Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz

Glasba> RŠ recenzija

Massive Attack!!!
Petek, 11. 7. 2008
avtor/ica: goran

Goran Kompoš recenzira gostovanje bristolskih Massive Attack v ljubljanskih Križankah ... (v celoti!)

* Pred nekaj meseci je našo prestolnico doletela čast, da se je znašla na natrpanem koledarju enega najbolj cenjenih sodobnih glasbenih kolektivov. Sinoči so nas s svojim obiskom namreč razveselili Bristolčani Massive Attack, ki na svoje koncerte zvabijo tako ljubitelje mainstreama kot tudi poslušalce z nekoliko zahtevnejšim okusom. Zato seveda ne preseneča dejstvo, da je vstopnic zmanjkalo že dan prej, je pa toliko bolj presenetila gneča pred Križankami, ki jo mirno lahko pripišemo slabi oziroma nikakršni organizaciji. Sicer se je samoiniciativno sestavila vrsta, ki se je vila daleč po Vegovi ulici, vendar pa so v njej stali in čakali predvsem naivneži, saj se je dalo veliko hitreje priti v preddverje (kamor so spuščali po dva obiskovalca naenkrat), če si se tja enostavno prerinil. Zaradi tega je bila zmešnjava popolna in ni jih bilo malo, ki so zamudili uvodne minute, pa čeprav so Del Naja, Marshall in družba na oder prišli petdeset minut pozneje od napovedanega začetka.

Massive Attack so predvsem studijski bend, zato poslušalec ob prvem obisku njihovega koncerta običajno ne ve, kaj lahko pričakuje. Vse do izida albuma ’Mezzanine’ v letu 1998, se je – takrat še – trojica koncertov lotevala v maniri sound systemov, torej s sintetizatorji, ritem mašinami, samplerji in podobnimi elektronskimi pomagali. Po izidu kultnega albuma pa se je začela širiti vest o tem, da so po novem angažirali profesionalne glasbenike, ki njihove koncerte spremenijo v precej bolj energično doživetje. Od takrat so v razširjeni postavi večkrat obredli cel svet in od povsod so ves čas prihajali zelo pozitivni odzivi. Zasedba svoje studijske ideje sicer izvrstno namešča v živi kontekst, vendarle pa večjo vlogo pri (pretiranem) navdušenju bržkone igra dejstvo, da svojega priljubljenega benda pač ne vidiš ravno vsak dan. In nekaj podobnega lahko rečemo tudi za sinočni koncert. Korekten nastop kultnega benda, ki je vsled svojega prvega obiska na sončni strani Alp požel val razumljivega navdušenja, saj je bilo med obiskovalci pač mnogo tistih, ki so na Massive Attack čakali dolgih dvajset let.

Uvodoma smo slišali skladbo ’Risingson’, v kateri se kot frontmena pojavita oba osrednja člana kolektiva - Robert Del Naja in Grant Marshall. Medtem ko je 3D-jev pol-šepet adekvaten tistemu s studijskih posnetkov, G v vlogi vokalista še zdaleč ni tako prepričljiv kot na ploščah. Tokrat ga je bilo zaradi premalo ojačanega mikrofona še celo manj slišati kot običajno. Toda to je pač detajl, na katerega se je oziral le malokdo, saj je za oba pač dovolj, da se pojavita na odru in le odpreta usta. Za njima sta na obeh skrajnih koncih bila postavljena bobnarja, vmes pa še basist, klaviaturist, kitarist in nekaj ljudi, ki vse skupaj nadzorujejo z računalniki. Med slednjimi je z izjemo dveh ali treh skladb, v katerih se je pojavil kot vokalist, ves čas presedel tudi Daddy G, med tem pa je bil 3D precej bolj vpet v samo dogajanje na odru. Bodisi v vlogi vokalista ali pa kvazidirigenta. Prav to Del Najevo mahanje bendu in celo občasen kontakt s publiko je ena od bistvenih razlik v primerjavi z njihovo prejšnjo turnejo. Takrat so na odru delovali precej hladno in so držali neko distanco oziroma pozo, tokrat pa so kontakt s publiko ves čas vzpostavljali tudi z gestami. Morda je k temu pripomogel tudi manjši, bolj intimen prostor (kolikor je to za Križanke sploh mogoče reči), saj običajno nastopajo pred precej bolj številčnim občinstvom.

Kmalu po uvodu je Del Naja predstavil Stephanie Dosen, ameriško glasbenico, ki je sodelovala pri nastajanju novega albuma, sinoči pa je za uvod brez kakšnega glasovnega presežka odžvrgolela hitič ’Teardrop’. Sledilo je nekaj skladb z novega, nastajajočega albuma, ki so pustile razmeroma bled vtis, saj nikakor niso našle stika s hiti s kultnih albumov ’Blue Lines’ ter ’Mezzanine’. Bolj kot izdelane skladbe so dajale vtis nekakšnih osnutkov, vendar pa je to povsem razumljivo, saj je album še v fazi nastajanja (kar pomeni, da bo po 3D-jevi navadi deležen še stoterih popravkov). Starejše skladbe vendarle preigravajo že deset let, zato so jih v tem času pač zbrusili do perfekcije. To je še druga bistvena razlika v primerjavi s turnejo po izidu albuma ’100th Window’. Takrat so se nove skladbe namreč precej bolj suvereno znašle v kontekstu s starimi, vendar pa se je tista turneja zgodila po izidu albuma, zato so skladbe pač že dobile svojo končno obliko. Kakorkoli že, sinoči so letargičnost novega materiala torej reševali stari hiti, med njimi ‘Safe From Harm’, ‘Unfinished Sympathy’, ‘Angel’ ter ‘Intertia Creeps’, ki jih je bend namestil v izjemno všečno, kompleksno formo. Okrepljena psihedelična kitarska prebiranja so se prepletala z impresivnimi basovskimi linijami in intrigantno ritmiko dveh bobnarjev in ritem mašine, za jamajške vložke je poskrbel standardno dobri veteran Horace Andy, najbolj zahtevne vokale pa je odpela Yolanda Quartey, ki tako po stasu kot glasu in odrski prezenci ustreza vsem kriterijem soulovskih div.

Koncerte Massive Attack vedno zaokrožijo video inštalacije in temu je bilo tako tudi sinoči v Križankah. Postavili so velike zaslone, na katerih so se izmenjavale estetske, abstraktne vizualije ter politične oziroma filozofske parole. V času turneje 100th Window je bila aktualna tema napad na Irak, tokrat pa smo (tudi v slovenskem jeziku) spremljali okoljevarstvene pozive ter gesla, ki so opozarjala na vse večje kršenje človekovih pravic. Med drugim so se izpisali citati Cesarja Chaveza, Edwina Markhama, Nelsona Mandele, Saula Alinskya in Aung San Suu Kyi, torej borcev za pravice ljudi in revolucionarjev. Odkrito spogledovanje z levičarstvom ob vsem pompu okoli zasedbe sicer na prvi pogled morda ne deluje najbolj prepričljivo, vendar pa je treba vedeti, da Del Naja in Marshall tudi sicer pomagata nekaterim dobrodelnim organizacijam. Gesla vsekakor pripomorejo k ozaveščanju, poleg tega pa v kombinaciji z glasbo celotno dogajanje povežejo v domiselno, izrazito urbano celoto.

Končalo se je tako, kot se je začelo - ponovno s 3D-jem in G-jem v vlogi frontmenov, ki sta nam za konec namenila odlično izvedbo komada ‘Karma Coma’ in požela ovacije, vendar pa je bila (skrbno) odmerjena ura in pol pač tisti maksimum, ki so nam ga odmerili sinoči. Koncert je minil povsem po pričakovanjih in verjetno ni nikomur sezul nogavic, vendar pa je vsem, ki se koncerta niso udeležili, lahko pošteno žal, saj je tako dovršen koncert v naših logih pač prej izjema kot pravilo.

V Križankah se je včeraj zvečer drenjal Goran Kompoš.

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=15844