Glasba> Tolpa bumov

UMALALI: The Garifuna Women's Project (Cumbancha/ Stonetree, 2008) (ponovitev 27. 9. '08 ob 10.00)
Sobota, 20. 9. 2008

avtor/ica: zoranp

Zgodbo vsaj nekateri poznate; pripovedovali smo jo kakšni dve leti tega, ko smo se sploh prvič srečevali z aktualiziranim pojavom »Afrike v diaspori« preko odkrivanja ljudstva Garifuna, živečega na karibski obali, predvsem v Belizeju, pa tudi v Gvatemali, Hondurasu in Nikaragvi. Jasno, to odkrivanje je omogočil epohalen, na koncu z odmevnim albumom »Watina« kronan projekt glasbenika, etnomuzikologa, terenskega snemalca, studijskega inženirja in še kaj Ivana Durana (v celoti!)

* Okvirno zgodbo o Garifunah in zaledju njihovega glasbenega izročila vsaj nekateri že poznate. Pripovedovali smo jo pred kakšnima dvema letoma, ko smo se sploh prvič srečevali z aktualiziranim pojavom »Afrike v diaspori« preko odkrivanja ljudstva Garifuna, živečega na srednjeameriški karibski obali, predvsem v Belizeju pa tudi v Gvatemali, Hondurasu in Nikaragvi. Jasno, to odkrivanje je omogočil epohalen, na koncu z odmevnim albumom »Watina« kronan projekt glasbenika, etnomuzikologa, terenskega snemalca, studijskega inženirja ter še posebej odličnega producenta in ustanovitelja v tem kontekstu ključne belizejske založbe Stonetree Records Ivana Durana.

Projekt je bil seveda spleten okrog pevca in kitarista pa tudi kulturnega animatorja in političnega aktivista Andyja Palacia in njegove skupine The Garifuna Collective, večgeneracijske all star zasedbe glasbenikov omenjene etnične pripadnosti. Plošča in njena koncertna promocija po vsem planetu sta bili pravo odkritje in hkrati prava uspešnica. Tako smo lani Palacia in njegov kolektiv srečali tudi na Drugi godbi ter bili – kaj pa drugega – navdušeni. In ravno ko smo mnogi razmišljali, kaj se s tem projektom še lahko zgodi, kam ga je še mogoče odpeljati, da bo presegel že prikazano, je Palacio januarja letos tragično preminil. Kakšne tri mesece pred tem pa so začeli naokoli krožiti promocijski izvodi novega projekta, ki ga je prav tako zakrivil Ivan Duran in za katerega se je izkazalo, da je celo starejši od The Garifuna Colletive in morda celo zanimivejši. In letos smo dobili »The Garifuna Women's Project«, kar se je najprej predstavljalo za zasedbo, ki je ženski ekvivalent moškemu The Garifuna Collectivu. Toda založba Cumbancha, ki je od Duranove založbe Stonetree Records projekt prevzela in založila za planetarno tržišče, se je na koncu odločila, da se zasedba (ki to niti ni) imenuje Umalali, »The Garifuna Women's Project« pa naj bi bil naslov albuma.

Kakor koli že: dobili smo še en izjemen dokument, ki v eno spaja glasbeno zgodovino in aktualnost ljudstva Garifuna. Album že nekaj mesecev odmeva podobno kot »Watina«, Umalali pa so skupaj z The Garifuna Collective in odličnimi gosti v zadnjega pol leta z izjemno odmevno koncertno turnejo obredli skoraj kompletne ZDA in Evropo. Na njej so promovirali album, pa tudi obujali spomin na preminulega Palacia. Torej je zadnji čas, da ta album slišijo tudi vaša ušesa!
Kot že rečeno, je ta album nastajal okroglih deset let, čeprav na samem začetku še ni bilo niti ambicije, da bi sploh nastal. Nati pa dolgo ni bilo predstave, kakšen naj bi sploh bil. Leta 1997 je tedaj še mlad belizejski glasbenik in začetniški producent Ivan Duran začel svoje popotovanje po garifunskih vaseh, da bi spoznal in dokumentiral še živo glasbeno izročilo. Še posebej so ga zanimali ženski glasovi. Spoznal je namreč, da se praviloma v ospredju pojavljajo pevci in glasbeniki, ki tudi javno nastopajo, a v resnici so ženske tiste, ki zares ohranjajo stare pesmi in so hkrati zelo pogosto tudi avtorice novih, ki se rojevajo inspirirane z dogodki iz njihovega vsakodnevnega življenja.

Glasba je v resnici del ženskega vsakdana. Ženske so ohranjevalke vseh oblik tradicije, tudi jezika; one jo prenašajo na otroke, medtem ko so njihovi možje ves dan na morju v svojih ribiških barkah ali pa so v mestih ali celo v tujini, v boju za zaslužek, ki ga potem pošiljajo domov ženam. Tako je Duran pričel snemati petje žensk. Snemal je v njihovih kuhinjah, v družabnih prostorih, na ulicah in v garifunskih templjih, saj je sakralno žensko petje eden izmed izrazitejših segmentov te tradicije. V tem zgodnjem obdobju projekta je odkril številne izjemne pevske talente in glasove. Med njimi izstopajo v času snemanja 54-letna Sofia Blanco iz Livingstona v Gvatemali, ki jo je posnel v templju. Tega je vodil Paul Nabor, izjemen pevec, ki se je pozneje pridružil tudi The Garifuna Collective. Slišati jo je mogoče tudi na tem albumu, v dveh pesmih pa se pojavi njena hči Silvia, ki nadaljuje mamino poslanstvo. Med ostalimi posnetimi in zdaj tudi na albumu prisotnimi posebej izstopa še Desere Diego, mlada pevka, ki je zdaj že v poznih dvajsetih. Ta je ena od redkih garifunskih pevk, ki živijo od petja. Vendar ne od običajnega družabnega nastopanja, ampak kot pevka v okviru tradicionalnega zdravilskega rituala Dügü. Druge posnete in nazadnje na tem albumu objavljene pevke tudi zdaj ostajajo anonimne, saj je projekt predstavljen kot kolektivno delo številnih sodelujočih.

No, ko je Duran to petje dokumentiral, je vedno bolj spoznaval, da bi lahko za to izročilo naredil še kaj več. Začel je razmišljati, kako bi posnetemu gradivu dodal sodobnejši priokus in ga tako spravil v širšo javnost, ga naredil privlačnega tudi za mlajše, ki jih je že prizadela tudi kulturna globalizacija. V ta namen je leta 2002 v vasi Hopkins na belizejski karibski obali postavil improviziran studio. V tem studiu so sicer nastali tudi posnetki za album »Watina«, a v resnici je bil narejen zato, da bi bil blizu pevkam, ki jih je želel še dodatno posneti; da bi te ob svoji celodnevni zaposlenosti sploh utegnile priti na snemanje. Tam nastale posnetke je potem v svojem pravem Stonetree Studiu v mestu Benque Viejo na zahodu Belizeja v naslednjih petih letih dopolnjeval z instrumentalno spremljavo – pri tem so sodelovali številni člani The Garifuna Collective, za glasbila pa je večkrat prijel tudi sam – in jih na koncu dodelal za objavo. Potem je lani za objavo izbral dvanajst po njegovi presoji najbolj reprezentativnih pesmi. To je bilo zanj zelo frustrirajoče, saj je več ducatov sodelujočih pevk in ogromno navdihujočih pesmi ostalo še neobjavljenih. Vendar obljublja, da bo razširjen nabor terenskih posnetkov postal javno dostopen; še posebej garifunskim glasbenikom in raziskovalcem tamkajšnje glasbene kulture.

»Umalali« pomeni v jeziku Garifun seveda preprosto »glas«. Album je relativno kratek, saj dvanajst pesmi na njem ne doseže niti 40 minut trajanja. Zato pa je to, kar dobimo v tem časovnem obsegu, toliko bolj intenzivno, že kar naravnost dramatično, in še posebej zdaj, v kontekstu prezgodnjega, tragičnega odhoda Andyja Palacia s tega sveta, izjemno dragoceno za nadaljnje spoznavanje, utrjevanje in širše uveljavljanje te intrigantne glasbene produkcije iz »Afrike v diaspori«.

pripravil Zoran Pistotnik



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=16372