Lanskoletna dobitnika Nagrade skupine OHO Miha Presker in Luiza Margan se predstavljata v galeriji Alkatraz na samostojni razstavi z naslovom Solidno. Z multimedijsko razstavo raziskujeta prostor in arhitekturne forme, ki so vpete v posameznikov fizični in psihični prostor.
SOLIDNA ARHITEKTURA
Lanskoletna dobitnika Nagrade skupine OHO Miha Presker in Luiza Margan se predstavljata v galeriji Alkatraz na samostojni razstavi z naslovom Solidno. Z multimedijsko razstavo, kot je napisala kustosinja razstave Jadranka Ljubičič, »raziskujeta prostor in arhitekturne forme, ki so vpete v posameznikov fizični in psihični prostor«. Nagrado sta prejela za bio-inštalacijo Formication. Med prozorne plošče ozkega terarija sta ujela mravljišče. Ozek prehod med hrano in bivanjskim prostorom mravelj, ki je bil preko grafoskopa projiciran na galerijsko steno, je slikal glavno prometnico oziroma rutinske migracije med delovnim in bivanjskim prostorom, ki smo jim podrejeni tudi ljudje.
Presker in Margan sta bila pred prejemom nagrade, ko sta vzbudila pozornost širše umetnostne javnosti, dejavna predvsem v mariborski Kibli. Maribor je torej poleg tandema son:DA povrgel še en ustvarjalni duet, ki je na tokratni razstavi Solidno solidno nadaljeval raziskovanje bivanjskega okolja. Najbolj neposredno se na delo Formication navezuje serija risb na papirju Kronoterior. Vsebuje številne variante ilustrativnih tlorisov majhne kvadratne garsonjere za dva. V malih risbicah so vse osnovne življenjske potrebščine: računalnik, dvojna postelja, knjige, razdelilna vtičnica, kuhinjska korita in tako dalje. Risbe pričajo o tem, da ju s tandemom son:DA ne povezuje zgolj rodno mesto, ampak tudi neposredna tehnična likovna manira.
Na razstavi lahko jasno zaznamo temeljno temo odnosa do arhitekturnih urbanih struktur, ki določajo naš bivanjski prostor. Dve črno-beli animaciji Nerveroof in Streha, kakor tudi serija štirih fotografij Brez naslova govorijo o fleksibilizaciji struktur, ki so sicer statične. Nerveroof je preprosta črtna risba opečnate strehe, ki se krči in razteza kakor površina jezika, ki zaradi vegetativnega živčevja ne more biti nikoli pri miru.
Dvojec neposredno slika tako imenovano »mehko arhitekturo«, ki postaja neke vrste hibrida manira. »Mehka arhitektura« združuje informacijsko tehnologijo, inštalacije, animacije in ostalo multumedijo. Problematizira kontradikcijo med statičnimi bivanjskimi strukturami in mobilnim, prekarnim življenjem. Projekti mehke arhitekture so nekoliko utopični ali bolje rečeno, namenoma alogični. Pred kratkim je v galeriji Kapelica Tao G. Vrhovec Sambolec na razstavi Virtualna luknja napravil virtualno luknjo, skozi katero je preko senzorjev in računalniškega prostora v galeriji simuliral različne vremenske pogoje. Mehka arhitektura je simbolni odpor proti onesnaževanju okolja s statičnimi strukturami in cinični komentar k totalni fleksibilizaciji sodobnega življenja.
Motiv strehe sta Presker in Margan uporabila tudi v seriji dveh parov performativnih fotografij, ki upodabljajo metanje knjige ter inštalacijo plastične strehe v središču Maribora, pod katero sta stala umetnika. V prvem paru mečeta knjigo, ki jima napravi streho nad glavo. Gesta je zelo simbolna, saj izraža, da naša osnovna zaščita pred vplivi okolja ni arhitekturna, ampak kulturna hrana. Fotografiji formalno spominjata na gesto Ai Weiweia, ki je z razbijanjem porcelana uničil kulturne dosežke civilizacije. Vendar pa je napravil isto izjavo kot Presker in Margan. Klical je k odpravljanju statičnih kulturnih dobrin.
Luknjo v prostoru galerije Alkatraz, ki je do zdaj spodbudila že številne site-specific postavitve, sta umetnika zaprla in vanjo vgradila kartonasto ložo z ličnim arabesknim mozaičnim vzorcem: belo turkiznih ploščic in belo sivih cvetličnih vzorcev. Izvedena je z izjemno natančnostjo, zato deluje kot da je dejanski arhitekturni element in ne le vgrajena kartonasta struktura. Loža je močno nagnjena v levo, ugreznjena v mehko stensko tkivo. V centralnem prostoru stojita še dve kartonasti inštalaciji, ki ustrezata stenski loži.
Intervencija v prostoru Zorni kot, ki sta jo avtorja "namalala" na galerijske stebre, pa ne izrazi drugega kot pove že sam naslov. Z menjavanjem pozicije gledalca v galeriji se menja slika, ki jo pogled sestavi iz delno popackanih stebrov.
Iz dežja pod kap je stopila Ida H.