Materijal, ki ga komponira tako v tridimenzionalni asemblaž kot v montaže, so vedno najdeni predmeti. Za razliko od ostalih karikaturistov, ki se v slovenskem prostoru skoraj brez izjem ukvarjajo z risbami, je Jagodič satirične komentarje vedno izražal z neustaljenimi prijemi. Izražal se je z grafiko, fotomontažo, slikarstvom ali celo kineticnim kiparstvom o cemer prica serija petih ogrominh zobatih gongov: Posledni maraton bizona iz leta 1999. Njegovi predmeti niso nikoli ready-made, pač pa najdenim predmetom med katerimi se množijo stari tranzistorji, cd predvajalniki, razno računalniško drobovje, tiskalniki, železni rjasti odpadki in podobna krama, vedno vdahne zgodbo oziroma satirični karikaturni kontekst.

Umetnika spremljajo lastni simbolični objekti: kletke, rentgenski posnetki, konzerve za ribe, steklene krogle in podobni elementi. Predvsem s kletkami in rešetkami tolikokrat ujame absurdne trenutke ujetnosti vsebine v okove družbenih paradigm. Njegove tridimenzionalne karikature s kletkami bi lahko primerjali z absurdno Nabokovo zgodbo Povabilo k obglavljenju, ki pripoveduje o brezishodnosi iz neke politične situacije, v kateri ni jasnih ločnic med ječarjem in rabljem, med izvršilno in sodno oblastjo. Primeri politične satire so tudi dela kot je Tajkun, ki prikazuje zlatega prašiča z utežmi. Monokromne zlate, srebrne in bronaste kompozicije ter črnobele kompozicije so v asemblažah prevladujoče. Z njii diktira pomen, hkrati pa zadovolji visokim estetskim zahtevam.

S simetrijo prečiščenih linij je Jagodič daleč od sinkretizma na novo nastalih punk reciklažnih projektov. čeprav so reciklaža in najdeni predmeti njegova temeljna materija je več desetletni predhodnik projektov, ki se tematsko ukvarjajo z reciklažo danes, ko je okoljska osveščenost postala moralni imperativ vsakega umetniškega dejanja. Umetnik je komentator družbenega stanja, zato mu apokaliptična prihodnost ni ušla iz fokusa že daleč preden je to postalo del splošne kulture.

številne živali na tokratni razstavi so ujete v kletko napredka. Prej kot človekov mačehovski odnos do narave, simbolizirajo pravzaprav človekovo animo, torej tisti dal duha, ki mu je z neustavljivim tehničnim napredkom zanikana lastna narava in svoboda. Ne moremo pa izključiti niti avtorjevega subtilnega komentarja glede absurda homocentrističnega razvojnega nauka. Ilustracije za osnovnošolski učbenik o razvojem nauku, ki so bile objavljene leta 1970, zato ne moremo gledati neposredno le kot veščo risarsko spretnost. Prej poudarjajo, da je človeku iz perspektive geološkega razvoja zemlje odrejeno zelo minimalno obdobje. človekova narava je postala sama svoja trofeja, o čemer pričajo številna dela, ki jih spremljajo naslovi kot so Ribja trofeja, Lovska trofeja in tako dalje. Nazadnje bomo tako kot sprešana žaba vtisnjena v vrečko za sesalec.

Poezijo v Jagodičevih delih lahko iščemo tako v samih delih, kot v naslovih, ki so neodtujliv del vsake karikature in s katero lahko šele v celoti zapopademo satiro posameznega dela. Tematsko se mnogokrat nanaša na klasično alegorijo in ikonografijo. Razpelo na medenem satju je lahko satiričen komentar slovenske nacionalne identitete, malo trupelce uboge razparane laboratorijske miške pa komentar k pregrešnem odnosu do živali. Zvrstijo se še mnoge v rjasto železo vpete alegorije in likovne teme: Pogled Meduze, Meduzin zaklad in Kibernetični triptih z razpelom. Mnoga njegova dela se satirično ukvarjajo s klasičnimi likovnimi deli kot je Rodenov Mislec, ki ga Jagodič upodobi z dvema prašičema na plastičnih možganih; Durerjeva Melanholija, ki jo Jagodič upodobi kot zalostnega plastičnega angela v monokromni srebrni kletki in nenazadnje Vilendorfska venera pri kateri so pomembna le še silikonasta prsa.

Med deli lahko najdemo tudi komentar o ozadju avtorjevega dela Antisponzorsko cepljenje, ki verjetno namiguje tudi na situacijo, v kateri je nastala razstava. Obsežna razstava je plod avtorjeve trme in neomajnega perfekcionizma. Vztrajal je pri tem, da bo delo predstavil javnosti ne glede na to ali ga podbirata MOL in ministrstvo. čeprav je avtor ustvarjal v istem času kot na primer skupina OHO, bil je član skupinetvoril Junij, je mnogo manj znan. Temu botruje predvsem dejstvo, da je starejši od generacije 68', zaznamuje ga drugačna estetika in neposredno ga že leta ne podpira neposredno nobena institucija. Tokrat ga je pod okrilje vzel Mestni muzej kot tolikere projekte v zadnjem času.

Jagodič pa ostaja brez dlake na jeziku. V delu Novinarska svoboda je upodobil raco z nagobčnikom. Delo je hudomušno tako do novinarskega račjega gobezdala, do samocenzure in nenazadnje dejstva, da si živali nagobčnikov pač ne natikajo same.

Animalno Ida H.