JOVANOTTI: Safari (Universal Music Italia, 2008) (ponovitev 22.2. '08 ob 10.00) Petek, 15. 2. 2008 avtor/ica: Boris V.
Tokrat se bomo potopili v poezijo, melodijo, ritem - UAAU - energijo najnovejše plošče Lorenza Cherubinija, bolj znanega kot Jovanotti, z naslovom Safari, ki je izšla januarja letos. (v celoti!)
* Lorenzo Cherubini, bolje poznan pod psevdonimom Jovanotti, je izdal svoj dvanajsti album z naslovom Safari. Pri tem seveda ne štejemo množice albumov v živo in raznih kompilacij ter stranskih projektov. Kljub fenomenalnemu uspehu, ki ga vsak njegov izdelek doživlja pri naših zahodnih sosedih pa tudi širše po Evropi, je bizarno, da se ga v Sloveniji ljudje spominjajo večinoma po hitih iz prve polovice devetdesetih. Govorimo o komadih Piove, Serenata rap, Penso positivo in L'ombelico del mondo, čeprav je od takrat izdal še pet studijskih albumov. Lorenzo je eden resničnih velikanov ne zgolj italijanske, temveč tudi svetovne glasbe. Tega naziva mu seveda ne pripisujemo zaradi njegove izjemne prodajne uspešnosti, ampak zaradi besedil, glasbe in energije, ki se vedno znova sprosti ob poslušanju njegovih komadov. Da bi bolj spoznali zadnjo ploščo »Safari«, jo dajmo v kontekst in na kratko preglejmo Jovanottijevo zgodovino.
V glasbeni svet je aktivno vstopil že na začetku osemdesetih, ko je bil DJ na raznih radijskih postajah in diskotekah. Leta 1987 izda single »Walking«, leto kasneje pa svoj prvi album »Jovanotti for president«, ki pa še zdaleč ne nakazuje smeri, na katero je stopil kasneje, čeprav se nikoli ni povsem oddaljil od rap in funky zvoka, ki je ga zaznamoval na začetku njegove glasbene poti. Mirno lahko rečemo, da prvi albumi, nekako do leta 1991, nimajo takšne vrednosti kot tisti, ki sledijo in pokažejo Jovanottijev pravi obraz. Kljub vsemu lahko iz te prve faze izpostavimo komade, kot so »Ciao mamma« in »La gente della notte«. V letih od 1991 do 1994 pa se na platah Una tribú che balla, Lorenzo '92 in Lorenzo '94 izkristalizirajo Jovanottijevi pravi interesi, ki so: družbena ozaveščenost, energičen pristop in seveda ljubezenska tematika.
Prvi mednarodni vrhunec doseže leta 1994 s plato Lorenzo '94 in komadi »Penso positivo«, »Piove«, »Serenata rap«. V okviru takratne evropske turneje nastopi tudi v Ljubljani. Nato pa pride do preobrata v njegovem glasbenem izrazu. Tri leta kasneje namreč izda ploščo »L'albero« oziroma »Drevo«, ki se zdi svetlobna leta daleč od njegovih prejšnjih izdelkov. Velik vpliv na to so imela njegova številna popotovanja po celem svetu in dejstvo, da je plato snemal v Afriki, kar se v tej plošči očitno odraža. »L'albero« prevevata neverjetna energija in udarnost, zrelost glasbe in besedil pa je na čisto novem nivoju. Leta 1999 izide plošča »Capo horn«, ki je že bolj elektronska, leta 2002 pa izda ploščo »Il quinto mondo« - »Peti svet«, ki je izredno močno zaznamovana z zvoki Latinske Amerike, kjer je Jovanotti živel nekaj časa. Na tej plati sodeluje, recimo, tudi z legendo brazilske glasbe Carlinhosom Brownom na komadu »Salato parte uno«.
Energija te plošče je na nivoju prejšnjih, Jovanotti pa se še bolj poglablja na eni strani v filozofske tekste, na drugi pa v optimistične in ljubezenske komade. Jovanottijevo delo na splošno karakterizirajo predvsem energičnost, svoboda, optimizem in potovanje po glasbenem svetu brez predsodkov. Poslušalca ne podcenjuje in v kontekstu njegovih družbeno-politično ozaveščenih pesmi tudi njegovi najbolj nežni in preprosto napisani ljubezenski komadi ne delujejo poceni in niso hvaležna tarča cinikov. V komadu »30 modi per salvare il mondo« tako pravi: »Obstaja trideset načinov za rešit svet, ampak en sam način, da svet reši mene: da hočm bit jest s tabo, da hočš bit ti z mano.«
Njegova predzadnja plošča »Buon sangue« iz leta 2005 pa predstavlja spet novega Jovanottija, ki smo ga delno spoznali že na plošči »Capo horn« iz leta 1999. »Buon sangue« je posnel z novim bobnarjem Myliousom Johnsonom iz Bronxa, kar je precej spremenilo zvočno sliko in ritmiko zadnjih dveh plošč v primerjavi s prejšnjimi. Glasba se je precej poenostavila, tako ritmično kot v številu prepletenih inštrumentov in kompleksnosti aranžmajev, kar je bil od leta '97 njegov zaščitni znak. To pa se je na žalost odrazilo v izgubi tiste divjine in značilne energičnosti, kar je slišno tudi na zadnji plošči »Safari«. Vendar kar je Jovanotti izgubil na energiji, je dobil na zrelosti, to pa potrjujejo teksti, ki so lahko na prvo poslušanje prezahtevni, toda hkrati tako domači in lahko sprejemljivi. Njegova besedila zaznamujejo predvsem nizanje premišljenih metafor in ukvarjanje z raznimi tematikami, od prevzemanja odgovornosti, opozarjanja na ekološke probleme do tisoč in enega načina za izpovedovanje ljubezni.
In že smo pri letos izdani plati »Safari«, ki hodi po poti, ki jo je utrla že njena predhodnica. Prvi single s te plošče »Fango« oziroma »Blato« je, kot se je pričakovalo, hit in najbolj predvajana pesem na italijanskih radijih, plošča pa je že na prvem mestu po prodaji. Ampak to so le nepomembni detajli, kajti moč te plošče se spet skriva predvsem v besedilih. Tukaj je treba omeniti, da se pozna, da šteje Jovanotti že 41 let, to pa se seveda odraža v njegovem pristopu do glasbe. Plošča je, generalno gledano, bolj umirjena kot prejšnje, kar sicer ni slabo, vseeno pa je vredno izpostaviti nekaj stvari, ki lahko zmotijo predvsem tiste, ki poznajo Jovanottijev celotni opus.
Največja kritika leti na ritem sekcijo. Plošča gre nekako mimo brez enega samega ekscesa Jovanottijevega basista skoraj od vedno izredno priznanega Saturnina, ki je znal precej zaznamovati nekatere stare albume. Svoj delež pri umiritvi ima tudi že omenjeni bobnar Mylious Johnson, za katerega se zdi, da preveč ukaluplja ritem cele plošče, saj tolče precej standardno. Medtem ko so bili bobni prej veliko bolj svobodni, zvenijo sedaj programirani, kar celi plošči odvzema precej čara. Jovanotti je v nekem intervjuju dejal, da ne bo delal več angažirane glasbe, ampak samo še ljubezensko. Tako je pet od dvanajstih komadov s »Safarija« prav takšnih, posebej pa bi izpostavili »Punto«, pri kateri sodeluje svetovno znani Sergio Mendes in »Come musica«, kjer Jovanotti poje: »Vem, da se je to že zgodilo, da so se drugi že ljubili, to ni nč novga, ampak ta najina ljubezen je kot glasba, ki se ne more nikol končat.«
Od drugih gostov na plati bi omenili kitarista Bena Harperja na otvoritvenem komadu »Fango«, italijanskega kantavtorja Giuliana »Negramaro« Sangiorgija pri naslovnem komadu »Safari« in še Michaela Frantija iz legendarnega benda »Spearhead« na »Mani libere 2008«. S Frantijem je Jovanotti sodeloval že na plati »Capo Horn« iz leta '99, kot takrat pa se zdi, da njuna nedvomno velika talenta nekako nista kompatibilna, saj je tudi ta kolaboracija dokaj bleda. Drugače pa so komadi tekstualno sestavljeni iz nizanja vtisov in metafor, tako da bi besedila lahko brez težav stala zgolj v pisani obliki.
Lorenzo Jovanotti nas s to ploščo dejansko pelje na zvočni safari, a si v prihodnosti vseeno želimo spet malo več divjanja in kričanja. Poslušalcem pa priporočamo tečaj italijanščine, da bodo lahko v celoti začutili to, kar Jovanotti in ekipa vedno znova ponujajo.
