Kultura> Pisma iz tujine

Vsak tretji prebivalec Bruslja je musliman, kar naredi belgijsko prestolnico ne le prestolnico Evrope, temveč tudi prestolnico islama. In ne arabskega, temveč evropskega, bolj natančno avtohtono belgijskega islama.

Vsak tretji prebivalec Bruslja je musliman, kar naredi belgijsko prestolnico ne le prestolnico Evrope, temveč tudi prestolnico islama. In ne arabskega, temveč evropskega, natančneje - avtohtono belgijskega islama.

Migracije velikokrat vodijo v srečanja različnih kultur, tradicij. Albert Bestenier [izg. alber bestenje] razlikuje med pojmoma etnične identitete in etnične zavesti. Slednja daje odgovor na vprašanje, »od koga se razlikujem in nasproti koga stojim v hierarhično organizirani družbi«. Etnična zavest oblikuje etnično identiteto, ta pa je izraz pripadnosti določeni skupini.

Etnična zavest je torej tista, ki ohranja medetnične odnose. Posamezne skupine pa etnično zavest, če jo sploh razvijejo, prezentirajo na različne načine. Zato Bestenier [bestenje] meni, da socialni problemi priseljencev niso stvar ekonomskega dejavnika, temveč so posledica ločevanja. Izvor rojstva, državna ali religijska pripadnost so vzroki razlikovanja, celo izključevanja.

V Belgiji, pa tudi marsikje drugje, je bil prvi večji val priseljencev muslimanske veroizpovedi posledica ekonomskega razmaha države. Delavcem so sledile celotne družine, ki so s stalno nastanitvijo prispevale k prvim vidnejšim znakom prisotnosti muslimanov v prestolnici in strukturiranim organizacijam za versko in kulturno udejstvovanje.

Tipične mesnice in trgovine na drobno, knjigarne, potovalne agencije, ki ponujajo potovanja v Meko, ter mošeje so začele oblikovati zunanji videz petih revnejših okrožij. Najštevilčnejši Turki in prebivalci Magreba prebivajo predvsem v predelih San Jooseja [sanžozeja], Schaerbeeka [skarbeka], Molenbeeka [molenbeka], Anderlechta [anderlehta] in centra Bruslja.

Čeprav se velikokrat zgodi, da dajemo vse Druge v isti koš, je krivično ter nepravilno govoriti o bruseljskih muslimanskih na splošno. Belgijske muslimane ne predstavljajo le priseljenci, temveč se je veliko domačinov spreobrnilo v islam. Vsi priseljenci arabskega sveta tudi niso muslimanske veroizpovedi.

Poleg tega raziskave kažejo na velike razlike v načinu prilagajanja novemu okolju, tako na individualni kot na družinski in skupnostni ravni. Če so prve generacije oblikovale pripadnost skupnosti predvsem na podlagi religije, druga in tretja generacija vidno kažeta manjši interes za redno obiskovanje danes osemdesetih mošej in islamskega pouka. Podobno se številčnejša turška skupnost veliko bolj identificira s svojo prvotno domovino kot npr. Maročani.

Če so se pripadniki muslimanske veroizpovedi morali prilagoditi zahodnemu načinu uporabe javnih mest, oblikam komuniciranja ter prakticiranja oziroma neprakticiranja vere, je belgijska vlada morala sprejeti določene ukrepe za ureditev socialno-ekonomskega stanja nove družbe.
Leta 1974 je Belgija uradno priznala muslimansko veroizpoved, leto kasneje je vključila predmet o islamu v javni pouk. V drugi polovici devetdesetih je izvršni svet belgijskih muslimanov prvič sam odločal o izobraževanju ter prisotnosti muslimanskih verskih predstavnikov v bolnišnicah in zaporih.

Kljub verjetno dobrim namenom pa je ravno imenovanje izvršnega sveta še ena potrditev zahodnega razumevanja oziroma nerazumevanja islama. Muslimanske skupnosti v Bruslju ne predstavljajo le uniformirani verniki, temveč znotraj nje potekajo stroge ločnice. Mošeje so ločene glede na izvorne države; v nekaterih potekajo obredi v arabskem, v drugih zgolj v turškem jeziku.

Še pomembnejša je delitev med večinske sunite ter manjšinske šiite, ki praktično ignorirajo drug druge. Izvršni svet ostaja bolj ali manj predstavnik le večinskih sunitov. In čeprav muslimanska vera pozna jasna pravila javnega življenja vernikov, načeloma ne oblikuje politične zavesti skupnosti.

Kljub nekaterim kritikam in skeptičnosti ter vprašanjem financiranja verske skupnosti, s katerim se sooča delovanje izvršnega sveta, letošnje volitve dokazujejo raznolikost in odprtost belgijskega islama. Za podpredsednico je bila namreč zgolj z enim glasom proti izvoljena Isabelle Praile [izabel praj]. Vseeno pa imenovanje ženske podpredsednice ne ustavi niti ne zadosti polemikam o pravicah in položaju muslimanskih žensk. Četudi Zahod vidi zakrite ženske kot izraz podrejenega in represivnega položaja, jim po drugi strani z očitnim izključevanjem s trga delovne sile onemogoča tako imenovano osamosvojitev.

»V Bruslju muslimani nimamo večjih težav, v kolikor ženske ne nosijo rute. Šele njihova prisotnost vzbudi reakcije«, je mnenje socialne delavke v Schaerbeeku [skarbeku]. Nasprotno pa asistentka medkulturnega centra istega okrožja pove, da jo soseda v štirih letih, odkar živi tu, še ni pozdravila in že štiri leta brez upanja pošilja prošnje za zaposlitev.

Za konec našega sprehoda po bruseljski Rue Royalle [ru rwajal] pa izjava sedemnajstletne Aiche [ajše], ki je pred leti razburkala belgijsko javnost. Srednješolka je na vprašanje, zakaj še vedno nosi ruto, lucidno odgovorila: »Nošenje rute je znak starševske kontrole nad dekletom. Vendar dekle med šolanjem postavi vlogo očeta v podrejeni položaj, v katerem ta ne more več izvrševati svoje tradicionalne moči. Nošenje rute je torej orodje dvoličnega odnosa med očetom in hčerjo. Poleg tega način nošenja rute, ko dekleta izbirajo trenutke, kdaj so zakrite in kdaj ne, kaže na sposobnost in možnost osebne refleksije o veri in ne ujetosti v tradicijo. Nošenje rute in zakritost je stvar strategije in ne pokore.«

Iz Bruslja za Radio Študent Ana Podvršič.