Zbornik Novi feminizem poskuša začrtati del stanja, v katerem se nahaja feministično gibanje v sodobnem času. Ženske v tako imenovanem razvitem svetu, in ne ženske kot celota, so si izborile formalno enakost na področju osnovnih političnih pravic. Ostajajo pa deprivirane za področju socialnih in ekonomskih pravic. Brskajoč po Wikipediji, lahko naletimo na podatek, ki ga je leta 2001 objavil UN. Namreč: »Ženske tvorijo 51 odstotkov svetovne populacije, opravljajo 66 odstotkov vsega dela in prejemajo 10 odstotkov vsega prihodka ter imajo v lasti manj kot en odstotek zemlje.«

Letos je izšla obsežna kompilacija dvainštiridesetih tekstov dvainšestdesetih teoretičark, umetnic in aktivistk z naslovom New Feminism - Worlds of Feminism, Queer and Networking Conditions. Občinstvu so zbornik predstavili na Rdečih zorah 5. marca letos, publikacijo pa lahko vse branja željne feministke in pro-feministi kupijo v Škratovi čitalnici. Urednici Marina Gržinić in Rosa Reitsamer [roza rajtzamer] sta prepričali avstrijskega založnika, da je izdal knjigo v angleščini, predvsem tudi zaradi prispevkov slavnih zahodnjaških teoretičark, kot je na primer Judith Butler [džudit batler], čeprav je bil njun namen predvsem predstavitev feministične teorije v različnih geopolitičnih situacijah.

Naloga knjige torej ni postavljanje konceptualnega okvira nove generacije feminizma, ki bi poskušala zgolj nadaljevati ali celo spodbijati dosedanjo feministično teorijo, ampak poskuša predstaviti nove geopolitične, spoznavne in družbene razsežnosti feminizma. Feministični diskurz, kjer zaseda glavno mesto »bela dobro izobražena ženska« iz srednjega sloja razvitega sveta, je namreč enako nevaren kot hegemonija zgodovinskega diskurza, v katerem ima glavno mesto tako imenovan beli moški.

V zbornik so zato vključene avtorice, ki ne pripadajo zgolj trdnjavi samozadostne Evrope in niso bile izbrane niti po geografskem ključu, ampak po ključu relevantnosti pisanja in participacije v mednarodnem krogu teoretičark. Na podlagi predstavitve številnih lokalnih značilnosti poskušajo predstaviti pluralnost globalnega feminizma, ki ga v skladu s postmoderno paradigmo identitete ne dojemamo več kot neko kolektivno gibanje, ampak kot posamezna lokalna prizadevanja.

Različni pogoji, s katerimi se soočajo ženske kot subjekti globalizacije, zahtevajo novo analizo postkolonialnega in postsocialističnega diskurza, ki ga definirajo migracije, diaspora in podobno. Urednica Rosa Reitsmer je v svojem doprinosu k zborniku naredila intervju z vietnamsko filmsko ustvarjalko Trinh T. Minh-ha. Dober del pogovora sta posvetili problemu označevanja, ki je poleg klasifikacije realnosti tudi strategija marginalizacije določenih skupin v družbi. Hkrati lahko manko označevanja povzroči izgubo vidnosti in popolno ignoranco do določenih subjektov.

Minh-ha je opozorila, da je označevalec »migrant«, ki ustvarja tako imenovane postetnične skupine mladostnikov, lahko zelo diskriminatoren. Označuje namreč skupino mladostnikov, ki razen migracije njihovih staršev nemara nima nič skupnega. Novi feminizem se tako ne ustvarja na področju definitivnih označevalcev, ampak na presečišču postkolonializma, post- in transčloveškega, kibernetičnega, transnacionalnega, rasnega in queer [kuir] boja.

Feministična teorija je po letu 1990 nedvomno stopila na novo historično pot. Splošno sprejeto delimo razvoj feministične teorije na tri vale. V prvem valu so si sufražetke izborile osnovne politične in delovne pravice. Drugi val feminizma se je razvil v okviru družbenih revolucij v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Tretji val ali tako imenovana nova generacija feminizma pa se je začela leta 1990. Temu so botrovale predvsem velike geopolitične spremembe in ekonomizacija političnih sistemov.

Đurđa Knežević je naredila zanimivo analizo fotografske dokumentacije feminističnega gibanja v 70-ih in 90-ih, ki je bila razstavljena ob na novo rojenem Sarajevskem ženskem festivalu. Drugi val feminizma je zaznamovalo kolektivno iskanje žensk, ki so se borile za enoten cilj, medtem ko ženske v 90-ih ne poskušajo spremeniti celotnega sistema, ampak predvsem makroekonomske razmere na področju individualnega bivanja žensk.

Naslov New Feminism je pred tem uporabila že Natasha Walter in tudi nekatere druge avtorice, zato dejansko ne moremo govoriti o nečem novem. Novi feminizem je predvsem poimenovanje, s katerim lahko izrazimo razlikovanje tendenc tretjega vala feminizma. Izraz Novi feminizem je mogoče nekoliko neposrečen, ker se je prvič pojavil v encikliki Janeza Pavla II. Ta je v skladu s patriarhalno strukturo cerkve zagovarjal pravico do nepravice žensk glede svobodne izbire reprodukcije. Mogoče so urednice knjige želele nekje v kali zatreti tudi take anomalije, ki s feminizmom nimajo prav veliko povezave.

Številne avtorice v zborniku opozarjajo na nevarnost depolitizacije feminizma. Zaradi splošno razpršene identitete v sodobni družbi se feminizem vse bolj pogosto obravnava kot historični ideološki ekstremizem oziroma kot nepomembna margina, ki si prizadeva za parcialna vprašanja posameznic. Kljub temu je v zborniku podana nekoliko nepremišljena deklarativna izjava, da je novi feminizem politika. To sta v uvodniku izjavili urednici in že na predstavitvi knjige na Rdečih zorah je ta izjava dvignila mnogo prahu. Tak slogan je sam po sebi označevalec, ki ne pove ničesar o starem feminizmu, ne o novem, niti o tem, kakšna politika naj bi tvorila novi feminizem.

Kaj je torej namen in domet tovrstne publikacije? O neki vrsti razdrobljenosti interesov zgovorno govori delitev feminističnih teoretičark na posamezna politična ali družbena področja, kot je anarhofeminizem, ekofeminizem, poststrukturni feminizem, radikalni feminizem in tako dalje. Obsežni zbornik je razdeljen na deset poglavij, od katerih vsako vsebuje štiri prispevke. Poglavja opredeljujejo temeljne politične, družbene in ekonomske izzive sodobnega časa. Poudarek je predvsem na ekonomskih izzivih, saj lahko rečemo, da je za postmoderno dobo značilna ravno popolna ekonomska utilitarizacija politike in družbe.

Po 100-ih letih feminističnega gibanja smo ženske pridobile nekatere očitne formalne pravice, vendar kljub temu relacije zatiranja in diskriminacije ostajajo iste. Različni parcialni družbeni interesi feministk so popolnoma nemočni pri premikanju političnih tendenc. Zbornik Novi feminizem je nekakšna razpršena antologija sodobnega feminizma, ki poskuša redefinirati feministično gibanje kot politično dejanje. Knjiga poskuša odpreti nekatera vprašanja rekontekstualizacije in notranjih sprememb v feminizmu. Članki v zborniku obravnavajo razmere feminizma v globalnem kapitalizmu, ki oblikuje njegov kontekst. Feministična teorija tako odpira vprašanja delovne sile, kapitala, demokracije, liberalizacije, v relaciji s kapitalom.

Kakor koli so že potekale emancipacijske poti različnih marginalnih skupin na pogojno imenovanem razvitem Zahodu, se feministične teorije in njegovo gibanje v slabše razvitih državah še vedno soočajo s problemi definicij. Čeprav je treba opozoriti, da problemi na tako imenovanem Zahodu niso odpravljeni, le formalizirani in inkorporirani so v legitimni sistem, ki žensko komodificira.

Svet je povezan z različnimi genealogijami in zgodovinskim ozadjem. Ta razdelitev sveta mora biti izpostavljena, čeprav nas multiglobalna ekonomija poskuša prepričati, da razdelitev ne obstaja. Feminizem ne more slepo slediti sloganom, kot so »Vse ženske so sestre,« ali podobnim tendencam, ki brišejo razlike med pogoji, s katerimi se soočamo.
Tretji svet je celo na teoretskem nivoju v publikacijah vedno predstavljen kot posebni »Drugi«, zato so v Novem feminizmu nediskriminatorno objavljeni teksti pisateljic s celega sveta. Želele so prekiniti iluzijo multikulturalizma, ne da bi ustvarile okolje za nekakšno odkrivanje Drugega, ampak bi normalizirale konfiguracijo manj znanih zgodovin. Ne moremo torej povezati skupaj praks feminizma in queer gibanja v tretjem svetu v eno brezoblično neznano zgodovino. Za to ni potrebna posebna geografska predstavitev pisateljic, ampak njihova vsebinska reartikulacija prostora, ne kot novo odkritje, ampak kot lasten konstrukt specifik, pri katerem ni treba vedno poudarjati drugačnosti.

Avtorice se zavedajo, da zbornik ne more predstavljati unificiranega enotnega feminizma, ker imajo vsi feminizmi drugačna zgodovinska, socio-politična in ekonomska ozadja. Pri tem ni nepomembna delitev nove Evrope, na katero aludira tudi naslov zbornika. Trdnjava Evrope je nov način segregacije in kriminalizacije ženske, ki jo je temeljito predstavila umetnica Tanja Ostojić v prispevku Prestopanje meje: razvijanje drugačnih umetniških strategij. V večletnem projektu je opredelila nivoje segregacije in rasizma nove Evrope, ki deli ljudi na tiste pred in za šengensko mejo. Tako imenovana politika identitet, ki se je razvila po drugem valu feminizma, je formalizirala aktivnosti nekaterih zatiranih skupin in jim vzela neposredno politično relevantnost. Ravno v tej politiki se skriva temeljna nerazrešenost zahodnega feminizma, ki zgolj na videz omogoča enake možnosti.

Pri novem feminizmu lahko zaznamo nekatere temeljne momente razvoja feminizma. Nova strateška novost feminizma je postavitev feminističnega gibanja na stičišču med postkolonialnim, kibernetičnim, transnacionalnim ter rasnim in queer gibanjem. Iz zgodovinske izkušnje se je pokazalo, da je feminizem dobro orodje za borbo za enake pravice ter priznavanje razlik. Black in postkolonialne feministične študije poskušajo ponovno vrednotiti evrocentrične paradigme.

Na ta način se je razvilo novo razumevanje opaženosti v družbi, pri čemer so teoretičarke Sonja Eisman [ajsman], Rosa, Reitsamer [roza rajtzamer], Rada Iveković in druge pretehtale lastno pozicijo znotraj družbe in definirale, kako lahko razumemo lastne identitete v relaciji z zgodovinskimi, kulturnimi in političnimi konstrukti. Reitsamer poudarja, da vprašanje rase ali manjšine ne more zadevati zgolj pripadnikov manjšin, ampak je odločilno tudi pri oblikovanju emancipatorne identitete zahodne bele ženske, saj je to pomemben del njenih norm.

Birgit Rommelspacher [romels-paher] v svojem prispevku o hegemoniji feminilnosti predlaga, da je ideja napredka rezervirana samo za bele izobražene ženske. Saj je sama po sebi globoko zakoreninjena v evrocentrični ideji emancipacije in svobode. Te ideje emancipacije in svobode povzročajo velik pritisk na migracijske ženske, ki naj bi bile manj emancipirane in bolj zatirane s strani patriarhalnih struktur, kot so bele zahodne ženske. Muslimanske ženske zato postajajo simboli nazadnjaštva in kontraemancipatorne prakse. Novi feminizem bo prinesel rezultate šele, ko se bodo tudi zahodne ideje emancipacije, napredka in svobode emancipirale od same sebe. Tovrsten poskus ponovnega vrednotenja lastne zgodovine in opozarjanja na mainstream diskriminacijo do migrantov napravi Maria Jose Belbel [maria hose belbel], ki opisuje zgodovino queer in feminističnega gibanja v Španiji.

V 60-ih in 70-ih je bila vidnost, opaznost ena temeljnih nalog gibanja. Še vedno velja, kot izraža tudi tretje poglavje v knjigi, da reprezentacija ni in ne more biti nekaj privatnega, saj je osebna podrejenost globoko zakoreninjena v političnem sistemu. Danes razvija queer gibanje drugačen način prezentacije, s čimer protestira proti hegemonskemu sistemu znanja. Rutvica Andrijašević v svojem prispevku identificira različne elemente, ki organizirajo način reprezentacije žrtve in storilca. Zeynep Tül Akbal Süalp in Basak Senova pa v dialogu predstavita ženske v turškem filmu, ki vključuje produkcije agresije do žensk.

Maria Klonaris in Katerina Thomadaki govorita v svojem prispevku o tem, da moda, glasbena industrija, filmi in drugi pop produkti promovirajo tako imenovano »seksualno osvoboditev«, ki pa jo sodobne ženske gledajo zaskrbljujoče nekritično ter se podrejajo kapitalistični konstituciji in destrukciji ženskega telesa. Avtorici snemata nepripovedne filme in ugotavljata, da je možno napraviti primerjavo med razumevanjem spola in filmsko kritiko, ki kot dominanten sistem uzurpira jezik oziroma načine izražanja o filmu ali v filmu. Telesa in podobe so podrejene enaki lingvistični dinamiki.

Danes je predstavljanje »realnostnega« kodirana politično ekonomska hegemonija filmskega medija, ki določa estetske norme. Na ta način namreč omogoča popolno zanemarjanje kritičnega govora o tem, kar je posneto, saj naj bi bilo to neizpodbitno. Avtorici zagovarjata potrebo po ponovnem utopičnem razmišljanju v filmski praksi.
Naloga utopičnega je kooperacija med skupinami in posamezniki, med njihovimi različnimi situacijami v družbi, da bi ojačali medgeneracijska, medrasna in transnacionalna sodelovanja med queer, antirasističnimi, aktivističnimi teoretičarkami in umetniškimi skupinami. V tej kooperaciji lahko najdemo nekatere stične točke, ki nam omogočajo razvoj ideje o svobodi za nekaj, ne pa svobode od nečesa.

O novem feminizmu lahko razmišljamo optimistično, vendar se moramo zavedati, da se tematsko še vedno ukvarja z istimi problemi kot tako imenovani drugi val feminizma. Globalni feminizem govori o diskurzu pravic, ki je bil na zahodu formaliziran v politiko identitete. Seveda je dobro, da je feminizem vstopil v zakonodajo, vendar s tem še ne vključuje vseh individualnih primerov zlorabljenih, zatiranih žensk. Problem še vedno obstaja.

Zbornik se sooča z nadlogo, ki ji je težko uteči. Zelo dobro predstavlja obstoječa dejstva, ne ponuja pa otipljivih rešitev za obstoječo neenakost, potrošniški konformizem in tako dalje. Golo opozarjanje, da je feminizem še vedno enako potreben, nas more rešiti. Na potrebo po definiranju »kaj« in ne »kako« je opozorila tudi Đurđa Knežević, predvsem kadar gre za sodelovanje žensk v politiki.

Dovolj zanimivo je, da prvo poglavje relativizira vsak govor o identitetah, ki sledi v kasnejših poglavjih. Poglavje We are (Be)coming! ali Mi nastajamo govori o spontanosti in fleksibilnosti vsakršne družbene, biološke ali politične identitete in redefinira načine, kako vidimo sami sebe. Suzana Milevska je na podlagi seciranja ideje o nastajajoči-ženski, ki temelji na konceptu becoming-woman, ki sta ga razvila Gilles Deleuze in Felix Guattari, opredelila žensko kot odprto sestavo različnega večsmernega nastajanja.

Katharina Miko in Karin Sardadvar sta zelo nazorno opredelili generične možnosti za tvorjenje različnih oblik družinskega življenja, ki ga oblikuje feministična in queer teorija. Izpostavita temeljno nesoglasje med družinskim feminizmom in sociologi, ki se oklepajo ideje o nuklearni heteroseksualni družini, čeprav analize raziskav različnih variabilnih modelov, ki od te ideje odstopajo, kažejo zelo dobre rezultate. Celo boljše kot omenjeni nukleus.

V poglavju Politika odpora sta videastka Xiao Liyun in James Tsang posnela Skype pogovor, ki je obetal historičen vpogled v kitajsko lezbično gibanje, vendar tega ni ponudil. Zelo pavšalno, dolgočasno pomenkovanje pa ni tako enoznačno, kot se zdi. Če si pogovor sproti prevajamo v kitajščino, postane v danem socio-lingvističnem kontekstu popolnoma tehten. Xiao Liyun zaključi debato na nivoju individualnega feminizma, ki na videz resignirano konformitira s politično situacijo, vendar hkrati definira težavnost pridobivanja javne sfere v Ljudski republiki.

Četrto poglavje govori o oblikah anti-prekarizacije, v katerem je objavljen tudi dialog med Judith Butler in Antke Engel. Butler je dobro znana predvsem po svoji teoriji »performativnega spola« in je ena izmed najvplivnejših teoretičark tretjega vala feminizma. Govori o sistemih izkoriščanja v Trdnjavi Evropi in postfordističnem sistemu dela ter brutalni regulaciji migracije.

Sonja Eismann obravnava seksualizirano objektivizacijo ženskega telesa, ki nam jo vsiljuje pop ikonografija. Kot alternativo temu pa ponudi elektronsko glasbo in punk rock strategije. Alternativo tvorijo ženske, ki se prostovoljno označijo za pošasti in zavračajo družbeno estetsko normo, po kateri bi morale biti gladko pobrite, brezhibno urejene, sfrizirane in mogoče celo kirurško spremenjene. To je popolnoma skladno z glasbeno kompilacijo Girl Monster, ki jo je sestavil bend Chicks on Speed. Njihov cilj je ustanoviti neodvisno genealogijo ženskih glasbenic, ki je diametralno nasprotna Girl Monster, ki jo v svojem fantastičnem romanu omenja Barbara Creed: popolnoma sfrizirana kirurško obdelana spaka.

Poglavje Posledica preteklosti in produkcija prihodnosti Suzane Milevske in Gayatri Chakravorty [gajatri čaktavorti] Spivak govori o ponižanih marginaliziranih posameznikih, ki so popolnoma brez dostopa do abstraktnih poti družbene in socialne mobilnosti. Pri tem je mobilna hibridna identiteta le migracijski koncept, ki je povezan s kolonialnimi podrejenimi in evrocentričnimi ekonomskimi migranti.

Na predstavitvi knjige je bila prisotna tudi Reni Hofmüller iz Gradca, ki je hekerka in kibernetična umetnica. Poskuša strukturirati okolje normalnosti, kjer se vsakdo lahko izraža kakor koli. Hofmüller zahteva nazaj javni in kibernetični prostor in govori o različnih možnostih javnega govora. Napravila je kratek dnevniški ekskurz o tem, kako je feminizem stopil v kibernetični prostor, novomedijsko tehnologijo, informacijsko tehnologijo, odprtokodne strukture.

Odpor je razdelila na dva različna momenta: na tako imenovani konservativni odpor, ki se ukvarja z sistemskimi uredbami, kot je vključevanje v šolstvo, dostopnost znanja, licenčne pravice kot so creative commons. Obstaja pa še »progresivni odpor«, ki gre v smeri razvijanja popolnoma novih modelov komunikacije. Pri odporu je pomembno razmišljati tudi o kontradikcijah: po eni strani hoče biti zunaj, po drugi pa vplivati na družbo in njen razvoj.

Pripravila Ida Hiršenfelder