RYOJI IKEDA: Test Pattern (Raster- Noton, 2008) (ponovitev 13. 5. '08 ob 10.00) Torek, 6. 5. 2008 avtor/ica: tadej
Tadej Droljc recenzira novo stvaritev japonskega elektronika Ryojija Ikede ... (v celoti!)
* Randomizacija, še posebno v kombinaciji z verjetnostmi določenih dogodkov, v produkciji elektronske glasbe igra izredno pomembno vlogo. In veliko je elektronskih umetnikov, ki verjetno v človeka polagajo preveč romanticističnega idealiziranja, da bi si v določenih primerih priznali njegov digitalni nadomestek, glasbeni občutek elektronskih vezij in matematičnih zakonitosti. Na drugi strani pa je veliko takih, ki človekovo vmešavanje v glasbo potiskajo maksimalno na obrobje, v sfere neizogibne interpretacije, ki služi le še kot vmesnik med neslišno metodo in njenim ozvočenjem.
Obstaja pa tudi veja, ki išče poduhovljenje raznih naključnih procesov in pretvarja razne pomembne dogodke v različne komponente glasbenih struktur. Tako se je na primer razvila "gene music", v glasbenih krogih izjemno obskurna veja, ki pretvarja razne procese iz DNK ali pa na primer sinteze beljakovin v midi note, te nato opremijo z zvoki in na ta način delajo glasbo. Ob tem razglašajo neverjetno muzikaličnost fundamentalnih življenjskih procesov, ki prerašča v izredno simpatično religijo s prvo zapovedjo "osnovni življenjski procesi so glasbeni". Tej biološki muzikaličnosti, moram priznati, se čudim tudi sam. Ryoji Ikeda, glavni igralec današnje Tolpe Šumov, pa je s svojo odprtostjo z vsemi naštetimi tokovi tesno povezan in od njih hkrati zelo oddaljen. V glasbi uporablja metodologistične pristope, a je daleč tako od kompleksnega brezvezja kot primitivnih melodik tovrstnih glasb, hkrati pa se zanaša na občutek človeka in prav tako na občutek digitalnih sistemov. Slednjega bi sicer lahko postavili v navednice, a je ravno glasba Ryojija Ikede tista, ki postavi pomembno vprašanje - kateri občutek dati v navednice? Občutek človeka ali občutek računalnika? In odgovor je: prvega, drugega, oba ali nobenega. Meja med orodjem in tistim, ki ga uporablja, je v eksperimentani elektronski glasbi zabrisana, zato se "mora" računalnik dojemati kot nadgradnja človeške domišljije, kot nekakšen super čip v človeških možganih. Glasba, ki daleč presega meje domišljije, namreč ne more biti plod le-te.
Nova plošča z naslovom Test Pattern je posledica razvoja ideje iz leta 2005, ko se Ikeda s serijo instalacij z naslovom "Datamatics" lotil projekta prevajanja raznih informacij v glasbene elemente. Istega leta je izdal tudi neverjetno ploščo z naslovom Dataplex, ki se med drugim poslužuje tudi prej omenjenih DNK-glasbenih praks. Novi album Test Pattern je njeno logično nadaljevanje, hkrati pa je omejen zgolj na koncept podatkovne pretvorbe; tako ploščo prikrajša za dodatke organskih zvokov, ki so krasili ploščo Dataplex. Ravno to pa je tudi glavni primanjkljaj novega albuma, saj tako sicer izredno zanimiva glasba hitro zapade v monotonost. In če je Ikedi v preteklosti večkrat uspelo odlično združevati čutnejše dele, hladno elektroniko, groove ritmičnega minimalizma in preprosto manipulacijo osnovnih oblik zvočnih valov, smo tokrat omejeni zgolj na ritem in elektronski hlad. Tako plošči manjka predvsem pestrosti, četudi v obliki nerazumljivo naivnih kompozicij, saj so se te vedno osmišljale ravno prek albumov kot celote. Albuma Test Pattern pa ne odlikuje Ikedina sposobnost tvorjenja celostne zvočne podobe ploščka, ampak ga odlikujejo predvsem posamični komadi, ki se zaradi monotonosti CD-ja bolje slišijo posamično.
Test Pattern je sistem, ki pretvarja različne podatkovne zapise, tudi filme in slike, v svet ničel in enic. Prek nadaljnje pretvorbe v slušne oblike podatkov pa nam Ikeda omogoči, da prek njegove interpretacije slišimo različne reke podatkov, saj gre za nekakšno ozvočitev informacij, ki prežemajo naš svet. Količina podatkov, ki v sekundi zasiči avdio opremo in prevetri naše sluhovode, pa je tako velika, da je hkrati test tako za avdio opremo kot tudi za naša ušesa. Zatorej ta glasba naj ne bi bila primerna za pretvorbo v MP3-format. Izpostavljanje te informacije je sicer spet ena izmed komercialnih potez založbe Raster-Noton, saj je veliko glasbe, še posebno eksperimentalne elektronike, za katero velja pravkar povedano. Res pa je, da omenjeno še posebno pride do izraza pri ultra hitrem in kirurško natančnem zvočnem sintetiziranju, kakršnega se poslužuje Ryoji Ikeda. Eno izmed njegovih največjih mojstrstev je namreč ravno to, da mu uspeva pri izjemno visokih frekvencah obdržati jasnost zvočnega izraza, ki se kaže v zrnatosti zvoka na mikro nivoju. Pri tako visokih frekvencah menjavanja različnih parametrov ali mikro sekvenciranja namreč načeloma nastopijo piski ali šumi, v katerih se popolnoma zabriše zvočna heterogenost. Poleg tega ploščo odlikujejo tudi natančni, kompleksni in hitri zvočni rezi, ki dajejo vtis, kot da se zvoki smučajo ali sprejajo med hitro minimalistčno ritmiko.
Plošča Test Pattern je izdelek, ki bi ga lahko označili kot eksperimentalni mikro techno ali mikro trance, pri čemer se mikro nanaša na minimalizem v vsem svojem japonskem ekstremu. Razliko med namerno urejenimi zvočnimi sekvencami ter kaotičnostjo podatkovne norije na drugi strani kot osnove dotične plošče pa Ikeda premaguje z vzorčenjem ter zvočno resintezo, saj mu njegova konceptualna osnova služi le kot surovec, ki ga nadalje po želji obdeluje in sekvenčno preureja. Poleg tega pa nam Ikeda na novi plošči postreže tudi s pestro ponudbo "pan-anja" oziroma urejenega stereo zvočnega distribuiranja, ki s premetavanjem neprestano spreminjajočih se klikov in šumov med obema zvočnikoma pripomore k še dodatni prostornosti glasbe.
Monotonosti glasbe, ki je glavna slabost plošče, se verjetno ne opazi na raznih avdiovizualnih instalacijah, od koder prihaja večina glasbe Ryojija Ikeda in prav tako tudi danes predstavljana plošča. Ikeda je namreč težki mojster spajanja zvoka in slike, o čemer se lahko prepričate ob gledanju kakšnega njegovega DVD-ja. Vendar umanjkanje slike seveda ni opravičilo za očitke plošči Test Pattern, saj je vendarle izšla v avdio formatu.
Ryoji Ikeda kot eden izmed pionirjev digitalnega minimalizma in tako glasbenik z zajetno kilometrino še zdaleč ni razočaral z novo ploščo. Poleg pričakovanega zvočnega elitizma še vedno ohranja izjemen občutek za komponiranje, vendar se mi dozdeva, da bo vsebina albuma Test Pattern kaj hitro zbledela v pozabo. Kajti ko se bo enkrat zaradi novega polegelo vzhičenje nad novo ploščo, se bo verjetno ob želji po japonsko redukcioniranemu plesnemu razvratu v CD-predvajalnikih vrtel le še plošček Dataplex.
