Kultura> Kosilo nekega molja

Zakaj ravno Absurdistan? Zato, ker je ta nulta, fiktivna točka lahko edina pozicija, s katere se melanholični in z Ativanom našopani bogataški Rus sploh še lahko izreka in vzpostavlja. Avtoriteta ruskega patriarhalizma in ameriški nategi plačane terapevtske bližine se lahko lomijo na ničti točki na zemljevidu - v Absurdistanu.

---

Miša Borisovič Vainberg je star 30 let, tehta 135 kg in je sin ruskega bogataša št. 1238 - povsem dovolj, da rečemo situaciji »zajebana«. Zakaj? Zato, ker je Miša obsojen na megleno depresijo Sant Petersburga, sanja pa o faličnih konstrukcijah New Yorka in zaobljeni zadnjici svoje ljubezni iz Bronxa.

Miša namreč stagnira, ker se je brezizhodno zapletel v igro avtoritarnih figur. V nesporno veličino in mafijsko preteklost svojega nesramno bogatega očeta, v terapevtsko distanco svojega manhattanskega psihoanalitika in, najhuje od vsega, njegovo življenje je na milost in nemilost prepuščeno premetavanju avtorja Garyja Shteyngarta samega.

Shteyngart namreč ni avtor, ki nemo bdi v senci svojega velikega dela. Ne!¨Gary Shteyngart se v obliki svojega alter ega, profesorja Jerryja Shteynfarba, prikrade v roman in Miši »sune« njegovo veliko in neusahljivo ljubezen Rouenno. Da, dragi moji! Profesor Shteynfarb ubogemu Miši povsem brezobzirno in nonšalantno ukrade tisto najdragocenejše in najbolj nezamenljivo na celem svetu!

In kaj preostane Miši drugega, kot da se, ujet v rusko birokratsko vojno za vize, odpravi po lažni pasport v nekdanjo sovjetsko republiko Absurdistan, fiktivno državo nekje med Iranom, Rusijo in Turčijo. V Absurdistanu pa poskuša postati Belgijec glede na to, da ga je Amerika zaradi kriminala njegovega očeta zavrgla, Rusijo pa je Miša izpljunil sam.

Zakaj ravno Absurdistan? Zato, ker je ta nulta, fiktivna točka lahko edina pozicija, s katere se melanholični in z Ativanom »našopani« bogataški Rus sploh še lahko izreka in vzpostavlja. Avtoriteta ruskega patriarhalizma in ameriški nategi plačane terapevtske bližine se lahko lomijo na ničti točki na zemljevidu - v Absurdistanu.

Od kod se je Miša Vainberg pravzaprav vzel? Poleg tega, da je sin ruskega hasida Borisa Vainberga, je sumljivo podoben tudi Gončarovemu junaku Oblomovu. Miša nas na to podobnost v romanu tudi sam kaj kmalu opozori in nam vljudno predlaga, da v obzir vzamemo vsaj še podobnost s knezom Miškinom iz Idiotov F. M. Dostojevsekega.

Ker je klasika passé in je nujno biti aktualen, je Miša na klasično rusko trpečo osnovo cepljen še z getovsko repersko identiteto in multikulturno odprtostjo. Konec koncev bi po Mišino, če bi Puškin še živel, dandanes gotovo bil reper. Imenoval pa bi se M. C. Push.

Zato se Mišo pri 18-ih »strpa« iz Rusije, kjer ni prihodnosti in ni vizije, na newyorški Accidental, kjer študira multikulturne študije. V teoriji in v praksi. Srce mu namreč ujame na pravih mestih zaobljena Rouenna iz Bronxa, ki je – kakorkoli že gre to razumeti - pol Portoričanka, pol Nemka, pol Mehičanka in Irka, vzgojena pa je kot Dominikanka. Presrečen tisti, ki se mu teorija poveže s prakso!

Zato Miša deluje obojestransko. Njegov klasični del, dobrodelno organizacijo »Mišini otroci«, odpre po zgledu kneza Miškina v Sankt Petersburgu, drugi, na Accidentalu izšolani del pa odpira v Absurdistanu kot minister za multikulturne zadeve Inštitut za kaspijske študije o holokavstu. Oboje pa je seveda enako dober »nateg«.

Kot da hladna vojna ne bi minila in kot da iz nje v resnici nihče ne bi izšel kot zmagovalec. Na obeh straneh »nategi«, ki se ji iščoča ruska duša lahko upre le iz fiktivne toče Absurdistana. Svojo vizijo pa usmeri na Belgijo. Na evropski pasport, ki odkriva neslutene možnosti razvoja.

Na evropskem kavču je po Shteyngartu listala Tisa V.