 Kultura> Fine umetnostiDežela v kateri se cedita med in mleko
Sreda, 6. 8. 2008
avtor/ica: IdaH
Razstava Zlata mrzlica, ki se je včeraj odprla v Galeriji Vžigalica na Trgu francoske revolucije, je rezultat ameriške naveze, ki jo je Marija Mojca Pungerčar vzpostavila med magisterijem novih žanrov na Art Institutu v San Franciscu. Razstava je potujoče narave, kar je razumljivo za razstavo, ki govori o rezultatih in malih pasteh ekonomskih migracij. Migracije namreč spremljajo utopične želje, idealizirane podobe obljubljene dežele in nepotešljivo hlastanje za materialnimi dobrinami ...
Razstava Zlata mrzlica, ki se je včeraj odprla v Galeriji Vžigalica na Trgu francoske revolucije, je rezultat ameriške naveze, ki jo je Marija Mojca Pungerčar vzpostavila med magisterijem novih žanrov na Art Institutu v San Franciscu. Razstava je potujoče narave, kar je razumljivo za razstavo, ki govori o rezultatih in malih pasteh ekonomskih migracij. Migracije namreč spremljajo utopične želje, idealizirane podobe obljubljene dežele in nepotešljivo hlastanje za materialnimi dobrinami. Konec 19. stoletja so na daljni zahod ZDA v območje San Francisca migrirale trume zlata željnih avanturistov, ki jim je materialni zaslužek kajpak predstavljal glavno vrednoto.
Kustosinji razstave Sonja Hinrichsen in Genevieve Quick [Ženevje Kuik] sta v nedavnem valu migrantov, ki so se v isto okolico zgrinjali zaradi internetnega podjetništva, prepoznali neko analogijo. Idejo o iskanju zlata lahko razumemo tudi v prenesenem pomenu. Nekateri umetniki ne problematizirajo le nastalih ekonomskih distopij, ampak iščejo alternativo proti materialnemu hlastanju. Iščejo zlate trenutke in majhne detajle v svojem vsakdanjiku. Na razstavi najbolj izstopajo dela, ki premorejo subtilni humor, hkrati pa rahlo distanciran pogled na družbene probleme namesto neposredne kritike sistema.
V nasprotju z iskanjem senzacij in velikih zgodb je Kate Pocrass ustanovila agencijo za Vsakdanja potovanja ali Mundane Journeys [mondejn đrniz]. V mestnem okolju je našla majhne biserčke ali neopazne lokacije, ki jih je doživela s posebnim užitkom in jih oplemenitila z avtobiografsko zgodbo. Z natančnimi napotki nas na primer pripelje v ulico, kjer lahko ugledamo palmo, ki nas z razvejanimi debli spominja na stebla zelene. Ali pa nas na primer opozori na zanimive madeže na tlakovcih neke povsem običajne ulice. Poleg napotkov je Pocrass izrisala prikupne, asociativne risbe z miško, ki že same po sebi povejo dovolj, o tistem načinu opazovanja mesta, ki nam prinese lepšo in nepozabno izkušnjo kot pa zijanje razvpitih, a brezosebnih turističnih znamenitosti.
Z iskanjem posameznih detajlov v urbani pokrajini se je ukvarjala tudi Alice Shaw v delu Gradovi Združenih držav Amerike. Posnela je zajeten cikel pretirano estetiziranih fotografij majhnih pravljičnih gradičev, v katerih živijo ljudje srednjega sloja. Kičasti miniaturni dvorci spominjajo na kulise iz Disneylanda in dejansko so te zgradbe zgolj kulise za življenje ljudi, ki jim nikdar ni uspelo doseči ameriških sanj. Zato uporabljajo bizarno idealizirano arhitekturo, da bi kompenzirali za to, kar Američani dojemajo kot neuspeh.
Stopničko nižje po finančni in torej tudi družbeni lestvici se je spustil Packard Jennings z izjemno humornim in hkrati žalostnim projektom loterijskih srečk, ki so stalne spremljevalke socialnega brezupa. Štiri vrste srečk je razdelil številnim tako imenovanim vogalnim prodajalnam, ki so v revnejših predelih mesta stičišče družbenega in kriminalnega življenja. V njih imajo osnovne življenjske potrebščine in seveda pripomočke za utapljanje nesreče: alkohol, cigarete in loto srečke. Prodajalci v teh trgovinicah so kupcem hitrih srečk zastonj podarili umetnikovo srečko, v kateri so bile pod plastjo, ki jo spraskamo, pomenljive izjave lokalnih prebivalcev. Na ta način je umetnik želel ponovno povezati lokalno skupnost. Zelo humoren je tudi kičasti dizajn srečk, ki aludira na novi kolonializem z motivi Aztekov, kavbojev, Kitajcev: »Brake open any artifact to find the Aztec Gold and WIN 12 times that prize!« Poleg srečk je Jennings razstavil vizualno nasičeno diaprojekcijo in fotografije iz omenjenih trgovin.
Omenjena tri dela so na razstavi izstopala tako po pripovednosti kot po likovnem učinku. Tehnično je bil zelo dobro prikazan tudi video Felipeja Dulzaidesa, potomca kubanskih priseljencev, ki je paralelno prikazoval diaprojekcijo na steni in video na TV-sprejemniku. Vendar je vsebina, ki jo problematizira, nekoliko dvomljive narave. Z jajci, napolnjenimi z rdečo barvo, je markiral novogradnjo, ki je po zadnjem valu migrantov preplavila staro sosesko, v kateri so domovali umetniki in mala podjetja. Upor proti novogradnjam zaradi migracij je kontradiktorno početje tako za potomca migrantov, ki si nedvomno želi biti sprejet v svojem okolju, kot za kogar koli drugega.
Lee Walton se je s svojim video delom “Navodila na daljavo” nekoliko oddaljil od preostalih del, ki govorijo predvsem o točno določenih lokalnih vprašanjih San Francisca. Kustosinjama je sporočil natančna navodila za snemanje videa, v katerem sta posneli ljudi, ki berejo v javnem prostoru. S statično kamero sta jih morali ujeti pri obračanju strani in prebiranju različnih tiskovin: časopisov, knjig, revij, turističnih vodičev in tako naprej. Video je sicer dober, vendar ne sovpada s preostalimi deli na razstavi.
Ledia Carroll se je ukvarjala z raziskovanjem zgodovine prostora. V stanovanjskem naselju je začrtala zemljevid obale jezera Lagos Dolores, ki so ga izsušili v začetku 19. stoletja. Projekt je predstavila zelo skopo in na videz nedokončano. Svoje razmišljanje sta predstavila Pang Hui Lim in Been Needham v miniaturah, v katerih sta na zrnat posnetek obmorske pečine zarisala bizarno, primitivno arhitekturo, ki je fizično nemožna. Projektu sicer ne manjka humorja, vendar je prav tako nekoliko skop. Marija Mojca Pungerčar je razstavila ulični video, v katerem se je zaletavala v mimoidoče v poslovni četrti San Francisca. Velika videoprojekcija sicer posreduje občutek naglice na glavni ulici v mestu, vendar je agresija opazna z obeh strani - tako od snemalke kot od snemanih.
Z rožo v laseh je bila Ida H.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=16028
|