Danes že vemo, da je saksofonist in skladatelj, pa tudi jazzovski animator in organizator, ob tem pa še izboren fotograf in pisec različnih besedil o glasbi Rodrigo Amado ena osrednjih osebnosti sodobnega portugalskega jazza in še bolj tamkajšnje improvizirane godbe. Zadnji med Amadovimi izdanimi albumi pa je lanskoletni »Surface« s podnaslovom »For Alto, Baritone and Strings«. (več!)
* Danes že vemo, da je saksofonist in skladatelj, pa tudi jazzovski animator in organizator, ob tem pa še izboren fotograf in pisec različnih besedil o glasbi Rodrigo Amado ena osrednjih osebnosti sodobnega portugalskega jazza in še bolj tamkajšnje improvizirane godbe. Na tem radiu smo vas o tem prepričevali tudi v lanskem decembru ob predstavitvi njegovega glasbenega dela, nastalega in dokumentiranega v zadnjih letih. Spoznavati pa smo ga pričeli malo pred tem zaradi njegovih občasnih sodelovanj z dobro nam poznanimi ameriškimi avtorji, ki so ostajala vsaj delno dokumentirana na ploščah. Ob lanski predstavitvi plošče »Spiritualized« v tej oddaji - podpisala jo je ena izmed zasedb njegovega sicer stalnega projekta Lisbon Improvisation Players - smo se tudi prvič celoviteje srečali z njegovim delom. Na omenjeno ploščo smo postali pozorni prav zaradi enega izmed takšnih »ameriških« sodelovanj; sodelovanja teksaškega trobentača Dennisa Gonzaleza pri njenem nastanku. Zadnji med Amadovimi izdanimi albumi pa je lanskoletni »Surface« s podnaslovom »For Alto, Baritone and Strings«. To je v vseh pogledih zanimivo, precej komorno, po instrumentalni postavitvi in sodelujočih glasbenikih posebno glasbeno delo, ki potrjuje, da je ta portugalski ustvarjalec že nekaj časa eden izmed prodornejših na področju evropskega postjazza in improvizirane godbe. Žal prihaja iz okolja, ki je percepciji tovrstnih glasbenih praks in njihovemu umeščanju na zemljevid širše prepoznanih ustvarjalcev še vedno obrobno. Zato je tokratna predstavitev njegove zadnje stvaritve še vedno posebna priložnost. Vredno preverjanja!
