KRS-ONE: Adventures In Emceein' (Echo- Vista Group, 2008) (ponovitev 18. 4. '08 ob 10.00) Petek, 11. 4. 2008 avtor/ica: Boris V.
Posvetili se bomo novi solo plošči rap legende KRS-ONE z naslovom Adventures in Mceein, izdani februarja letos pri založbi Echo-Vista Group. KRS-ONE nam ponuja dvajset novih trackov, kot gosti pa se med drugim omenjajo Rakim, Nas in Mc Lyte. Ali je plata vredna slovesa svojega ustvarjalca, bomo preverili v Tolpi bumov ta petek ob 19:00 na frekvenci RŠ-a! (v celoti!)
* KRS-ONE je brez dvoma rap legenda v polnem pomenu te oznake. Aktiven hip hop izvajalec že od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja je svoje ime ustvaril najprej preko skupine Boogie Down Production. Boogie down je namreč drugo ime za newyorški okraj Bronx, kjer je KRS odraščal. Njihov prvi album »Criminal minded« iz leta 1986 je konsenzualno označen za pravo rap klasiko s komadi, kot so »South Bronx«, »Criminal Minded«, in drugimi hiti.
Solo kariero je začel leta '93. Takrat je namreč izšla »The return of the boom bap«, ki jo je kompletno sproduciral DJ Premier iz nekoč legendarnega dvojca Gangstarr. V devetdesetih je izdal še dve plošči: leta '95 »KRS-ONE« in dve leti kasneje »I got next«. Vse plate so bile odlične, polne inovativnih flowov in ritmov, s čimer so dvigovale standarde rap glasbe.
Potem štiri leta nič in leta 2001 kar naenkrat udari odličen album »The sneak attack«, ki je že nakazal nov glasbeni izraz. Beati so postali bolj specifični, plastični in nekako sintetizirani, vseeno pa so ohranili svojo udarno moč in ostali primerna podlaga za Krisova poigravanja z besedami. KRS je sicer znan kot eden začetnikov ozaveščenega rapa, ta »trademark« pa se ga drži še danes. Vendar je vsega lepega enkrat konec. »Sneak attack-u« je sledila versko obarvana »Spiritual minded«, ki je seveda alegorija na slavno »Criminal minded«, ta plata pa že kaže Krisovo mehko plat, kar nikakor ni bilo v skladu s podobo »hardcore« raperja, čeprav se je KRS trudil ohraniti neko ravnotežje. Začel je izdajati plato vsako leto in to se je pričelo odražati na kakovosti komadov.
Na žalost ni nova, sicer dvanajsta solo plošča »Adventures in Emceein« kaj dosti drugačna od njegovih zadnjih petih poskusov. Plošča ponuja dvajset komadov, kot gosti pa se pojavijo legende, kot so Rakim, MC Lyte, Nas in javni sovražnik Chuck D. Izkaže se, da so to večinoma »shout out-i«, saj od naštetih repa le Chuck D. Plata se sicer začne obetavno, če odmislimo čisto brezvezen intro, na katerem se oglasi Rakim. Sledi komad »Todays topics« s prej omenjenim Chuck D-jem, ki nakazuje vsaj spodoben nivo plate. Nadaljuje se precej dobro, saj se KRS na komadu »Our soldiers« ukvarja z iraško vojno in to na temačno udarni beat, ki bi ga resnici na ljubo lahko tudi bolje izkoristil. Sledi mu »Money«, kjer z govorjeno besedo sodeluje MC Lyte, KRS pa končno pokaže, zakaj je mojster ritmično podanega sporočila.
Sledeči komad »We dem teachas« nam spet ponudi beat, tipičen za zadnje Krisove izdelke, vendar se vse bolj zdi, da ima KRS-ONE pri svojih dvainštiridesetih letih vse manj energije za inovacije flowa, po čemer je bil znan tekom skoraj cele glasbene kariere. Naslednja komada »Better and better« in »The way its goin down« bi se zaradi beatov lahko mirno znašla na plati »The sneak attack«, spet pa negativno plat predstavljata poceni tekst in povprečen flow, ki glede na celo plato niti ni tako slab. Na komadu »Better and better« se oglaša tudi neki Pee-doe in spet se pojavi vprašanje, po katerem ključu Kris izbira gostujoče MC-je. Gotovo ne po kvaliteti tekstov in repanja, saj so vsi sila medli in naredijo komade kvečjemu neposlušljive kot pa obratno.
Sledijo battle komad »The teacha returns« in »The real hiphop«, ki ga s »shout outom« odpre Nas, kar fascinira morda le še ozek krog njegovih prijateljev. In spet tipičen primer slabe izbire sodelujočih MC-jev. Naslednji »Watch this« nam postreže vsaj z zanimivim klubskim beatom, ki bi se lahko brez težav pojavil na zadnjih dveh platah Eda Maajke, saj zveni precej podobno njegovim zadnjim izdelkom. Gosta ne bomo niti omenili, si ne zasluži. Plata tone vse globlje tudi s sledečim »What's your plan«, ki ga vleče ven sicer ritmično dobro postavljen refren, vse ostalo pa ni vredno omembe.
Preostanek plošče gre po ustaljenem tiru, pozitivno bi izpostavili morda le še »Don't get so high dancehall mix«, kjer se Kris s flowom vrača k svojim jamajškim koreninam. Kot popolnoma nesmiselne komade pa omenimo »All my love« in »Over 30 remix«, na katerega bi lahko brez pomisleka poplesaval kakšen Justin Timberlake. Plata, ki zveni kot neka kompilacija, pa se konča s še enim kiksom z naslovom »Wachanoabout«, komadom, ki se z električno kitaro in klasičnimi rock bobni ponuja kot neke vrste cross-over. Precej nezanimivo.
Čeprav je Kris znan po reku »rap is something you do, hiphop is something you live«, vse bolj izgleda, da mu je hiphop vedno bolj postranska zadeva. KRS se namreč zadnjih nekaj let posveča svojemu »Temple of Hiphop« in skuša teoretično zgraditi hiphop kulturo z nekakšnim formaliziranjem hiphop elementov in principov. Ko temu dodamo njegovo potrebo, da vsako leto izda novo plato, ni čudno, da so komadi vse bolj podobni eden drugemu, flowi vse bolj monotoni, beati pa vse bolj neposlušljivi. Vseeno imamo Krisa radi in ga še vedno postavljamo na sam vrh lestvice največjih rap legend, kljub temu pa se z nostalgijo spominjamo časov, ko smo komaj čakali njegovo novo ploščo. Nove namreč niso starim niti blizu.
