Livio Morosin je zagotovo eden izmed najzanimivejših, najbolj plodovitih in hkrati tudi kontroverznih hrvaških glasbenih avtorjev. Na površini gre to pripisati njegovemu »tavanju« med glasbenimi žanri in sodelovanjem z zelo raznorodnimi glasbeniki, v zadnjem desetletju pa njegov poseben položaj zagotovo oblikuje tudi njegov življenjski stil in okolje, v katerem ga prakticira. To je življenje popolnoma izven toka na skrajnem koncu istrskega ipsilona ... (v celoti!)
* Livio Morosin je zagotovo eden izmed najzanimivejših, najbolj plodovitih in hkrati tudi kontroverznih hrvaških glasbenih avtorjev. Na površini gre to pripisati njegovemu »tavanju« med glasbenimi žanri in sodelovanjem z zelo raznorodnimi glasbeniki, v zadnjem desetletju pa njegov poseben položaj zagotovo oblikuje tudi njegov življenjski stil in okolje, v katerem ga prakticira. To je »življenje popolnoma izven toka« na skrajnem koncu »istrskega ipsilona«, v družbi z lokalnimi ljudskimi godci in drugimi posebneži, puljskimi rokerji, gostujočimi hrvaškimi in tujimi umetniki ter naravo. V »mističnem Vodnjanu, v neposredni bližini mumij tamkajšnjih svetnikov«, kot opisujejo viri.
Na glasbenem prizorišču je že okroglih 30 let, prvi prodor pa mu je uspel s skupino Gustaf i njegovi dobri duhovi, s katero je deloval od zgodnjih pa do konca 80. let prejšnjega stoletja. Skupina je razpadla, a so jo potem s skrajšanim imenom Gustafi v prvi polovici 90. obnovili. Toda v njej Livio ni bil več stalni član, čeprav so v svojem repertoarju ohranili vrsto njegovih skladb, izmed katerih jih je bilo nekaj uvrščenih tudi na njihov odmeven album »Tutofato«. V tistem času se je že pričenjalo njegovo sodelovanje s pevcem Alenom Vitasovićem, ki po neke vrste alter rokovskem predstavlja njegovo najbolj pop obdobje. V tej navezi se je Livio predstavil kot avtor besedil in glasbe pa tudi kot producent Vitasovičevih plošč. Prvi pravi zanj z današnjega zornega kota poseben projekt pa je nastal v letih 1996/97, ko je s skupino Anelidi posnel ploščo s provokativnim naslovom »I Anelidi su bili crnci«; pred tem pa je z njimi nastopil na prvem hrvaškem etno festivalu v Neumu. Prav ta plošča je nakazala njegov obrat iz rokovskega in pop miljeja k iskanju novih glasbenih razsežnosti, pri čemer se je oprl prav na istrsko ljudsko izročilo. Ta obrat se je dokončno zgodil leta 1999, ko se je njegovo druženje z nam dobro poznanim strokovnjakom za istrsko glasbeno dediščino in seveda tudi izbornim izvajalcem istrske ljudske glasbe Mariem Marušičem prelilo v njuno sodelovanje.
Rezultat je bil izjemen album »Bura Tramuntana«. Seveda je bil album na Hrvaškem razglašen za etno album leta, dobil pa je tudi prestižno nagrado Porin. Vzporedno s tem se je pričelo njegovo druženje z igralcem Radetom Šerbedžijo, ki si je na koncu istrskega polotoka kupil prebivališče, kjer občasno živi; še posebej takrat, kadar na Brionih pripravlja nove gledališke produkcije. In druženje je še enkrat porodilo sodelovanje. Skupaj sta posnela zelo spodobno ploščo Šerbedžijevih interpretacij takšnih in drugačnih pesmi »Orihi, orihi«. Zaradi Šerbedžije je bil to seveda po zlati plošči Vitasovića njegov najbolj odmeven album in skupaj s svojim bendom je postal nekako Šerbedžijin spremljevalni ansambel, kadar se ta odloči, da bo imel kakšnen koncert. Tako je bilo tudi nedavno v Križankah v Ljubljani. Je pa tudi res, da mu Rade vedno ponudi priložnost vsaj za to, da predstavi dva ali tri lastne komade pred občinstvom, ki sicer za Livia Morosina drugače sploh ne bi nikoli slišalo.
Livio in njegov matični bend igra tudi na pravkar izdani novi Šerbedžijevi plošči. Vmes med obema pa je izdal še dve zbirki: »The Best Off« (z dvema f-jema!) vsebuje predvsem njegove uspešnice iz vse njegove dotedanje kariere v novih aranžmajih in v novi produkciji, »3 naranče« pa je zbirka vseh pesmi, ki jih je do leta 2005 predstavil na etno festivalu v Neumu. Lani je izdal svoje po »Buri tramuntani« zagotovo najpomembnejše delo, album brez naslova, s katerim je prej omenjenega nadgradil in šel še korak naprej. Ta korak naprej je seveda v produkciji in studijski obdelavi posnetkov, pri čemer je seveda bistveno vlogo odigralo programiranje. Poglavitna krivca za to, kar je nastalo, sta samo dva – in tudi v tem je novum te plošče, saj se je pri njej Livio bistveno odmaknil od uporabe sicer precej rokersko zveneče spremljevalne skupine. S stalnim sodelavcem Tomislavom Šestanom sta lansko pomlad na obali reke Korane – in ne v Istri! – sama posnela osnovno gradivo. Livio je na začetku prispeval glas, kitaro in klaviature, Šestan pa bas in tolkala. Potem sta šla v studio v Pulj. Tam sta posnela prispevke posameznih gostov. Med njimi je vrsta zanimivih lokalnih glasbenikov, svoj prispevek po en komad pa sta dala tudi uveljavljena Dario Marušić in Miroslav Evačić. Nato sta se zaprla v studio v domačem Vodnjanu, kjer sta programirala in obdelovala tako pripravljen material. Rezultat je 17 v glavnem precej kratkih biserčkov nekakšnega elektronskega in rokovskega etna, katerih avtor ali vsaj aranžer je seveda Morosin; seveda tistega večjega dela, ki črpa naravnost iz ljudske pesmi. Tem 17 je založnik dodal še dva »bonusa«: pesem »Volim ja« Miroslava Evačića, ki sta jo skupaj odpela na hrvaški Dori 2007 in Morosinovo priredbo klasičnega bluesa Blind Willieja Johnsona. Jasno, da je zaradi tega na albumu več kot ura glasbe in da je tokrat ne bo mogoče slišati v celoti. Izbor je takšen: po uvodni skladbi »Jutros sam se rano stala«, v izvorni izvedbi pevk KUD Zadobarje, jih boste slišali še 11, med njimi tudi »Kad je Bog z crikve zaša«, posvečeno pisatelju Fulviju Tomizzi, pa odlično »Stani more«, ki je Morosinova avtorska, takšna pa je tudi »Heroin (Žuti dub)«, ki je bila na Hrvaškem pravi mali hit. Vmes pa bo vrsta priredb ljudskih in ponarodelih. Zaključna bo seveda »Volim ja« z Miroslavom Evačićem.
