Glasba> Tolpa bumov

HABIB KOITE & BAMADA: Afriki (Cumbancha, 2007) (ponovitev 8. 6. '08 ob 10.00)
Nedelja, 1. 6. 2008

avtor/ica: zoranp

Lani jeseni je minilo šest let od izida zadnjega studijskega albuma velikana malijske popularne godbe Habiba Koiteja. Zato je čisto razumljivo, da smo bili spremljevalci njegovega glasbenega početja precej vznemirjeni, ko je sveža ameriška založba plošč s svetovnimi godbami Cumbancha napovedala, da bo v koprodukciji z belgijsko Contra Jour spravila na svetlo njegov novi album. In res smo dobili Afriki, ki od lanske pozne jeseni povzroča bolj ali manj navdušene reakcije poslušalstva in kritik (v celoti)

* Lani jeseni je minilo šest let od izida zadnjega studijskega albuma velikana malijske popularne godbe, kitarista in pevca Habiba Koiteja. To je bil album »Baro«. Zato je čisto razumljivo, da smo bili spremljevalci njegovega glasbenega početja precej vznemirjeni, ko je sveža in že zelo prodorna ameriška založba plošč s »svetovnimi godbami« Cumbancha napovedala, da bo v koprodukciji z belgijsko Contre Jour, dolga leta Habibovo matično založbo, po dolgi in temeljiti ter produkcijsko bogati pripravi obelodanila njegov novi album. In res smo potem dobili album »Afriki«, ki od lanske pozne jeseni povzroča bolj ali manj navdušene reakcije poslušalstva in kritikov ter se uvršča v različnih izborih izdelkov tovrstnih godb med boljše in pomembnejše.

Spremni komentarji k temu albumu pravijo, da so pesmi zanj nastajale ves ta vmesni čas, v katerem Habib seveda ni počival, ampak je koncertno obredel cel planet; najprej s svojo matično zasedbo Bamada, ko je predvsem leta 2002 ter tudi pozneje promoviral svoj prejšnji album »Baro« in zgodnejša dela, potem kot sodelavec pri posameznih projektih. Poleg sodelovanja s plejado najbolj znanih malijskih glasbenic in glasbenikov na koncertu v Bamaku, katerega posnetek je potem leta 2006 izšel na albumu »Midnight in Mali«, sta bila koncertno najbolj odmevna »Acoustic Africa« z južnoafriškim pevcem in kitaristom Vusijem Mahlaselo in našo drugogodbeno znanko s Slonokoščene obale Dobet Gnahoré ter »Desert Blues«, pri katerem se je družil z Afelom Bocumom in drugimi malijskimi glasbeniki ter tuareško skupino Tartit. S tem projektom smo ga pred skoraj natančno dvema letoma tudi zadnjič srečali v živo v teh krajih, seveda na Drugi godbi. Ta projekt je organizirala njegova evropska založba Contre Jour in kar nekaj časa se je pričakovalo, da bo prav to vsebina njegovega naslednjega albuma. A menda se tudi zaradi ekonomske šibkosti omenjene založbe do danes v zvezi s tem še ni nič zgodilo, zato pa je taista založba počasi pripravljala njegov novi pravi album.

Kot že rečeno, je ta nastajal kar nekaj časa in po etapah. Najprej je Habib v času svojih koncertnih popotovanj napisal kopico novih pesmi. Založba Contra Jour mu je nato organizirala vaje s skupino Bamada v belgijski vasici, kjer ima svoj sedež. Tam so izbrali skladbe za album, njihovo prvo snemanje pa so potem uprizorili v studiu Yeleen v Bamaku, nadaljevali pa so ga spet v hišnem studiu založbe Contre-Jour. Dodatna snemanja so bila v Vermontu v ZDA in v Londonu. Te posnetke so potem dokončali, jih skompletirali in pripravili za natis v nekem drugem belgijskem studiu. Osnovna Habibova skupina Bamada se v vseh teh letih, od koncertne turneje leta 2002, ki je dokumentirana na dvojnem koncertnem albumu »Foly!«, ni bistveno spremenila. Po formatu je to še vedno v sekstet – z dodatnima tolkalcema – okrepljen kitarski kvartet. Dve kitari, bas in standardni bobnarski komplet dopolnjujeta tolkalec z afriškimi tolkali in pa mojster balafona Keletigui Diabaté, ki v posameznih skladbah poprime tudi za violino. Prvi pevec in eden od kitaristov je seveda Habib, s spremljevalnimi vokali občasno poprimejo skoraj vsi. Prav neverjetno dolg pa je seznam gostov, ki se pojavijo v posameznih skladbah. Vse niti nima smisla naštevati. Vsekakor pa moram omeniti Dobet Gnahoré, ki se v skladbi »Mali Ba« ne pojavi kot pevka, ampak kot igralka na tradicionalni hudu, potem izjemnega igralca na sokou, tradicionalne gosli, Hasseyja Sarréja, včasih sodelavca pokojnega Alija Farke Touréja, pa nekdanjega saksofonista Jamesa Browna Pee Wee Ellisa, ki je prispeval svoj izvajalski in aranžerski delež v naslovni skladbi »Afriki«, kjer nastopita še trobentač in trombonist iz iste ekipe. Na spisku je še pet afriških spremljevalnih pevk in pevcev, pa trije igralci na različice tradicionalne zahodno afriške kitare n'goni, v skladbi »N'teri« je Habib uporabil godalne aranžmaje in altovski saksofon, k izvedbi skladbe »Nta dima« pa je povabil celo ekipo Troupe de Benkadi de Koutiala s tradicionalnimi tolkali, rogovi in seveda petjem. Tudi sicer že površno poslušanje pove, da se je Habib na tem albumu izrazno in tematsko vrnil h koreninam, k afriškim temam in k afriškim sodelovanjem.

Rezultat tega je sicer po trajanju precej kratek, a skozi enajst skladb zelo pester album. Prav zaradi te pestrosti pristopov, ki jih manifestira, menjuje in nadgrajuje, čisto vsak komad ne prepriča z enako močjo in intenzivnostjo; tudi ne sede vedno in enako v ušesa, saj so nekateri izrazito razpoloženjski. A ne nazadnje: album ima en bistven in do konca prepoznaven povezovalni element: Habibov glas in njegovo igro na akustično kitaro. Če ne prej, se tega zavemo ob zaključni skladbi »Titati«, ko se album izteče v preprostem kitarskem instrumentalu izpod njegovih prstov. Sicer pa izstopajo še uvodna ljubezenska »Namania«, naslovna angažirana »Afriki« oziroma »Africa« ter po poanti precej podobna »Mali ba« - »Veliki Mali«.

Album predstavljamo v času, ko se mu dogaja obilna promocijska koncertna turneja. Ta se je iz Amerike, ki je zadnja leta njegov matični teren, že preselila v Evropo, kjer bo v začetku julija dosegla celo naše kraje (mariborski Lent!) ter se bo nato vrnila v ZDA za še kar lepo število koncertov. Kot kaže, se Habibu spet dogaja en tak ambiciozen »Live Around the World«, ki ga je leta 2002 že uprizoril (tudi s postankom v Ljubljani), ter leta 2003 izdal na dvojnem koncertnem albumu »Foly!«, ki je nadgradil, pa tudi zaključil njegovo dotedanje glasbeno snovanje. Na odgovor, ali se nam po šestih letih obeta ponovite te zanke na novi ustvarjalni ravni, katere izhodišče je prav »Afriki«, bomo seveda morali še počakati. Da pa bi bil ta album vreden takšne nadgradnje, vas bomo tokrat pomagali prepričevati s predstavitvijo njegove celotne vsebine.

pripravil Zoran Pistotnik



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=15434