Ameriški udarni kritiki sodobne družbe Soulfly se obračajo v brutalnejše metalske vode z novo ploščo Conquer, izdano za založbo Roadrunner letošnjega leta. (v celoti!)
* Nedolgo po izdaji prvenca družinskega projekta The Cavalera Conspiracy, je starejši izmed bratov, Max Cavalera, udaril s svojo matično zasedbo Soulfly in v nespremenjeni postavi malce presenetil s ploščo Conquer. Na njej tako Joe Nunez na bobnih, Bobby Burns na basu in Mark Rizzo na kitari zvesto spremljajo svojega vodjo v njegovem trenutnem ustvarjalnem navdihu. Ta je očitno zaradi nostalgičnega obdobja ponovnega igranja z bratom in fascinacije nad tršimi smernicami metalurške godbe privedel glavna snovalca, Cavalero in Rizza, do surove in brezkompromisne mešanice izrazov, kakršne od te skupine še nismo slišali.
Soulfly so nastali leta 1997 na zapuščini Sepulture, pa čeprav je bil Max edini, ki je zapustil preostalo trojico članov in se za nameček za več let sprl s svojim mlajšim bratom. Medtem ko se je Sepultura brez frontmana in ideologa znašla v globoki ustvarjalni krizi, je Max Cavalera razpredal svoje lovke po mnogih glasbenih zvrsteh. Prvenec je pomenil dobro platformo za nadaljnji razvoj. Band je razvil svojstveno zmes metala, hip hopa, regija, duba, industriala, punka, hard cora in popa. Kljub zvezdniškim sodelovanjem s člani Fear Factory, Limp Bizkit in Cypress Hill so Soulfly uspeli obdržati stik z zahtevno metal publiko, čeprav so glasbeno sliko nadgradili v neslutene širine znotraj žanrskih okvirov.
Prve tri plošče so tako pomenile predvsem nenehni eksperiment in iskanje izraza. Do zaključka turneje za promocijo tretje plošče 3 je Maxa Cavalero zapustila vsa trojica dotedanjih članov. Začel je znova in ob sebi dokaj hitro zbral zanesljivo ekipo glasbenikov, ki so plošči Prophecy in Dark Ages ob obveznih žanrskih odpotovanjih privedli nazaj v objem prvinskega metala.
Album Conquer je tako verjetno najbolj ustaljen in predvidljiv izdelek v desetletni zgodovini zasedbe. Max Cavalera se je iz tirnic širokega glasbenega diapazona preusmeril v znotraj žanrsko raziskovanje ter uteho našel v grind coru ter izvornem thrash in death metalu. Pred izdajo je namreč izjavil, da je novi material odraz njegovega trenutnega glasbenega konzumiranja Slayer, Napalm Death in Bolt Thrower. K sodelovanju so bili povabljeni tudi temu primerni izvajalci, ki so še dodatno podkrepili tovrstni izraz. David Vincent iz Morbid Angel in Dave Peters iz skupine Throwdown sta dodatno začinila peklensko zmes mračnih rifov in pompoznih ritmov.
Conquer je kljub svoji poudarjeno metalski preobleki vendarle ohranil nekaj Cavalerove prvobitnosti, ki ohranja z leti pridobljeno avtohtonost Soulfly. V glasbo so sicer redkeje vkomponirani različni tribal elementi, ki se uspešno vključujejo v odmore med ostrimi deli komadov. Tokrat je vodja banda kot vselej terenske posnetke na muzikološki način zbiral med popotovanjem po Egiptu. Nekatere zvoke je v material vključil v izvirni različici, spet druge je studijsko predelal.
Izraznost Soulfly je na novem izdelku pridobila tudi obilico pripadajoče melodike, ki kaže na večjo vlogo kitarista Marka Rizza, ki ni več zgolj pomočnik vodje, ampak predvsem njegov sodelavec pri ustvarjanju in izvedbi. Tako je moč v ustreznih aranžmajih slišati mnogo njegovih kitarskih vragolij, ki občasno povsem prekričijo osnovne motive. Skozi bero komadov pa se kljub temu najde dovolj raznolikosti in ambientalnih vložkov, da poslušalca ne preplavi monotonija potovanja po metalskih žanrih. Poskočna Unleash nas vrne v čase za Soulfly izvornega, poskočnega hard cora, Warmageddon se obrača k počasi se kotalečemu death metalu, spet For Those About to Rot je svojstvena različica zgodnje doom metal izraznosti, medtem ko komad Rough še vedno obdeluje značilne z elektronsko obdelane džungelske ritme.
Izjema je predvsem zadnji komad, ki je kot po pravilu rezerviran za eksperimentalno instrumentalno skladbo. Komad Soulfly IV je bil prepuščen Marku Rizzu, ki je ustvaril in odigral dokaj netipično osladno hard rockersko baladico na sledi kakšnega Joe Satrianija.
Tako plošča Conquer kljub vsej svoji zanimivosti pušča vtis rahlega zastoja sveže energije v ustvarjanju Soulfly in se potaplja v ustaljene metalske vzorce, ki so vselej začinjeni z drugačnim žanrskim konceptom. Če se je Max Cavalera tokrat odločil ostati zvest metal sceni, bi se moral kot po pravilu v naslednjih obdobjih obrniti nazaj v medžanrsko raziskovanje, kar je vehementno prakticiral do četrte plošče. Da ne bo pomote, Soulfly so vedno bili deklarirani metal band, vendar so s svojim neobremenjenim pristopom in pogumnim raziskovanjem glasbenih širjav izžarevali več svežine kakor dandanes, ko se levijo v interprete različnih metalskih žanrov.
