 Kultura> Kosilo nekega moljaRay Kluun: Pride ženska k zdravniku ...
Ponedeljek, 11. 8. 2008
avtor/ica: TisaV
Kluunova knjiga »Pride ženska k zdravniku ...« se v zadnjem času bohoti v praktično vseh izložbah slovenskih knjigarn. Njene sinje modre platnice, na katerih se prepotenega moškega telesa dotika ženska dlan, bi z lahkoto zamenjali za najnovejšo verzijo seksološkega priročnika, pa nam to brž prepreči referenca, ki se glasi: »Najboljši nizozemski roman zadnjih let« ...
Kluunova knjiga »Pride ženska k zdravniku ...« se v zadnjem času bohoti v praktično vseh izložbah slovenskih knjigarn. Njene sinje modre platnice, na katerih se prepotenega moškega telesa dotika ženska dlan, bi z lahkoto zamenjali za najnovejšo verzijo seksološkega priročnika, pa nam to brž prepreči referenca, ki se glasi: »Najboljši nizozemski roman zadnjih let.«
Če ste pomislili, da gre za premeteno marketinško potezo založniške hiše, s katero se poskuša kvaliteten tekst preobleči v množicam všečno obliko in ga tako »uvaliti« cenjeni publiki, da se bo ob njem kratkočasila, medtem ko se bo roštiljala na avgustovskem soncu, ste se pošteno ušteli.
Založniška hiša je namreč naredila večjo svinjarijo! Kluunovo knjigo, ki spada natanko tja, kamor jo je uredništvo uvrstilo – to pa je v zbirko Oddih, ki jo poleg omenjenega romana sestavljajo še dela, kot so »Lahkomiselna« ter »Poželenje« - je urednica s pripisom »najboljši nizozemski roman zadnjih let« poskusila izvzeti iz literarne žolce à la Amanda Quick, Danielle Steel in Mary Higgins Clark ter jo postaviti ob bok velikim literarnim dosežkom.
Zato je nekorektnost dvojna. Nadobudne bralce najprej zavedejo s tem, ko jim kvazikvalitetno delo ponujajo v popolnoma skomercializirani obliki. Dalje pa bralne »jebivetre« obremenjujejo s tem, ko šundu pripenjajo medalje o dobljenih literarnih nagradah.
Težave s »Pride ženska k zdravniku ...« pa se s tem še zdaleč ne končajo. O čem so razmišljali različni slovenski literarni guruji, ko so knjigo »najtopleje« priporočali v poletno branje, nam ni popolnoma jasno. Če bi si kdor koli želel naslajanja in katarzičnega cmizdrenja ob tuji nesreči, so za te namene vsekakor bolj praktične resnične zgodbe, ki jih tedensko predvaja ena od slovenskih komercialnih televizij. V takšnem primeru vam bodo solze orosile oči v kratkih dveh urah, medtem ko boste morali za Kluunov nazorni prikaz lastne in tuje nesreče porabiti ves dan, ki bi ga veliko bolje porabili za to, da bi stari mami pomagali presajati radič.
Zdi se namreč, da obširna in vsesplošna priporočila o globljih razsežnostih tega romana, razen tega, da »vam bo zgodba strla srce«, ne povejo enega samega pametnega razloga, zakaj bi bilo prebiranje tako zelo nujno in neobhodno.
Poleg tega, da je delo stilistična katastrofa s skrajno zakrnelim jezikom in ne najbolj bleščečim slovenskim prevodom, je hudo vprašljiva tudi sama tematika, ki se je Kluun v svojem opevanem romanu loteva. Da vam bo njegova zgodba »strla srce«, je seveda čisto res. Vprašanje pa je, na katerem polu objokovanja se boste znašli.
Morda vas bo pretreslo trpljenje junaka Stijna, ki mu zaradi raka na dojki umira dolgoletna partnerica, ali pa to, s kakšno samoumevnostjo in lahkoto pisec romana ženski lik postavlja v trpeči in nemočen položaj. S tega drugega vidika je roman namreč skrajno plehek in šovinistčen, brez kakršne koli kontemplacije o tem, kaj rak kot bolezen pravzaprav pomeni.
Zato je ena od bolj konsistentnih stvari, ki se v romanu zgodijo, prav bolezen sama. Diagnosticiran rak na dojki tako označuje zgostitev ženske identitete, kamor jo je Kluunov šovinistični svet zrinil – torej, v rakasto tvorbo obilne Carmenine dojke.
Kluunov literarni svet namreč ni okolje, v katerem bi ženske obline lahko nemoteno uspevale. Je svet, ki ga je ženska boginja s svojimi mnogoterimi dojkami že zdavnaj zapustila, za sabo pa pustila izpraznjeno junakinjo s tumorjem. Zato so lahko zaradi napačne umestitve ženskosti edini možni razplet neuspešne kemoterapije, dvomljive terapije s taksani in boleče punkcije ascitesa.
V popolno stereotipizacijo pa ni potisnjena le vloga ženske, temveč tudi moški lik. Junak Stijn nam namreč vsako notranje stanje poskuša razložiti prek nogometnih postavitev. Kluunov moški namreč ni moški, temveč amebna celična tvorba, ki ga od nasprotnega spola ločuje le še njegov biološki one in zbanaliziran fuzbalski žargon.
Zato je lahko Kluunov roman fascinanten samo s stališča junakove lastne fascinacije nad samim sabo. »Pride ženska k zdravniku ...« je bolj kot ne zgodba o tem, kako se mora infantilni in narcisoidni frajerček spoprijeti s kruto življenjsko realnostjo. Je zgodba o tem, kako se puhoglavec po 30-ih letih sreča z življenjem. Če se vam zdi njegova notranja preobrazba zanimiva in če tripate na reference, kot so besedila U2-jev, Springsteena in Madonne, vam seveda želimo obilo užitkov.
Omembe vreden je le zaključni del romana, v katerem je močneje zastopan tudi tretji lik – Stijnova in Carmenina hčerka Luna. Po nebulozah prve polovice romana namreč uspe Kluunu z neverjetno senzibilnostjo opisati posameznikovo doživljanje ob umiranju ljubljene osebe, ki seveda vključuje tudi vse odpore, zanikanja in premestitve. Naj vam bo to v tolažbo, če ste knjigo slučajno kupili.
Za vas je Kluunovo patologijo diagnosticirala Tisa V.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=16060
|