Lansko jesen je luč sveta ugledala knjiga oziroma vodnik z naslovom Galapagos, ki je tako dokončno zaključil večletna multi-medijska in med seboj prepletajoča se projekta Galapagos in Animal Tour. Oba projekta tako povezujemo v eno sámo zaključeno celoto, različna imena pa lahko pripišemo zgolj formalnim birokratskim zahtevam zavoljo pridobivanja sredstev.

Za svojo izhodiščno točko Galapagos jemlje fenomen razvojne teorije Charlesa Darwina, ki je prav na tem odmaknjenem otoku raziskoval preprosta živa bitja in njihove značilnosti ter na podlagi tega razvijal svojo še danes veljavno teorijo o nastanku živih bitij. Vendar se mnenja o nastanku sveta vselej krešejo, saj je človeška civilizacija razpeta med racionalno ter iracionalno razlago svojega nastanka, na biološko in religiozno teorijo.

Umetnika Damijan Kracina in Vladimir Leben sta od leta 2004 dalje ustvarjala vzporedni svet resničnega Galapagosa kot imaginarno, sanjsko deželo z nenavadnimi, skoraj pravljičnimi bitji, ki sobivajo v njihovi tekstovno vizualni pripovedi o tem nenavadnem otoku. Pozicija avtorjev je v tem smislu predvsem opozarjajoče ekološka. Zemeljska obla je že kakšni dve stoletji zaradi nebrzdanega človekovega poseganja v naravo na veliki preizkušnji. Mnoge živalske in rastlinske vrste so ogrožene, na svetu zmanjkuje prostora za prebivanje vseh pripadnikov človeške rase, ki kot superiorna bitja izrivajo svoje živalske sorodnike iz njihovih habitatov.

Kljub temu pa smo ljudje tudi razumska bitja, saj povsem dobro vemo, kaj nas čaka ob nadaljevanju tovrstnega početja v ne tako oddaljeni prihodnosti. Zaradi nebrzdanega egoizma, pogojenega z načeli in vrednotami trenutne družbe, se pač odgovornost za prihodnost planeta prenaša na naslednje generacije. Vendar so prihajajoče generacije vzgojene v svetu popolnega materializma in egoizma, ki ne obeta nenadnega ozaveščenja v tej smeri.

Umetniški projekt se izkazuje kot nekakšen paralelni svet, kjer je mogoče pravzaprav vse. V Galapagosu se srečujejo različni umetnostni žanri in mediji, prepleta se živahna domišljija in brezmejna ustvarjalnost. Projekt je bil zasnovan in večinoma izveden na način obsežne prostorske inštalacije, kjer je Vladimir Leben v svojem perfekcionističnem slogu poskrbel za slikarski del, Damijan Kracina pa je ustvaril risbe in skulpture, ki so mnogokrat bolj spominjale na lutke ali dejanske nagačene živali.

Ustvarila sta topografijo pomanjšanega Galapagosa, izdelala njegov virtualni zemljevid ter posnela fotografije svojih nenavadnih živalskih junakov v naravnem okolju. Vse to je podkrepljeno z dejanskimi proto-biološkimi definicijami in uvedbo latinskih ter slovenskih imen predstavljenih vrst.

Galapagos je kot razstavni projekt prav tako zaznamovan z dolgo potjo predstavljanja in dopolnjevanja osnovne konstelacije. Svojo izvorno postavitev je doživel v Galeriji Alkatraz leta 2004 ter se nato podal na nekaj let dolgo turnejo, s kakršno se lahko pohvali le redko kateri projekt te vrste na domači grudi.

Leta 2005 je bil kot zaključena celota zavrnjen kot potencialni udeleženec Beneškega bienala, čeprav je v svojem času kljub uporabi večinoma klasičnih medijev s poudarkom na slikarstvu in skulpturi veljal za izjemno aktualnega, če ne celo trendovskega na vseskozi se spreminjajoči umetnostni sceni. Sledile so postavitve v zagrebški galeriji Prošireni mediji, mariborski Kibli, splitski galeriji Ghetto, celjskem Likovnem salonu, v Škofji Loki, Grazu, Kopru, Benetkah in Pančevu.

Knjižna izdaja je zasnovana kot vodnik po sanjski deželi umetniškega dvojca - Galapagosu, čeprav je njena končna oblika predvsem in povsem kataloške narave. Predstavlja končni pregled delovanja projekta z vsemi pripadajočimi teksti in izjemno razkošnimi barvnimi reprodukcijami.

Teksti tako nihajo med kuratorsko zasnovanimi vsebinskimi in formalnimi razlagami ter interpretacijami projekta tretjega člana ekipe, kuratorja Tevža Logarja. Med vsebino so predstavljeni tudi opisni teksti samih avtorjev, poezija sodelujočih avtorjev – Janija Pirnata in Tee Hvala – ter nenazadnje afirmativne izjave uglednih strokovnjakov, ki so sodelovali pri različnih postavitvah in gostovanjih projekta Galapagos.

Elementi celostne inštalacije se tako povezujejo v čudovito zaključeno celoto in povezujejo dva različna pristopa do ustvarjanja, ki se učinkovito dopolnjujeta. Čarobne, barvno močne in kontrastne slikarije Vladimirja Lebna v odlični simbiozi sobivajo z večinoma prostorskimi objekti Damijana Kracine.

Njuna prispevka v končno celoto se zlahka ločita in kažeta na posamezno avtorstvo, čeprav le-to ni nikdar eksplicitno zapisano, ne na razstavah ne v knjižni obliki. Skrivnostni imaginarni svet, ki na eni strani grozeče preti iz nekaterih tako ali drugače upodobljenih figur, na drugi pa ubira povsem utopične vzvode neobremenjenega sobivanja različnih pravljično živalskih vrst, tako subtilno opozarja na globalne tegobe trenutnega časa, ki je neizprosen do premnogih živih bitij.

Oba avtorja in njuni sodelavci so z veliko ustvarjalno vnemo in željo po razvoju in prezentaciji projekta uspeli na eleganten način zaključiti zgodbo projekta Galapagos. Ta se je na vsakem gostujočem razstavišču prilagodil prostoru in se predstavil v drugačni obliki kot posledice neprestanega dopolnjevanja in nadgradnje. Na ta način tudi knjižna izvedba ne zmore nazorno prikazati vseh različnih postavitev in kontekstov, kljub temu pa s svojo oblikovno privlačnostjo in izjemno preprosto, a dokaj informativno vsebino vodi do prepričljive ohranitve pomembnega dela domače umetnostne produkcije.

Po sanjski deželi Galapagos se je sprehajal Miha Colner