Glasba> RŠ recenzija

Shellac!!!
Sobota, 10. 5. 2008
avtor/ica: david

Recenziramo koncert kultnega ameriškega tria Shellac v Gala Hali na Metelkovi ... (v celoti!)

* V času globalnega razmaha t.i. indie rocka, pri katerem postaja oznaka »indie« zgolj še potrošna kategorija, prodajna nalepka in čedalje manj označuje resnično neodvisnost rocka, je naše kraje (kako primerno in hkrati ironično!) v četrtek obiskala edinstvena zasedba Shellac iz Chicaga, ki bi jo lahko proglasili za sinonim neodvisnega oziroma indie rocka. Bend, v katerem igra kultna glasbena osebnost ameriškega underground rocka, Steve Albini, namreč skrajno resno in pikolovsko dosledno sledi filozofiji neodvisne glasbene kreativnosti. Ta se odraža ne zgolj skozi njihovo specifično glasbo in zvok, temveč skozi vse plati njihovega ustvarjanja in obstoja, od odnosa do glasbene industrije in medijev do posebnega načina studijskega dela, ustvarjanja in izdajanja plošč, (ne)promoviranja, turanja ter vsekakor tudi skozi njihov odrski nastop in komunikacijo z občinstvom.

Omenjeni četrtkov večer v Gali hali je otvorila glasbenica Allroh, ki nas je za uvod očarala z melodično hrupnimi rifi in improvizacijo svoje distorzirane kitare ter svojstvenimi intimno čutnimi pesmimi in se tako izkazala za primerno ter hkrati skrajno neobremenjujoče, po svoje tudi kontrastno ogrevanje pred Shellac (basist Bob Weston je na moje vprašanje, če so jo sami izbrali za njihovo spremljevalno glasbenico, odgovoril: »Yes! We love her!«).

Za njo je sledila intenzivna, udarna in energična poldruga ura, ki so jo Shellac napolnili s svojimi najboljšimi komadi in hiti, enakomerno izbranimi iz vseh njihovih štirih studijskih albumov (plus verjetno z enim novim oziroma neobjavljenim komadom).

Shellac uvrščajo nekateri v nojz rock, drugi v matematični rock, zase pravijo, da igrajo minimalističen rock, vendar pa bi jih lahko tako glede na zvok kot na samo koncertno energijo in odnos, ki smo ju občutili na koncertu uvrstili predvsem v polje neposrednega in brezkompromisnega, bazičnega in surovega, a hkrati sodobnega in strukturno ter ritmično kompleksnega punk rocka. Iskreno in brez pretvarjanja, brez odvečnega govoričenja in kakršnih koli nesmiselnosti, z minimalnimi zvočnimi in tehničnimi sredstvi ter kot enakopraven kolektiv z enakomerno porazdeljenimi vlogami, praktično brez frontmana (bobnar Tod Trainer s svojim reduciranim bobnarskim setom postavljen naprej, v isto linijo z Albinijem in Westonom) so Shellac predano, skrajno zavzeto, uigrano ter hkrati sproščeno poskrbeli za vrhunsko in edinstveno (pravo headbangersko punk rock) koncertno izkušnjo.

Seveda ni umanjkala njihova posebno zabavna komunikacija z občinstvom (nekonvencionalna ponudba namesto klasičnih in stereotipnih izjav raznoraznih zasedb): med drugim šala na račun počasne Slow-enije in igra, kjer publika postavlja vprašanja, Shellac oz. Weston pa odgovarjajo. Poleg tega, da so Shellac komade krajšali, verjetno zato, da so jih lahko v set uvrstili več, so jih tudi občasno sproti spreminjali in prilagajali situaciji. V komad Canada so tako umestili tudi Slovenijo, v The end of radio pa na primer citat od Joy Division in Martino Navratilovo. Zvok je bil zelo dober, le da bi lahko bila glasnost malenkost večja, več pa bi lahko bilo tudi Albinijeve rezke in ostre kitare, ki tako ni prišla povsem do izraza – verjetno v dobro toliko bolj izrazite, poudarjene in dvignjene ritem sekcije.


Shellac tudi zaključujejo koncert na nekonvencionalen način in ne pristajajo na ustaljeno igro izvabljanja bisov in puščanja publike v negotovosti. Tako so pred koncem, lahko bi rekli za bis, nepreklicno napovedali, da bodo odigrali še tri komade, jih na polno odpičili in nato hladnokrvno začeli pospravljati svojo opremo pred kričečo publiko, ki je seveda hotela še.

Koncert je mogoče najbolje povzel kolega Pirš, ki je dejal, da je bil »normalen«. Nam se je zdel seveda odličen, a to samo zato, ker je toliko slabih in neiskrenih zasedb, Shellac pa so preprosti, neposredni, takšni kot so v resnici, povsem normalni. In takšni bi morali biti vsi bendi, če bi bil svet »normalen«. Pa ni! In zato so Shellac toliko bolj vredni!

Svojo headbangersko plat je na četrtkovem koncertu Shellac izživel David Verbuč.

Lista komadov (sicer ne po vrstnem redu, ker se ga ne spomnem – razen začetka in zadnjega komada in približno vmes, lahko vrstni red ugotovimo skupaj, če želite!):

In a minute
Squirrel Song
My black ass
Paco
Copper
Ghosts
Steady as she goes
Dog and pony show
Il porno star
Canada
The end of radio
prayer to god
Be prepared
Zaključili z Watch song

+ vmes 1 nov oziroma neobljavljen komad (prepoznaven po besedah »... brothers, comrades ...«)


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=15222