Glasba> Tolpa bumov

ANOUSHKA SHANKAR & KARSH KALE: Breathing Under Water (Blue Note, 2007) (ponovitev 23. 8. '08 ob 10.00)
Sobota, 16. 8. 2008

avtor/ica: zoranp

Zoran Pistotnik recenzira ploščo Anoushke Shankar, hčerke legendarnega Ravija Shankarja, tokrat v sodelovanju s Karshem Kaleom. V dihanju pod vodo sodelujejo tudi njen oče, Sting, Norah Jones in drugi ... (v celoti!)

* Tole je premierna predstavitev kateregakoli izmed diskografskih izdelkov Anoushke Shankar v tem okolju, čeprav je to že njen peti samostojni album – ob tem pa ima seveda še številna gostovanja na albumih drugih avtorjev tako v polju aktualne indijske klasične glasbe kot tudi rocka, jazza, elektronike, popa, itd.. In Anoushka velja že za veliko zvezdo »svetovnih godb«, ki po vsem svetu razprodaja dvorane z več tisoč sedeži. Hkrati je to njen prvi album, ki ga je sopodpisala; in to s še enim vrhunskim glasbenikom indijskih korenin ter ameriškega odraščanja, šolanja in glasbenega profiliranja.

Karsh Kale je seveda že kar nekaj zadnjih deset let cenjeno ustvarjalno ime na newyorškem glasbenem prizorišču. Zadnja leta je posebej poznan kot producent za vedno bolj prodorno ameriško, po produkciji t.im. »world music v kontekstu elektronske globalizacije« poznano založbo Six Degrees Records. Zanjo je v zadnjih letih zagrešil vrsto odmevnih produkcij. Njegove so npr. vse plošče s podpisom Cheb I Shabah, produciral je ploščo »Midival Times« MIDIval Punditza in še nekatere druge manj opazne, zanjo pa je leta 2006 izdal tudi zadnjo ploščo s samo svojim podpisom z naslovom »Broken English«. Pred tem je pri isti založbi izdal že pet lastnih plošč, od leta 1998, ko je izdal svoj prvenec, pa še kakšne štiri pri drugih založbah. Zraven so bili seveda še drugi projekti, npr. novejši Kollektiv, ali pa njegov iniciacijski Tabla Beat Science; t.j. bend, s katerim je v zgodnjih 90-ih sploh pričel samostojno kariero - takrat še kot izvrsten igralec na tabla bobne, kar je sploh njegova osnovna specializacija. Pred in ob tem pa je sodeloval z vrsto prominentnih newyorških »downtown« ipd. glasbenikov. Prva sodelovanja in snemanja segajo v sredino 90-ih ter so povezana z DJ Spookyjem, na tem seznamu pa so med drugimi še Arto Lindsay, Herbie Hancock, Bill Laswell, Jah Wobble, DJ Logic, Talvin Singh, Ming, Etiopijka Gigi – sama in njen projekt Abysinian Infinite – in trobentač Dave Douglas. Prav po teh jazzovskih in »world music« sodelovanjih ga poznamo tudi v tem okolju, manj pozornosti pa so bili deležni njegovi samostojni projekti.

Zato pa Anoushke Shankar na tem radiu čisto zares še nismo srečali. Dopuščam možnost, da se je pojavila kot gostja v kakšnem komadu, saj je sodelovala z mnogimi bolj ali manj pop glasbeniki. Med njimi je bil celo Sting, njena polsestra pa je seveda Norah Jones. Predvsem pa je bila njena glasbena kariera zakoličena že v otroštvu, ko jo je oče, najslavnejši indijski mojster igranja na sitar, Ravi Shankar, izbral za tistega izmed svojih otrok, ki bo nadaljeval njegovo delo in neposredno podedoval njegovo glasbeno zapuščino. Zato jo je že od malega osebno poučeval igranja na sitar in vseh drugih skrivnosti, ki so povezane z indijsko klasično glasbo. Tako ni presenečenje, da se je razvila v eno izmed najboljših mlajših mojstric igre na to glasbilo. Najprej je nastopala skupaj z očetom, na javnih koncertih z njim se je pričela pojavljati s 16-imi leti, pred tem pa je že s 13-imi prispevala posnetek za album »In Celebration«, posvečen delu njenega očeta, dve leti kasneje pa je dirigirala izvedbi njegovih del, objavljenih na njegovem albumu »Chants of India«, ki ga je – mimogrede – produciral George Harrison, Beatles. Že dve leti kasneje, leta 1998, je s 17-imi leti posnela svoj prvi solo album »Anoushka«, ki mu je leta 2000 sledil album »Anourag«, ki ga je posnela ob sodelovanju z očetom, naslednje leto pa je izšel še koncertni »Live at Carnegie Hall«, na katerem jo spremljata samo dva igralca na tabla bobne.

Značilno za vse tri njene zgodnje albume, pa tudi za vse njene koncerte v tem obdobju, je, da je izvajala samo skladbe svojega očeta. Zato je bil album »Rise« iz leta 2005 pravi prelom na njeni ustvarjalni poti; tako po izrazu, zvočnosti in izvedbenem pristopu k glasbenem gradivu, kot tudi po tem, da se je predstavila kot avtorica skladb, ob sitarju pa je igrala tudi na druga – pogojno rečeno - »zahodnjaška« glasbila. Zato ne čudi, da je album doživel evforičen sprejem in odziv tudi ali pa celo predvsem pri tistem delu občinstva, ki sicer ne pada na indijsko klasično godbo. Z njim je zaplavala v polje, kjer se srečujejo tako imenovane »svetovne godbe« z globalno elektroniko in klubsko sceno.

Zato ne čudi, da je leta 2006, v času izida svoje zadnje plošče »Broken English«, Karsh Kale poskrbel tudi za album »Rise Remixes«, t.j. album remiksov skladb s tega, tedaj zadnjega, albuma Anoushke Shankar »Rise«, za katerega je tisto leto prejela celo nagrado Grammy. To je bil prvi korak k njunemu sodelovanju, katerega plod je bil naslednje leto izdani album »Breathing Under Water«, ki nas zanima tokrat.
Album »Breathing Under Water« je seveda radikalizirano nadaljevanje ter s pomočjo Karsha Kaleja tudi opazna vsebinska nadgradnja albuma »Rise«. Nastajal je dobesedno na potovanjih med Indijo in ZDA, med Delhijem in New Yorkom, Kalifornijo in Bombajem. Takšna naj bi bila po avtorski zamisli tudi njegova notranja struktura; predstavljata ga kot neke vrste zvočno popotovanje. Na različnih etapah tega potovanja so ju srečevali različni glasbeniki, ali pa sta jih obiskala oziroma načrtno poiskala, in zato so v posameznih skladbah prispevali svoj delež. To seveda pragmatično zgleda tako, da se v dveh bolj pop skladbicah pojavita enkrat Sting in enkrat Norah Jones – Stingov prispevek bomo tokrat slišali, sestrinega pač ne – sicer pa sodelujejo javnosti manj poznani, zato pa v profesionalnih krogih toliko bolj cenjeni ustvarjalci. Ne vem, koliko vam pomenijo imena: Midival Punditz, Vishwa Mohan Bhatt, Noah Lembersky, Shankar Mahadevan, Sunidhi Chauhan, Gaurav Raina ali Salim Merchant. A za njimi se skrivajo mojstrski pevci oz. pevka in instrumentalisti, predvsem pa producenti, programerji, studijski manipulatorji zvoka, aranžerji, ki delajo za ameriške in indijske ustvarjalce in založbe, pa celo za bollywoodsko filmsko glasbeno produkcijo.

A temeljno sta prispevala samo dva: Anoushka Shankar in Karsh Kale, ko sta najprej praviloma povsem akustično, s sitarjem in kitaro, sestavila osnovo posameznih skladb, jo potem kot multi instrumentalista – Shankarjeva tudi kot klaviaturistka in še s kakšnim indijskim glasbilom, Kale pa kot basist, klaviaturist in celo pevec – nadgradila, pozneje pa skozi studijsko fazo ob pomoči prej omenjenih in še številnih drugih studijskih glasbenikih dodelala v končno zvočno podobo.

Rezultat je fascinanten, če ga poslušamo brez predsodkov oziroma vnaprejšnjih pričakovanj ali dvomov. In pridobi še kot diskografski dokument s sodelovanjem samega Ravija Shankarja v dvodelni skladbi na njem. Menda so to zaenkrat zadnji objavljeni posnetki tega glasbenega velikana, ki se na svoji življenjski poti že približuje 90-im letom. Menim, da je zelo prav, da se končno srečamo tudi s tovrstno glasbeno produkcijo.

pripravil Zoran Pistotnik



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=16092