligacij?
V tem slogu se odvijajo tudi manifestacije sodobne umetnosti, ki si za osrednje vodilo mnogokrat jemljejo prav nezavidljivo situacijo na lastnem področju. Tako je Trienale slovenske sodobne umetnosti U3 v svoji peti ediciji s selektorjem Jurijem Krpanom in kuratorjema Sandro Sajovic ter Tomažem Kučerjem povzel tegobe domačih umetnikov in skušal nekako preseči situacijo zaprtosti in prevelike finačne odvisnosti od državnih ustanov. U3 je izpostavil enajst umetnikov, ki naj bi v bližnji prihodnosti igrali pomembne vloge tako na domači kot mednarodni sceni, poleg tega pa se je temeljito lotil iskanja alternativnih možnosti financiranja umetnostne produkcije, aktivnega povezovanja z znanostjo in predstavljanju specifik trenutnega časa.
Med sodelujočimi so se tako našli Franc Purg v tandemu s Saro Heitlinger, Andrej Kamnik v družbi Dana Rosegaarda, Iztok Holc, Polona Tratnik, Srečo Dragan, Mark Požlep, skupina BridA, Nika Oblak & Primož Novak, Metka Zupanič, dvojec son:DA ter Viktor Bernik. V koliki meri so ali bodo omenjeni avtorji izpostavljeni na mednarodnem prizorišču, bo pokazal le čas, večje vprašanje je, na kakšen način naj bi izvedli ta veliki skok. Večina avtorjev tako imenovanega osrednjega modula razstave je dobila možnost bivanja na umetniških rezidencah v različnih državah, kar je tudi eden od možnih načinov hitrega vstopa na mednarodno prizorišče.
Štirje moduli prireditve so poleg same razstave ponujali detajlno raziskavo situacije v polju pridobivanja produkcijskih sredstev, prezentacije, okrogle mize, debate ter predstavitve avtorjev in njihovih del. Na žalost je tovrstna prireditev prevelik finančni zalogaj za slovenske razmere, tako je dokaj veliko sredstev prišlo iz zasebnih rok ali iz tujine. Vendar še zdaleč ne dovolj. Katalog petega trienala še vedno čakamo po skoraj letu dni od odprtja, razlog za zastoj pa tiči ravno v pomanjkanju sredstev. Prav tako je omenjeni trienale zaradi svoje pri nas inovativne forme, ambiciozne vsebine in majhne selekcije sprožil cel niz debat o tem in onem, ki so dodobra prevetrile občasno zatohel podalpski prostor in ustvarile verjetno najbolj razvpiti trienale do sedaj.
Prav tako se je v letošnjem letu odvil 27. grafični bienale, ki je prav tako preizkušal drugačne principe razstavljanja in se podal v svetove razširjene umetnostne produkcije. Namesto teženja h klasičnim grafičnim tehnikam se je bienale odprl proti sodobnejšim medijem, ki se izkazujejo kot reproduktibilni. Pri tem se sklicuje na teze slavnega filozofa Walterja Benjamina in na njihove teoretske izpeljave. Reproduktibilnost umetnosti je po besedah kustosov spremenila razumevanje kopije in originala, vplivala na nove pomene avtorstva, vlogo umetnika, tehnologa, povezavo med tehnologijo in umetnostjo.
Osrednja razstava v tivolskem gradu je prinesla različne poglede, nekakšen mednarodni pregled ustvarjanja v zadnjih letih. Tako so se na razstavi pojavila imena, kot so Goran Bertok, Dušan Pirih Hup, son:DA, Nancy Spero, Dan Perjovschi in drugi. Pomembna novost bienala pa je tudi razdrobljenost po različnih lokacijah v mestu, ki se je tako letos odvijal tudi v Cankarjevem domu z odlično razstavo Stigma, Mestni in Narodni galeriji, Galeriji Kapelica, Kresija, P74, Alkatraz ter v zasebnih in javnih prostorih.
Na mednarodnem prizorišču je verjetno največ pozornosti požel Beneški bienale, ki je zaradi svoje bližine vselej zanimiva destinacija slovenskih ljubiteljev umetnosti. Tokratna udeležba države Slovenije, ki jo v celoti in izdatno financira Ministrstvo za kulturo, je bila poverjena Mestni galeriji Ljubljana, komisarju Aleksandru Bassinu ter umetniku Tobiasu Putrihu. Ta je svoj projekt predstavil na odmaknjenem otoku San Servolo in galeriji A+A. Oboje se je seveda povsem izgubilo v izjemno široki ponudbi različnih razstav, predstavitev in ostalih dogodkov, ki okupirajo to mesto vsaki dve leti. Projekt Beneški, atmosferičen Tobiasa Putriha tako verjetno ni unovčil širše publicitete med obiskovalci prireditve, lahko pa je ponudil prijeten ogled zanimivih filmov v trušču raznorodne umetnosti.
Osrednja razstava v Arzenalih je bila kurirana izpod rok ameriškega strokovnjaka Roberta Storra in je nekako poskušala prikazati vrhove trenutne sodobne produkcije v svetu. Tako smo lahko med drugim občudovali dela avtorjev, kot so Nedko Solakov, Dan Perjovschi, Gabriele Basilico, Sophie Calle, Valie Export, Yang Fudong, Kim Jones, Ilya in Emilia Kabakov, Rosario Lopez, Bruce Nauman, Jason Rhodes in drugi. Poleg tega je svojo nebrzdano tržno komponento bienale še bolj neposredno kot kadar koli poprej nakazal z umetnostnim sejmom, ki se je vzporedno z ostalim dogajanjem odvijal v bližini Giardinov z najprestižnejšimi nacionalnimi paviljoni.
Drugo poglavje predstavlja Skulpturprojekt Münster, ki ga priredijo le vsakih 10 let. Od večjih festivalskih projektov se razlikuje po tem, da lahko vidimo poleg na novo postavljenih del tudi dela iz dolgega časovnega obdobja vse od 1977 do danes. Seveda se niso ohranila vsa dela, saj so mnoge javne postavitve namenjene razjedanju časa. Iz leta 77´ so se ohranile zgolj tri postavitve. Med njimi tudi Giant Pool Balls, Claes Oldenburg.
Letošnja razstava je vključevala dela 34 različnih kiparskih projektov iz 14 držav. Kurirali so jo priznani Brigitte Franzen, Kasper König and Carina Plath. Projekt si je letos ogledalo več kot pol milijona obiskovalcev. Nekatera dela so neposredno nagovarjala reakcijo publike, kakor je bilo tudi z inštalacijo Ise Genzken. Eden izmed najbolj poetičnih del je bila zvočna inštalacija Susan Philipsz pod mostom umetnega jezera v Münstru. Nekatera dela bo počasi prerasel čas, kot je zareza v zelen travnik oziroma ozka pešpot poljskega umetnika Pawela Althamerja. Njegov poseg, kot mnogi drugi, je motnja v vse preveč urejenem in nemško poštirkanem mestu, ki pa ga ravno najbolj nenavadne inštalacije umetnikov, kot so Kabakov, Susana Solano ali George Brecht, naredijo posebnega. Na naslednji Skulpturprojekt bomo morali počakati do leta 2017.
Leto 2007 je glede na prislovično težke kulturniške razmere ponudilo obširno in kvalitetno nabirko dogodkov, ki jim zaradi njihove količine proti koncu leta vse težje sledimo.
Začenši z galerijami, je Galerija Photon letos predstavila nekaj zelo odmevnih razstav. Med drugim je gostila polaroide kontroverznega japonskega fotografa Nobuyoshija Arakija in nazadnje šokirala s fotografijami Gorana Bertoka. Pripravila je skupinsko razstavo Prehajanja treh slovenskih fotografov - Bojana Salaja, Branka Cvetkoviča in Tomaža Gregoriča, ki so združili svoj skupni interes za upodobitve arhitekturnih motivov.
Tekom leta smo spremljali samostojne in skupinske razstave zastopanih avtorjev Tine Smrekar, Bojana Salaja, Boštjana Puclja, Tomaža Gregoriča, Branka Cvetkoviča in drugih. Prav tako je Photon v Muzeju novejše zgodovine pripravil razstavo poldokumentarnih fotografij skupine Pankrti, najodmevnejši pa je bil nedvomno Mesec fotografije, v okviru katerega je septembra kakor vsako leto zagnala paradno razstavo Photonic Moments na Ljubljanskem gradu, na katero so bili povabljeni kustosi, galeristi in kritiki iz Slovenije, Bosne in Hercegovine, Romunije, Bolgarije, Armenije, Azerbajdžana, Turčije in Poljske, ki so pripravili izbor avtorjev in njihovih del.
Galerija Ganes Pratt ima za seboj uspešno leto afirmacijsko leto. Predstavila se je na umetnostnih sejmih in resno zavzela svojo pozicijo komercialne, toda ne skomercializirane galerije, ki se posveča predvsem posredovanju slovenskih umetnikov na mednarodni trg. Proti koncu leta je uvedla nov segment individualne predstavitve hišnih umetnikov oziroma strokovno povedano "preview" za morebitne kupce in ostalo zainteresirano javnost. Umetniki tako enkrat na mesec predstavljajo svoje umetniško prakso in produkcijo, kar jim omogoča učinkovito samopromocijo in hkrati od njih zahteva artikulirano prezentacijo. V letošnjem letu je Ganes Pratt pripravil samostojne razstave skoraj vseh svojih varovancev, izmed njih naj zelo subjektivno izpostavimo razstavi Oil Stains, Rectangles and a gunshot Viktorja Bernika in Izgubljeni (ekrani) Saša Vrabiča kot dve najbolj celostni.
Festival Mesto žensk se je letos glasno smejal oktobra. Predstavil je obširen in izjemno kakovosten izbor predstav, razstav, literature, glasbe, delavnic in drugih spremljevalnih dogodkov, ki so obravnavali humor na vse možne načine. Karnevalsko zasnovan program je predstavil široko problematiko predvsem ženskega udejstvovanja znotraj umetnosti. Pod krinko humorja se je teme dotaknil s pridihom samoironije in burlesknosti, opozoril pa je predvsem na pomanjkanje obeh znotraj sodobnih umetnostnih praks, ki večinoma težijo k resnobnosti in intelektualiziranju.
Festival Mesto žensk je letos dejansko ponudil zabavno vsebino in raznolike umetniške izraze ter z elementi šokantnosti, nepredvidljivosti, cirkuškega in splošne neposrednosti pričakovano povzročil neravnodušne odzive publike. V spominu ostajajo predvsem razstava Humor dela v galeriji Škuc, koncert Kevin Blechdom v Menzi na Metelkovi in performans Myriam Laplante v Mali galeriji. Razstava Humor dela je bila grenko-zabavna, zelo ilustrativna in nekoliko apatična zgodba o eksistencialnih problemih kulturnih delavcev, s katerimi se je bilo zelo lahko poistovetiti. Američanka Kevin Blechdom je na Metelkovi razdivjala publiko z bizarnimi komadi o ljubezenskih razmerjih, Myriam Laplante pa dobesedno razbila mit o volku in sedmih kozličkih.
Galerija Alkatraz je kakor vedno svoj program tudi letos krojila po standardni nedefinirani in precej odprti programski liniji in predstavila nekaj zanimivih projektov. Gostila je projekte predvsem slovenskih umetnikov, ki so se menjavali v izjemno gostih frekvencah za tako malo, a zelo dejavno prizorišče. Med drugim so razstavljali Julij Borštnik, Kitch, Arjan Pregl, Gorazd Krnc, Janez Korošin in Lado Jakša, Andrej Morovič in Goran Medjugorac, Neven Korda, BridA, Marko Kovačič ter Nika Oblak in Primož Novak. Na Slovaškem je predstavila uspešen projekt Galapagos Damijana Kracine in Vladimirja Lebna, v kategorijo tujih razstavljalcev pa so se uvrstili mdr. skupinski projekti Čaj z Melokom Prossim, razstava plakatov multimedijskega centra Mama iz Zagreba, Stefanie Busch in Patrick Ward ter Tejal Shah in Waheeda Mallulah v okviru Mesta žensk. Alkatraz tako strumno nadaljuje svoje poslanstvo komunikativne in interdisciplinarne galerijske platforme, usmerjene k vzpostavljanju diskusije predvsem z lokalno umetniško skupnostjo.
Galerija Alkatraz se je posodila svoje prostore tudi festivalu Break 2.4, ki se je novembra parazitsko naselil po različnih ljubljanskih prizoriščih. Glavna rdeča nit festivala je bila tema Potemkinove vasi, katere oblike pod gesli ponarejanje, spektakel, iluzija, fasada, transparentnost, prevara, propaganda itd. so v kontekstu sodobnega časa in prostora raziskovali sodelujoči projekti. Festival Break je zagnal razmislek o socialnih, političnih in kulturnih pogojih ustvarjanja, produkcije in prezentacije kakor tudi o individualnih poteh prehajanja med iluzijo in njeno demistifikacijo. Festival je dogajanje pospremil z vrsto manjših aktivizmov, kot so na primer Tek za umetnost, simpozij (Kje so) množice za umetnost in performans Moje življenje z umetnostjo.
Letos se je kot osvežujoča novost na umetnostni sceni pojavil Bienale neodvisne ilustracije. Njegov namen je izpostaviti ilustracijo kot samostojno neodvisno vizualno formo in jo s tem potegniti iz na videz manjvrednostne dopolnilne vloge. Vse do naslednjega leta, kolikor bo bienale trajal, bo na različnih lokacijah in dogodkih v Ljubljani predstavljenih 41 avtorjev in skupin, ki nam bodo pokazali svoj spekter risanih in klikanih podob. Bienale se seli še v Maribor in v Beograd.
Letos so torej kulturno zgodbo krojili humor, utopija, vprašanja o prihodnosti, eksistencialna problematika in neobremenjena kreativa. Mi se, izčrpani od umetnosti, mečemo v objem brezbrižnega decembra in čakamo nove stimulante v letu 2008.
Na domačem prizorišču je velika uganka predvsem, kaj se dogaja z galerijo Kapelica, ki je v zadnjem času nekoliko izgubila svoj blesk. Pritegne manj obiskovalcev, kar je pravzaprav protislovno, saj zadnje čase mnogo sodelujejo tudi z drugimi organizacijami in bi bilo pričakovati, da bodo dobili v galerijo širše in bolj pestro občinstvo. Tako ne moremo trditi, da je galerija manj obiskana zaradi programa, saj so tudi v letošnjem letu gostili zelo kvalitetne tuje in domače performerje.
Omeniti gre predvsem neobdelan performans dive losangeleške queer umetniške scene Vaginal Davis, v organizaciji Aksiome. Diva je nastopala le par minut, obiskovalce, ki so pričakovali dreg šov, je nedodelan, surov govor pustil zbegane in prazne, vendar je ravno zaradi svojega ikonoklazma velike zvezde sodobne umetniške scene Venese Beecroft, dosegla željen učinek pri gledalcih. Kapelica je nedavno v sodelovanju z Zagrebško organizacijo Kontejner gostila performerko Liso Bufano, ki je kljub zapletom z rekviziti pustila močan vtis.
V maju so gostili tudi Duo Eclipse. Umetnici, ki ju spodbujajo že od samega začetka delovanja, sta prikazali konsistentno nadaljevanje svoje performativne prakse. Galerija jima je že od prve produkcije Zajtrk na travi leta 1999 ponujala varno zavetje in proste roke za kreacijo svojih pravljičnih zgodb, ki so vedno ostajali umetniški, a znotraj erotičnega in pornografskega diskurza.
Omeniti velja tudi verjetno najbolj zabavno razstavo v preteklem letu, pri kateri so ponudili razstavno mesto Grafičnemu bienalu, razstavo Monsinour Ferrille pa je programsko organiziral StripCORE. To je bila odlična parodija sodobne vizualne stripovske kulture. Tako kot že nekajkrat v prejšnjih letih je StripCORE popolnoma natlačil Kapelico s stripovskim materialom in nam ponudil svojevrstni zabaviščni park, poln politične ironije in družbenega sarkazma. Razstava je smešila vse tiste nedoživete heroje, ki popolnoma odvračajo bralce od realnosti.
Galeriji Kapelica se v njenih začetkih leta 95´ očitalo, da je preveč profilirana in enosmerno naperjena v ekstremne performativne prakse, kasneje se je vedno bolj posvečala umetnosti, ki se povezuje s tehnologijo in znanostjo. Zadnje čase pa gosti vedno bolj bogat program in škoda je, da publika tega ne prizna.
V neposredni bližini Kapelice v Kiberpipi deluje tudi galerija 404, ki se mnogokrat znajde v zagati, saj je prostor, v kateri naj bi domovale predvsem inštalacije avtorjev mlajše generacije, ki raziskujejo pojavljanje računalniških softwareskih tehnologij na področju umetnosti. Razstavljajo tudi photoshop ilustracije, videe. V njihovem programu velja omeniti predvsem inštalacijo makete nefunkcionalne avtoceste MicrocosmoZ umetnice Nadine Kachornnamsong in nedavno razstavljen objekt Maje Smrekar Cassio:PIA. Za izpeljavo tovrstnih projektov je Kiberpipa s svojim timom računalniških strokovnjakov Error vsekakor kar najbolj kompetentna in zanesljiva. Vendar pa se bogat Kiberpipin program neprestano zažira v razstavljene objekte. Večino inštalacij deluje s pomočjo elektrike, zato so na otvoritvah izredno lepe, igrive in privlačne, vendar jih v času trajanja razstave mnogokrat najdemo ugasnjene, žalostno zapuščene in porinjene v kot. Taka je, kot kaže, usoda galerij, ki so organsko vključene v multimedijske centre.
Ampak glavno je, da predstavljaš dobre umetnike in tega G404 ne moremo očitati. Omeniti pa je potrebno predvsem galerijo, ki ima že dolgo tradicijo in nekakšen renome, ki pa je zadnje čase zelo majav. Govorimo o galerijskem prostoru KUD-a France Prešeren, za katerega nam enostavno ni jasno kako se oblikuje programska shema. Načeloma prevladujejo fotografske in stripovske razstave, ki so mnogokrat tudi zelo dobre, že če se spomnimo razstave stripov Izarja Lunačka in fotografske razstave Petre Petan ter Alija Taptika v okviru Meseca fotografije. Vendar je selekcija projektov prepuščena naključju, saj so kuratorski kriteriji za izbor razstav popolnoma nedorečeni. KUD-ova galerija nima vizije.
Za konec bi omenili še mednarodni sistem prezentacije umetnikov in dizajnerjev Pecha Kucha, ki je namenjena neodvisni samopromociji avtorjev na področju vizualnih komunikacij. Oblikovala sta ga na Japonskem živeča angleška oblikovalca, ki sta na ta način sprva želela zgolj promovirati svoj center za oblikovalce. Model se je izkazal za izredno učinkovitega in se do danes razširil že na 83 držav. V Ljubljani pa ga organizirajo v Tobačni tovarni na številki 6. Pravila igre so sledeča: vsak izmed avtorjev ima na voljo 6 minut in 40 sekund, v katerih lahko pokaže največ 20 podob svojega dela. Do sedaj je Pecha Kucha potekala že štirikrat. Kljub temu da se organizatorji niso posluževali običajnih kanalov medijske promocije, pa je bila publika naravnost množična. To nas tudi ne čudi, saj se vsakič predstavi 10 avtorjev iz praktično vseh zvrsti tako imenovane širše vizualne produkcije.
Zaradi časovne stiske smo se ustvarjalci oddaje odločili za lasten izbor dogodkov in razstavišč in ob veliki produkciji zavestno izpustili nekatere ustanove z zanimivimi programi v tem polju; tako je ostal neobdelan program galerije Škuc, galerije P74, Zavoda SCCA in nekaterih ostalih pomembnih producentov. S strani ekipe tokratne Arterije je bilo to za danes in za letos vse, lep pozdrav in na slišanje zopet drugo sredo v mesecu januarju, ob isti uri, na valovih Radia Študent. Oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Maja Lozič, za tehnično izvedbo je poskrbel Božo, bral pa je Rok.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=13839
|