 Politika> OFF KomentarZADREGE OB RAZGLASITVI NEODVISNOSTI KOSOVA
Torek, 19. 2. 2008
avtor/ica: Boris V.
Skupščina Kosova je razglasila neodvisnost od Srbije in slavje Albancev ter jeza in obup Srbov se je pričelo. Če ne zapademo v nobeno od teh čustvenih stanj, lahko lažje ocenimo ta dogodek in ga umestimo v svetovni politični kontekst.
Skupščina Kosova je razglasila neodvisnost od Srbije in slavje Albancev ter jeza in obup Srbov se je pričelo. Če ne zapademo v nobeno od teh čustvenih stanj, lahko lažje ocenimo ta dogodek in ga umestimo v svetovni politični kontekst. Enostranska razglasitev neodvisne države Kosovo in postopno mednarodno priznanje le-te kristalno jasno pokaže realno stanje napisanih mednarodnih pravil, ki - kot neke vrste »hommage« naravi - primat vedno znova prepuščajo tistim nepisanim.
Da ne bo pomote, tukaj ne zanikamo načelne pravice kateregakoli naroda, da si svoje življenje na področju, kjer prebiva, uredi tako kot njemu ustreza. V bistvu skepsa do obstoječega družbenega in s tem tudi pravnega reda naredi vse to bevskanje zaradi državnih meja še toliko bolj bizarno. Ampak gledano takole, čisto naivno, vseeno obstaja par stvari, ki zbodejo povprečnega političnega nerealista.
Na prvem mestu je seveda odnos mednarodne skupnosti do Kosova in njegovih političnih aspiracij, ki so s to razglasitvijo vsaj formalno dosegle uresničitev. Ta odnos pa je popolnoma oportunističen in poln dvojne morale. Čeprav je ruski predsednik Vladimir Putin popolnoma neverodostojen pri zagovarjanju mednarodnega prava, je postavil pomembno vprašanje Evropski uniji. Zakaj ob Kosovu ne prizna tudi severnega, torej turškega dela Cipra? In zakaj ne podpre teženj in zahtev Kurdov po ustanovitvi svoje države? Zakaj jasno ne zahteva od svoje članice Španije, da omogoči isto pravico tudi Baskom in Kataloncem?
Odgovor je seveda zato, ker je Evropska unija ena od piscev pravil, ne pa tudi ena od tistih bednih igralcev, ki jih morajo upoštevati. Čeprav je razglasitev neodvisnosti Kosova v čistem nasprotju z veljavno resolucijo Združenih narodov 1244, ki naj bi zagotavljala ozemeljsko celovitost Republike Srbije, to svetovnih sil ne moti pretirano.
Le še en ovinek več, pač. Tukaj je treba izpostaviti, da zvenita tako Srbija kot Rusija precej patetično in smešno, ko kategorično zahtevata spoštovanje mednarodnega prava. Vendar je prav tako smešna Evropska unija, ki pošilja na Kosovo misijo EULEX, kar je sestavljanka iz besed Evropska unija in LEX - po latinsko zakon. Torej misijo, ki naj bi uveljavljala zakon v državi, ki je z vidika Združenih narodov nezakonita. Vendar bo tudi ta nezakonitost le začasna, saj bodo priznanja naredila svoje.
V neugodni situaciji je posebej generalni sekretar Ban Ki Mun, od katerega Srbija zahteva razveljavitev razglasitve neodvisnosti Kosova in ki bi moral to glede na omenjeno resolucijo tudi storiti. Vendar si je težko predstavljati, da bo Ban Ki Mun to storil, ko je pa že toliko pomembnih držav, z Združenimi državami na čelu, Kosovo že priznalo. Še en dokaz impotence Združenih narodov. Na splošno je mednarodna skupnost zašla v slepo ulico, iz katere bo prišla le tako, da bo raznesla zid pred seboj, odpeljala naprej in se pretvarjala, da je tam cesta od vedno bila.
Ko smo že pri politiki Evropske unije, poglejmo še politiko naše deželice. Ta, kot vedno, sestoji iz čakanja in oklevanja. Domače televizije so dale posnetek protestov v Beogradu na »repeat« in tako so se gledalci lahko nagledali uničevanja in razbijanja, čeprav je bilo govora o le nekaj sto navijačih, ki jih ne bi smeli vzeti za resnega pokazatelja stanja v katerikoli državi. Ta drhal je razdejala tudi slovensko veleposlaništvo, Slovenija pa je napela mišice.
Sicer vedno umirjeni predsednik Danilo Türk je to celo označil za hudo kršitev mednarodnega prava. Kar je cinizem prve vrste. Slovenija napoveduje priznanje države, ki je samostojnost razglasila v nasprotju z odločitvami Združenih narodov, bivši pomočnik generalnega sekretarja te organizacije pa kot hudo kršitev mednarodnega prava omenja uničenje ene stavbe.
Za drugo muzanje avtorja tega teksta je poskrbel evroposlanec in odposlanec Evropske unije za Srbijo, Jelko Kacin, ki je dejal, da bi morala biti slovenska politika do vprašanja Kosova načelna in ne žrtev takšnih ali drugačnih interesov. Isti Kacin je namreč ob napadu ZDA na Irak marca 2003 dejal, da Slovenija napad sicer obžaluje, vendar je sedaj poglavitno, da pridejo, kot se je izrazil, slovenska podjetja v Iraku do korita. Duhovni preobrat vreden samega Drnovška.
Ampak vprašanje, ki ga je tudi vredno postaviti, je, zakaj se Srbija sploh tako trudi obdržati Kosovo. Če je Kosovo res sveto srbsko ozemlje in je res izvor srbskega naroda ter srce Srbije, zakaj je bilo potem vsa ta desetletja najrevnejši del tako prej Jugoslavije kot potem Srbije. Kot je dejal član predsedstva srbske Liberalno demokratske stranke in zgodovinar Nikola Samardžić, je Srbija predolgo na Kosovo izvažala samo nasilje in aroganco.
Obstaja pa tudi druga teza, ki bi vsakega napihnjenega srbskega patriota precej razburila. Kosovo je z vso svojo revščino predstavljalo Srbiji zgolj breme, edini način, da se ga znebi, pa je bil, da se ji ga vzame. In za to je poskrbel Slobodan Milošević. Ali je to res, presodite sami, nobene sodbe pa ne potrebuje dejstvo, da je pravo, sploh pa tisto mednarodno, danes v istem rangu kot rojstnodnevne čestitke. Vsi jih izrekamo, le redkokdo jih misli resno.
Ob zadregah ob razglasitvi neodvisnosti Kosova se je muzal Boris.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=14373
|