V samozaložbi Oddelka za čisto in praktično filozofijo pri NSK je izšla kratka monografija Omračitev uma, ki jo je v svojem izjemnem slogu spletel dolgoletni raziskovalec lažnosti vseh nominalnih resnic, filozof skeptik in pridigar objestnega zadovoljevanja ugodju Peter Mlakar. Pred tem je pri NSK izdal že dobro kopico filozofskih in poetičnih razprav, kot so Spisi o nadnaravnem, Uvod v Boga, Hribi in doline, Gorska roža in Reden an die deutsche Nation. Mlakar je pripoved dramsko zaokrožil v celoto s tem, da je osrednji del namenil izvajanju o lažnosti resnice, uvod in epilog pa je začinil s tem, kar imenuje „naš cilj“, - z užitkom.

Prvi dve noveli nas rahlo in prijetno presenetita. Za razliko od strogega pridigarskega stila sta napisani v popolnoma pripovedni formi, ki nas s svojimi mehkimi, a nazornimi opisi kopulacij in drugih telesnih prepletanj, seksualno vzburita. V njih se kot rdeča nit vleče izjava o nesmislu kakršnega koli zanikanja seksualne naslade in ugajanja užitkom. V noveli Prestop je opisana transformacija objekta našega poželenja iz partikularnega v obče poželenje po vsem in vsakomur, ki lahko ugodi trajnosti našega užitka. Ta prestop nam postane v celoti jasen šele na koncu knjige v razpravi Zakaj ljubezen in ena oblika rešitve. Tudi v tej pripovedi Mlakar nekoliko sprosti formo govora in postane bolj nazoren. Opevano in romantizirano ljubezen pripelje do njene nediskriminatorne oblike totalne zadovoljitve.

Osrednji del knjige sestavljajo tri filozofske razprave Gradovi v oblakih ali prolegomena v vprašanje o realnosti, Spodbijanje in Ne-resnica in resnice. Za Mlakarja je možnost govora o neki neizpodbitni resnici, ki se v različnih filozofijah nanaša na neizpodbitnost izkustvenega mišljenja ali obstoja metafizične entitete, popolnoma nemožna. Vendar za izjavljanje totalne skepse glede možnosti spoznanja in obstoja resnice ne moremo uporabiti neposrednih izjav, saj bi jih na ta način nemara postavili kot resnice o neresnici. Zato je za Mlakarja ključnega pomena estetska forma pisanja, ki vsebuje formaliziran filozofski govor, prepleten z biblijskimi parafrazami, ponavljanjem in v katerega se vrivajo na videz vulgarni vložki. Njegovo pisanje je performativno. Prav v vsak stavek vplete anahronije, paradokse in kontradikcije, ki postanejo glavni nosilec vsebine, ki jo sporoča.

Dvoumne sugestije, ki napeljujejo na možnosti načina razumevanja njegovega teksta, dajejo tekstu popolno odprtost. S temi sugestijami na nivoju forme jezika poudari srž njegove teorije. Ne obstaja namreč neka obče veljavna resnica niti ne obstaja neresnica. Mlakar gre torej korak dalje od nihilizma v totalno skepso. Poleg tega odprta sugestivna forma jezika dopušča bralcu branje skozi prizmo lastne ideologije. Vzemimo za primer njegovo izjavo: „Resnica je, da je Bog Bog.“ To lahko razumemo v teološkem ali zgolj semantičnem smislu.

Skepsa, ki napaja teorijo NSK, ni osamljen primer pri poskusu njene estetizacije. Podobne tendence po mnenju Miška Šuvakovića napajajo tudi režiserja Fritza Langa, Hitchocka in Goudarda. Vendar moramo priznati, da literarna ubeseditev teh idej deluje na naše intelektualno ugodje na prav poseben način. Želimo si vedno več, da užitku ne bi bilo konca. H knjigi je pridano tudi nekaj pridig ob razstavah in koncertih. V njih Mlakar pokaže obraz, ki nam je znan iz Studia City, kjer prepleta politično aktualne teme z dobro mero zgoraj opisane estetske forme jezika.

Svoje užitke je zadovoljevala Ida H.