 Kultura> Fine umetnostiJernej Župančič: POGLED
Torek, 25. 3. 2008
avtor/ica: IdaH
V galeriji G404 je projektna skupina Kiberpipe Err0r s pomočjo tehničnega znanja Jureta Sajovica postavila instalacijo Jerneja Županiča Pogled. Mladi eksperimentator Jernej Županič je diplomiran komparativist in filozof ter podiplomski študent primerjalne književnosti. Organsko je povezan predvsem s Kiberpipinimi več medijskimi projekti kot so instalacija Metamorfoze mimezis, multimedijski performans Ojdipus / celica organizma in z drugimi dejavnostmi ...
V galeriji G404 je projektna skupina Kiberpipe Err0r s pomočjo tehničnega znanja Jureta Sajovica postavila inštalacijo Jerneja Županiča – Pogled. Mladi eksperimentator Jernej Županič je diplomiran komparativist in filozof ter podiplomski študent primerjalne književnosti. Organsko je povezan predvsem s Kiberpipinimi večmedijskimi projekti, kot so instalacija Metamorfoze mimezis, multimedijski performans Ojdipus / celica organizma in z drugimi dejavnostmi.
Tokrat je razstavil slikarski participatorni diptih. Dva enako velika bela platna, na katera je usmeril nadzorno kamero in črno-belo video projekcijo v realnem času. Na prvem platnu je črno-bela fotografija moškega, ki se s črnim plaščem v roki naslanja na ograjo. V daljavi se razteza oblačna ravnica, ki spominja na sanjavo Toskano. Fotografija je posneta v popolni centralni renesančni perspektivi, ki je bila značilna predvsem za aristokratske firenške renesančne portrete. Na las spominja na maniro romantičnih toskanskih portretov, ki so jih naslikali mnogi znani portretisti Raphaelo, di Cosimo, da Montefeltro. V tej maniri je nenazadnje tudi da Vinci naslikal Mona Liso. Vendar pa je figura na Županičevi fotografiji proti gledalcu obrnjena s hrbtom namesto an-face [anfas]. O antropocentričnemu pogledu Mona Lise, ki spremlja in nagovarja gledalca, so bili napisani celi traktati. Županič pogled fotografiranega objekta preusmeri iz partikularnega nagovarjanja gledalca v občost, splošnost, univerzalnost pogleda, ki vključuje vse nivoje gledanja. Pogled fotografiranega usmeri v pokrajino, naš pogled pa v totaliteto inštalacije in okolice, v kateri se nahajamo.
Ko pristopimo k fotografiji v pozicijo, ki nam omogoča optimalni pogled, na drugem platnu zagledamo sebe izza hrbta, kako gledamo sliko. Proporci projekcije pa so na las podobni klasičnemu motivu umetnika s čopičem, ki stoji poleg štefalaja s platnom. Gledamo lastno podobo, ki jo ustvarja nadzorna kamera. Motiv tovrstnega avtoportreta v zgodovini umetnosti stopi na obzorje v času renesančnega humanizma, ko se umetniki začnejo zavedati lastne kreativnosti.
In približno iz tistega časa izhaja tudi vprašanje, ki si ga Županič nameri zastaviti ob tokratni inštalaciji. Inštalacija deluje prepričljivo tako zaradi zanimive aktualizacije renesančne umetniške tradicije, kakor tudi zaradi popolne tehnične izvedbe, saj so snemano projekcijo do milimetra natančno zamejili na površino praznega platna. Z vstopom opazovalca na platno se zgodi prestop gledajočega subjekta v umetniški objekt, kakor tudi v podobo ustvarjalnega umetniškega subjekta ali umetnika.
V dva klasična renesančna motiva, ki se ukvarjata z neposredno objektno reprezentacijo subjekta, inštalacija vnese novo dimenzijo gledanja, za katero bi lahko trdili, da se pojavi s pojavom svetovnega spleta in nadzornih kamer. Zakaj ravno splet in kamere? Ustvarjalnost posameznika po eni strani avtomatizirata, po drugi strani pa preusmerjata humanistični individuum v kolektivni individuum. Avtorstvo samo na sebi ni več vprašanje, kajti tudi pričujoča inštalacija je nastala v kooperaciji. Gre torej za razpršeno dojemanje tako umetniškega kreativnega subjekta kot ustvarjalnega dela ali produkcije.
Zahrbtne posnetke je gledala Ida H.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=14754
|