GALLON DRUNK: The Rotten Mile (Phantom Sound & Vision, 2007) (ponovitev 16. 3. '08 ob 10.00) Nedelja, 9. 3. 2008 avtor/ica: david
Gallon Drunk so kultna londonska zasedba, ki goji neke vrste močvirski rokenrol, zašiljen z odtujenim in nokturalnim jazzom ter funkoidnim drajvom. Izhajajo pretežno iz zvoka The Gun Club in Nick Cave & The Bad Seeds (s slednjimi frontman Gallon Drunk, James Johnston sodeluje), mnogi pa jih primerjajo tudi z Morphine in Tomom Waitsom. Na sceni so že približno osemnajst let in so po petletnem mirovanju, vsaj kar se tiče izdajanja albumov, lansko jesen presenetili z novim, šestim skupnim albumom ...(v celoti)
* Gallon Drunk so kultna londonska zasedba, ki goji neke vrste močvirski rokenrol, zašiljen z odtujenim in nokturalnim jazzom ter funkoidnim drajvom. Izhajajo pretežno iz zvoka The Gun Club in Nick Cave & The Bad Seeds (s slednjimi frontman Gallon Drunk, James Johnston tudi sodeluje), mnogi pa jih primerjajo tudi z Morphine in Tomom Waitsom. Na sceni so že približno osemnajst let in so po petletnem mirovanju, vsaj kar se izdajanja albumov tiče, lansko jesen presenetili z novim, šestim skupnim albumom, naslovljenim The Rotten Mile. Z njim so se Gallon Drunk kot prerojeni in s polno mero vitalnosti in sveže, celo mladostniške energije vrnili k svojim koreninam.
Po uspehu z njihovim odličnim tretjim albumom In The Long Still Night iz leta 1996 so Gallon Drunk postopoma in predvsem na albumu Fire Music iz leta 2002 izgubili kompas oziroma zašli (čeprav še vedno na kvalitativnem nivoju) v bolj milozvočno, pop območje. Upam si predvidevati, da se tam verjetno niso najbolje počutili, saj so po tem studijsko obmolknili in se sedaj po petih letih vračajo z novim studijskim izdelkom, ki nas skupaj z njimi popelje v čas njihovega prvega albuma You, the Night ... and the Music iz leta 1992, ko so bili še prvinsko surovi, odtujeno temačni in polni kreativnega zagona.
Na njihovem novem albumu The Rotten Mile se vsaj v treh pogledih ozirajo k svojim začetkom in si s tem hkrati preporodniško utirajo novo pot. Kompozicijsko so z občasnimi eksperimentalnimi in nojz vložki ponovno drznejši. Po energiji so mogoče bolj divji in razuzdani kot kdajkoli prej, s posebnim občutkom živega, koncertnega vzdušja in energije ter z garažnim zvokom pa se tudi produkcijsko vračajo k svojemu izhodišču.
Na albumu je opazna tudi izvrstna igra glasbenikov, ki tvorijo gost, napet in kompakten zvok, iz katerega se izvija grob vokal frontmana Jamesa Johnstona, ki ga občasno dopolnjuje raskavi in domiselni saksofon Terryja Edwardsa. Gallon Drunk igrajo na albumu The Rotten Mile predvsem neke vrste bazični rokenrol, ki se pogostoma napaja iz minimalističnih in repetitivnih rifov, iz katerih glasbeniki tvorijo nabreklo surova in vročično energična vzdušja. Občasno jih vmes premamijo bluesovska poetika in skrivnostne nočne, skorajde filmske pokrajine. Ponovno pa Gallon Drunk razkrijejo tudi svoje ljubezensko razmerje z eksotiko (v komadu Night Panic Bossa) ter z večno zlatimi popevkami, ki jih seveda obdelajo po svoje. Tako namreč v čudaško umirjeni maniri zaključijo album s komadom The Shadow Of Your Smile.
Gallon Drunk z novim albumom The Rotten Mile mogoče ne dosegajo ravno njihovega vrhunca, doseženega z albumom In the long still night, se pa vsekakor oglašajo s polno mero kreativne vzburjenosti, izvajalske prepričljivosti in energične razuzdanosti, ki obljublja izvrstno koncertno izkušnjo ob njihovem srečanju v živo. Kmalu tudi pri nas.
