 Kultura> Fine umetnostiVarl in Stančič iščeta prostor
Četrtek, 10. 7. 2008
avtor/ica: IdaH
Preden so se galeristi in muzealci odpravili na poletne počitnice, so obiskovalcem, pa kajpak tudi turistom, pripravili precej privlačnih razstav. Ena takih je tudi razstava Zore Stančič in Petre Varl v MGLC-ju, kjer so predstavili prerez njunega ustvarjanja zadnjih dvajset let od njune prve skupne samostojne razstave leta 1988 v Bežigrajski galeriji.
Preden so se galeristi in muzealci odpravili na poletne počitnice, so obiskovalcem, pa kajpak tudi turistom, pripravili precej privlačnih razstav. Ena takih je tudi razstava Zore Stančič in Petre Varl v MGLC-ju, kjer so predstavili prerez njunega ustvarjanja zadnjih dvajset let od njune prve skupne samostojne razstave leta 1988 v Bežigrajski galeriji.
Večina poznavalcev del obeh umetnic se je do zdaj srečevala s fragmenti ali posameznimi projekti njunega dela, ki je sámo po sebi zelo kvalitetno. Spogleduje se z različnimi manirami od ilustracije do dizajna in stripa, predvsem pa ju določa grafični medij in več kot očitna pop-art tradicija.
Videti njuno delo v bolj ali manj zaokroženi celoti je neka popolnoma nova izkušnja in šele to celostno opredeli umetnici kot bržčas najpomembnejši grafičarki tega časa.
Avtorici sta pomembni akterki pri širjenju in razvoju grafičnega medija v slovenskem prostoru, ki je bil določen s tako imenovano ljubljansko grafično šolo. Šola, v katero sodijo Makuc, Borčić, Bratuš, Ciuha, Jemec, Suhy, Apollonio in številni drugi, je poudarjala predvsem modernistične ideje. Zavračala je pop-artistične tendence in figuraliko v korist abstrakcije. V njej ni bilo mesta za upodabljanje osebnih intimnih zgodb in zgodovine ženske socializacije, ki je zanimala Varl in Stančič.
Grafika kot fizično naporen medij je veljala predvsem za domeno moških in sloki umetnici sta najlažje dokazali obvladovanje težke litografske tehnike ravno z medsebojno podporo. Čeprav motivacije za svoje delo ne črpata neposredno v feministični teoriji, sta se z njo hočeš nočeš srečali, če sta si želeli izboriti lasten prostor za ustvarjanje.
Na razstavi sta Stančič in Varl pokazali odlično obvladovanje razstavnega prostora, nedvomno pa je imel prste vmes tudi kustos razstave, Božidar Zrinski. Prostor sta umetnici načeloma zasnovali kot zasebno stanovanje, v katerem sta tematizirali posamezne sobe kot kuhinjo, čajnico, spalnico in tako dalje.
Seveda nista oblikovali scenografsko dobesednih prostorov, pač pa sta dopustili dovolj prostora za asociativno doživljanje zasebnega prostora in intimnih zgodovin. Levo stran vsakega prostora je z deli zapolnila Varl, Stančič pa je pokrila desno stran sobe in pregradno steno. S tako razporeditvijo sta se izognili tudi dodatnim razlagam posameznih slik in podpisom, saj menita, da njune slike popolnoma jasno in neposredno govorijo lastno zgodbo.
Pop-art je zaradi specifičnih zgodovinskih okvirov nekako izpadel iz prevladujoče zgodovine slovenske umetnosti, zato je doprinos umetnic toliko bolj pomemben. Formalno uporabljata mnogo rešitev, značilnih za pop-art, kot so jasne konture, obrobna risba, variacije ene teme, ponavljanje, uporaba čistih barv. Predvsem pa je pomembna figuralika, ki napoveduje prevladujoč umik sodobne umetnosti iz splošnih političnih »velikih« zgodb v partikularne družbene »male« zgodbe.
Motivika je odvisna predvsem od trenutnega projekta, ki se pri obeh avtoricah navezujejo. Kot rdeča nit pa se skozi njuno ustvarjanje vleče upodabljanje zasebnih zgodb, ki jih spremljajo številni portreti.
Kljub številnim skupnim lastnostim pa so na razstavi jasno opazne tudi temeljne razlike med obema avtoricama. Verjetno je najbolj očiten nekoliko grob in ekspresiven izraz Zore Stančič in minimalistično prečiščen izraz Petre Varl. Poleg tega pa ju ločuje tudi način predstavljanja v prostoru. Stančič namreč pogosto išče različne prostore za predstavitev, kot so na primer knjižne publikacije. Varl pa se s prostorom ukvarja bolj kot s sobo s štirimi stenami, čeprav sta na razstavi predstavljena tudi projekta v javnem prostoru Nos ob nos ter Zvezda in Odeon.
Razstava Petre Varl in Zore Stančič bo v poletnih mesecih ponudila lahkotno doživljanje grafičnega medija z rahlim podtonom družbene kritike.
Iz parka Tivoli Ida H.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=15835
|