Glasba> Tolpa bumov

VANDERMARK 5: Beat Reader (Atavistic, 2008) (ponovitev 27. 4. '08 ob 10.00)
Nedelja, 20. 4. 2008

avtor/ica: zoranp

Ali je kaj resnejšega na pojavu, s katerim se srečujemo ob izidu vsakega novega albuma Vandermark 5: ob ugotavljanju, da gre vsaj na videz za enak vložek prejšnjemu, ob takoj opaznem vztrajanju pri prepoznavnem konceptu, ter zato ob vtisu, da se od prejšnjega ni prav nič spremenilo, ob nekaj kratne poslušanju vedno znova navdušeno spoznavamo, da smo dobili še žlahtnejši, še sočnejši, še zrelejši izdelek. (v celoti!)

* Ali je morda res kaj resnejšega na pojavu, s katerim se srečujemo ob izidu vsakega novega albuma Vandermark 5? In ki ga je mogoče opisati nekako takole: Potem, ko najprej ugotavljamo, da gre vsakič za vsaj na videz enak vložek prejšnjemu, ter za takoj opazno vztrajanje pri prepoznavnem konceptu, in se tako znajdemo z vtisom, da se od prejšnjega ni prav nič spremenilo, pa po nekajkratnem poslušanju novega vedno znova navdušeno spoznavamo, da smo dobili še žlahtnejši, še sočnejši, še zrelejši izdelek.

Ali je to samo naša patologija, oblika zasvojenosti s tem tipom izdelkov znotraj polja sodobnega (post)jazza, ali pa je na tem le še kaj več? Vprašanja, na katera bomo – jasno – težko enoznačno odgovorili tudi ob predstavljanju najbolj svežega izdelka tega zdaj že kultnega čikaškega »novojazzovskega« agregata, pa nam bo zato (spet) pri utrjevanju te hvale zagotovo pomagalo samo – pa četudi zaradi ponovne obilnosti albuma po obsegu bistveno okrnjeno – poslušanje.

Že vizualno je novi album skupine Vandermark 5 dosledno nadaljevanje njihovih dosedanjih izdaj: z minimalistično, likovno poudarjeno sodobnim videzom, zgolj z najbolj nujnimi podatki, brez spremne besede ali kakšne dodatne razlage, kaj z njim hočejo povedati, z obveznimi posvetili posameznih skladb bolj ali manj poznanim posameznikom z različnih ustvarjalnih področij ali drugim osebkom, ki jih Ken Vandermark posebej ceni, in pa seveda v omejenem delu naklade z dodanim drugim, s koncertnim posnetkom zapolnjenim ploščkom, ki album naredi formalno za dvojnega, kar pa na ovitku ni nikjer posebej označeno. Tokrat nam na njem ponujajo (žal le slabih, a kompaktnih 50 minut dolg) posnetek izjemne tridelne »The New York Suite«, ki je nastal 17. junija lani na njihovem nastopu v Hideout v Chicagu, in je tako slabo leto bolj svež od posnetka osmih skladb, ki jih vsebuje »ta pravi« studijski album v tem »setu«.

»Beat Reader« je bil namreč posnet v dveh snemalnih dneh konec decembra 2006 v enem čikaških studiev. Ob poslušanju »The New York Suite« se kaj hitro znajdeš v dilemi, ali ne bi raje kot studijskega predstavil ta plošček, saj je izjemno zanimiv že v svojem tematskem zastavku - trije deli suite so posvečeni trem skupinam umetnikov: slikarjem (Willem de Kooning, Hans Hofmann, Jackson Pollock in Mark Rothko), skladateljem (Earle Brown, John Cage, Morton Feldman in Christian Wolff) in improvizatorjem (Don Cherry, Steve Lacy, Archie Shepp in Cecil Taylor) – povsem pa prepriča tudi izvedba te kolektivne kompozicije. A seveda ima »uradni« album prednost; »The New York Suite« Vandermark 5 pa bo morda pravi material vsaj za kakšen Koncert RŠ.

Avtorstvo vseh osmih skladb, ki zasedejo preko 70 minut albuma »Beat Reader«, je dvoumno pripisano Vandermarku – osebi ali skupini? Kar pa je spet logično, saj se sicer prepoznavno Kenovo izhodiščno avtorstvo skozi njihovo izvedbo zagotovo preplete s kolektivno nadgradnjo. Zasedba je standardno brezhibno uigrana. Ob prepoznavnih duetih, medigrah in solažah pihalnega dueta Ken Vandermark (bariton in klarinet) – Dave Rempis (alto in tenor) in ob nezmotljivem baražnem zidu ritmov, udarce in drugih zvokov, ki jih proizvaja bobnar Tim Daisy, je posebej izstopajoča vloga strunskega dvojca, ki je nastal po osvežitvi izvorne zasedbe tega kvinteta. Če je prispevek basista Kenta Kesslerja po vseh teh letih precej pričakovan, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je neopazen, nezanimiv, nepomemben, ali neustvarjalen, pa se tokrat posebej izpostavlja čelist Fred Lonberg-Holm. Njemu so posamezne skladbe očitno zelo ležale, saj je našel opazno obilno prostora za pronicljive intervencije vanje, spet v drugih pa si je naravnost dal duška z energičnimi, že kar »hendrixovskimi« izpadi, prepletenimi in nadgrajenimi z njegovimi elektronskimi manipulacijami. Kakor koli že obrnemo: izvedbena zavzetost, natančnost in hkrati odprtost peterice, ki spet kolektivno tke intenzivne zvočne tokove, meandre, delte, izvire in izlive, ki nas kaj hitro zagrabijo in potem nosijo skozi pestro slišno zadovoljstvo, nas na koncu ponovno povsem prepriča o relevantnosti ustvarjalnega dela omenjene peterice ter vrednosti vztrajanja pri tem formatu ikn pristopu.

In spet: na koncu potešeni vseeno ugotavljamo, da pa to vseeno ni samo še en Vandermark. In ali je to že samo po sebi in sploh slabo?

Skladbe: potem, ko ste že slišali uvodno »Friction«, posvečeno ne tako davno preminulemu sodobnemu madžarskemu skladatelju Györgyju Ligetiju (izg. džerdžu ligetiju), bomo dve preskočili in poslušali naslednje tri: »Signpots«, »Speedplay«, »Compass Shatters Magnet«. Dve zadnje omenjeni sta posvečeni Maxu Roachu in Paulu Rutherfordu. Nato pa bomo po še enem preskoku tokratno predstavitev zaključili z zadnjo na albumu »Desireless«. Izbor je povsem naključen in ne pove nič o tem, da bi bile izpuščene skladbe kaj manj zanimive od predvajanih. Narekoval ga je zgolj programski čas, ki je na voljo tej oddaji.

pripravil Zoran Pistotnik





Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=15011